"Pila sem, da bi mi bilo lažje, ko pa sem padla v alkoholizem, nisem hotela več živeti!"

Resnična izpoved

20. 4. 2021, 12:09 | Zdravje

                            "Pila sem, da bi mi bilo lažje, ko pa sem padla v alkoholizem, nisem hotela več živeti!" (foto: profimedia) profimedia

Objavljamo izpoved po resnični zgodbi zdravljene alkoholičarke, ki želi ostati neimenovana. 

Prav pred kratkim sem dojela, da je vse moje težave izvirajo iz primarne družine, začelo pa se je že takoj po rojstvu.

Starša sta se z Balkana preselila v Slovenijo v osemdesetih letih. Zakon mojih staršev je bil zelo slab, besedo družina povezujem s pojmoma trpljenje in mučenje. Dva siromaka brez šole, fizična delavca, ki sta garala po cele dneve za majhen denar in dobila mene. Povedali so mi, da nisem jokala, ko sem se rodila. Rodila sem se s šumom na srcu, tako je že moj začetek bil borba za življenje, a nekako sem preživela.

Bila sem veliko po bolnicah, tudi v zdraviliščih, in že kot majhna sem se počutila osamljeno. Da sem dobila sestro, sem izvedela v zdravilišču. S sestro sva karakterno od nekdaj bili zelo različni. Jaz sem bila bolj tiha, pridna, mirna, ona pa zelo živa, ampak imela sem jo najbolj rada na svetu. Skrbela sem za njo od majhnega, jo peljala v vrtec, po šoli pa sem doma vse pospravila in očija pričakala s časopisom in kavo, mamo pa z njenim pletenjem. V šoli sem bila odlična, bog ne daj, da dobim štirko. Kako pa se mi je to vračalo? Tako, da sem za vsako malenkost, ki sem jo naredila narobe, od mame prejela grob tepež. Verjetno se nikoli ne bo zares zavedala, kako me je takrat mučila in trpinčila.

Včasih sem se počutila kot pes, ki ga na cesti obrcaš.

Pred kratkim sva z mamo prišli do dna razlogu za njeno početje. Bila je nesrečna, preutrujena, imela je dve, tri službe, z očetom sta se kregala zaradi nereda, ki ga je puščal za sabo ... Ko je tako utrujena in živčna naletela na kaos, me je tepla. Tepla je tudi sestro, ampak ona se je mami smejala, ker ji ni prišlo do živega, jaz pa sem bila bolj čustvena, mene je bolela duša. Zelo hitro sem dobila tudi modrice in stalno bila v modricah, črna, tudi ustnice sem imela poškodovane, ker me je vedno z roko mahnila čez usta in mi je z ustnic stalno tekla kri. Ko je pozno zvečer prišla domov iz službe in videla, da ni pospravljeno, me je znala tudi dvigniti iz postelje in vreči na tla ter brcati. Še slabše je bilo, če sem jokala, ker sem potem dobila še več batin, tako do 15 leta sploh nisem spustila solze. Dobesedno me je mučila.

Medtem, ko so se vsi otroci igrali na igrišču, sem na gugalnici bila sama v svojem svetu. Vedno sem mislila, da bo priletel leteči krožnik in me bodo marsovci odpeljali s tega sveta ter rešili. Sicer nikoli nisem priznala, da je doma kaj narobe, bala sem se, da bodo mami odpeljali. Najhuje je, da si od nekoga odvisen, on pa te muči.

Doma sem neprenehoma poslušala, kako se starša kregata in tepeta, kako oči očita mami, da je kurba ... Ne spomnim se, da bi moja mama v otroštvu bila kdaj nasmejana. V družini sem bila neopažena, od mene se je pričakovalo, da bom odlična, da bom vse pospravila, da bom skrbela za sestro, za vse, če pa sem kaj naredila narobe, sem dobila batine, starša me nikoli nista pohvalila. Ne oči, ne mami me v življenju nista nikoli objela, ne poljubčkala, nikoli nista rekla, da me imata rada.

Postala sem punca, zaželjena, odprla sem se kot popek v cvet

Z vojno in razpadom Jugoslavije so se začele težave zaradi naše narodnosti in odločili smo se, da gremo v Srbijo. Tja smo prišli po vojni, po bombardiranju, v največje razsulo, imeli so inflacijo, restrikcije elektrike, živeli smo v temi, razraščal se je kriminal ...

Spomnim se, da sem bila že najstnica, mami me je tepla, sedela je na meni in me davila.

Sestra je v pomoč poklicala soseda in očeta, da so prileteli in jo spravili z mene, sploh se ni zavedala, kaj počne. Enkrat sva se z mami skregali, hotela me je udariti, prijela sem jo za roko in rekla »Vzela bom nož in te zaklala, ker ne morem več. Ali boš ti mene pokončala ali jaz tebe!« Od takrat nikoli več ni dvignila roke na mene, jaz pa sem se počutila močnejšo.

Medtem se je oči vrnil v Slovenijo. Hodila sem v srednjo šolo, spoznavala družbo, se družila, takrat sem tudi spoznala mojega najboljšega prijatelja, ki pa žal ni več živ. Z njim sem vse preživela, prvo službo, prvo vožnjo z avtom, se prvič vozila na motorju, šla z njim in družbo na morje ... Od mene je bil starejši pet let in učil me je o življenju, še danes imam v glavi nekatere njegove nasvete. V njem sem videla boga, bil mi je vse na svetu, saj me je ščitil. Do takrat nisem imela nikogar, ki bi me ščitil. Pri 15 letih sem skoraj vsak vikend delala v lokalih. To je za sabo potegnilo tudi pijačo, on pa me je ščitil.

V otroštvu sem bila kot fantek, mami me je oblačila kot fantka in tudi frizuro sem imela fantovsko. V sebi pa sem vedno čutila ženstvenost, zaradi česa sem tudi trpela. V najstniških letih sem se začela urejati, saj sem delala in imela svoj denar, nič več nisem bila tepena od mame, zaživela sem. Postala sem punca, zaželjena, odprla sem se kot popek v cvet, se hecala, imela energijo, borbenost, naučila sem jokati.

Puščala sem lase, jih barvala, šminkala sem se, postala sem ženska, »top bejba«, okrog mene pa milijon moških, ki se mi niso upali približati zaradi prijatelja. Imela sem zelo lepa najstniška leta in uživala. Potem me je pri 17, 18 letih pretepel in posilil upokojeni policist. Takrat se mi je svet obrnil na glavo.

Ko sem prišla domov, je mama takoj posumila, da se je nekaj zgodilo, pa nisem priznala. Tega nisem nikoli nikomur priznala, niti prijatelju, ker bi s tem naredila še večjo »štalo«. Odločila sem se, da bom glede tega tiho in si naskrivaj našla ginekologa, da me je pregledal. Bila sem tiho 20 let, do pred kratkim. Ker sem posilstvo potlačila, mi je udarilo na želodec, tudi samozavest mi je ubilo. Da bi navzven izgledala kot, da je vse v redu, sem se še bolj urejala, hotela sem hujšati, pila sem tablete za hujšanje, želodec pa me je kar naprej bolel. Začela sem bruhati in ko sem vse izbruhala, sem se počutila, kot, da bi iz sebe vrgla veliko vrečo smeti in obenem postala bulimična. Vsakič po bruhanju sem čutila olajšanje in vsakič znova mi je pasalo.

Tako sem vedno, ko sem v sebi čutila trenje, začela bruhati, ko pa padeš v to, začneš hujšati. Še do pred enim, dvema letoma sem imela bulimijo.

Kasneje sem se zaljubila in mlada poročila. Rodila sem tudi otroka, s čimer se mi je izpolnila želja. Imam zlatega fanta, ki je zdaj prečudovit najstnik. Ampak z možem sva se kregala, bili so nesporazumi, bila sva mlada, po moje tudi nezrela in se nisva znala prilagoditi. Do pred kratkim sem stalno krivila partnerje, da v odnosu to in ono ni bilo v redu, ampak zdaj vidim, da sem tudi jaz dosti stvari delala narobe. Nekaj je delal narobe mož, nekaj jaz, oba sva zasrala, počilo je in družina se je razpadla. To je bil moj največji neuspeh. S sinom sva se preselila v Slovenijo, saj sem jo pogrešala. Sama ločitev ni bila ravno prijetna, moram pa priznati, da imava z bivšim možem korekten odnos, on ima zdaj tudi novo družino. Ne mešava se drug drugemu v življenje, kadar lahko, mu pomagam. Moram priznati, da mi je tudi on nekajkrat stal zelo ob strani, ko sem hudo zbolela, za kar sem mu pre hvaležna in ga tudi spoštujem. Tudi, ko sem imela krizo z zdravljenjem, mi ni delal »štalo«, da mi bo vzel otroka. Edino kar mi ni prav, je, da me ni nikoli pohvalil, da sem dobra mati, pa sem res dobra mati. Otroka sem lepo vzgojila, saj je športnik in tudi šola mu gre dobro.

V vezo sem padla z vsemi bremeni

Skratka ločitev sem prebolela in šla naprej, moram pa priznati, da dolgo nisem mogla preboleti razpad družine. Zaradi tega po tihem še danes trpim. Tudi to je v mojem življenju pustilo posledice.

V Sloveniji sem se dobro znašla, tudi super službo sem imela, kupila sem si stanovanje in maksimalno bila posvečena sinu. Stvar pa je v temu, da sem vse te stvari kopičila v sebi in od doživetega nisen nič predelala. Kasneje sem spoznala moškega, s katerim sva si bila karakterno popolnoma različna. Ko sem ga prvič zagledala, so mi noge zamrznile, bila sem nora nanj. On je nekatere svoje stvari »spucal«, jaz pa sem v vezo padla z vsemi bremeni.

Vedno sem si želela, da bi moj sin sprejel parnerja, a sta se sprla, partner pa je slabo odreagiral. A tudi že pred tem, je bilo jasno, da med njima nekaj ni v redu. To mi je vzbujalo nemir in nesigurnost. S tem dogodkom pa se je vse porušilo.

Alkohol me je že od najstniških let naprej ves čas 'vlekel'.

Popivala sem, si privoščila alkohol na žurkah, nisem pila preveč, ampak prepogosto.

To je že utrjeno pitje, kot temu rečemo.

Stroka je pitje razdelila po fazah: na zmerno, na utrjeno pitje, potem si psihični odvisnik in nazadnje fizični odvisnik.

Veliko je utrjenih pivcev, ki so že na meji, da postanejo psihično odvisni od alkohola. Ko sem se želela sprostiti, če sem bila utrujena, če sem imela naporen dan, sem pila, da me dvigne ... Tako kot večina alkoholikov sem uživala v pitju alkohola, dobrih vin in šampanjca. Ko je prišlo do konflikta med sinom in partnerjem, smo bili na dopustu in na plaži sem si privoščila koktejle, partner pa ni pil.

Ker je partner vrgel telefon in me udaril, je sin znorel in se hotel z njim tepsti. Takrat sem prvič videla sina, da se mu je odpeljalo in ugotovila sem, da ta zveza ne bo šla.

S sinom sva predčasno prekinila dopust, jaz pa sem začela piti in jokati.

Od tistega dneva sem ves čas pila, vsak dan. Imela sem zelo rada partnerja, obenem pa sem se zavedala, da moram stran in se prvič znašla v neznani situaciji. Na tem izpitu sem padla, saj sem samo še pila. Ko sem pila, nisem čutila bolečine, hotela sem samo zaspati, da me ni. Pitje me je tolažilo, sprva je bilo moje zdravilo, pomirjevalo, ampak potem, ko sem padla v alkohol, ko sem postala odvisna, sem padla v še večjo depresijo. Prešla sem v fazo, ko sem se sama sebi smilila, ker so na površje izplivale vse težave od prej. Nazadnje sem pila že pelinkovec iz steklenice, da me ne zavohajo. Takšno pitje je trajalo od julija do novembra, pila sem vsak dan, na koncu nisem več niti jedla. Glede na to, da sem imela bulimijo, sem pila in bruhala alkohol.

V glavi sem ves čas imela, da 'mi manjka alkohol'

Eno jutro sem morala biti tešča do 12.00 ure. Sedela sem v čakalnici in prvič doživela krizo. Bile so muke, bruhanje, potenje, driska, hladen polt. Morala sem ležati eno uro in pol, da so sploh dobili kri, komaj sem preživela. V glavi sem ves čas imela, da mi manjka alkohol. Šla sem v trgovino in kupila pelinkovec, ga spila, počakala 20 minut in se umirila.

Takrat sem dojela, da je to, to. Padla sem v depresijo, bilo me je strah kaj zdaj.

Pitje sem pred vsemi skrivala, tudi pred sinom, ki je videl, da se z mano dogaja nekaj čudnega. Stalno sem govorila, da sem bolna, seveda pa sem samo pila in spala. V meni je bilo vedno manj energije in življenja. Bila sem zelo šibka, že zaradi bulimije sem hodila na infuzije in bila dolgo na bolniški. Takrat sem se odločila, da grem zdravit bulimijo, našla sem tudi terapevtko in jo redno obiskovala, prav tako sem se prijavila na Psihiatrično kliniko v Enoto za motnje hranjenja. Trajalo je dva, tri mesece, da sem komu povedala za težave z alkoholom, ampak ne moji terapevtki za bulimijo, ne doma, ne partnerju. Doma sem le jokala in mami stalno govorila, da sem »zabluzila«. Oči je prepoznal, da pijem, ker je nekoč tudi sam pil, a je nehal. Končno sem mami le povedala, da sem alkoholičarka, čeprav mi je to bilo grozno izgovoriti. Ugotovili sva, da potrebujem strokovno pomoč. Potem sem to povedala še terapevtki za bulimijo.

Nikoli ne bom pozabila, da me ni, ko sem ji to povedala, niti malo obsojala.

Pogledala me je razumno in povedala »Niste edini, veliko žensk gre iz bulimije v alkoholizem.« Rekla mi je, da takoj poiščem strokovno pomoč in se začnem zdraviti.

Bila je zelo človeška, povedala je, da pozna predsednika društva Abstinent, gospoda Štefana Lepošo in mi dala njegovo telefonsko številko ter mi razložila za kakšno društvo gre.

Poklicala sem ga še isti dan in povedal mi je, da pridem naslednji dan. Naslednji dan sta me sprejela gospod Štefan in terapevtka Petra Thaler, univ. dipl. soc., strokovna delavka. Do mene sta bila zelo prijazna in spoštljiva, ne glede na moje stanje. Takoj sta me postavila pred dejstvo in mi dala vedeti, da je edina pot zdravljenje v bolnici. Vedela sem, da me čaka zdravljenje, a mi je vseeno bilo hudo. Predlagala sta mi bolnico v Idriji, da se umaknem iz svojega okolja. Dala sta mi tudi vedeti, da je veliko zdravljencev na koncu umrlo »Ne, da boste izgubili sina in službo, lahko umrete, saj je pri zdravljencih veliko smrtnih primerov!« Rekla sta mi, da grem takoj k svojemu zdravniku po napotnico. Ko sem prišla domov, sem samo pila in jokala. Takoj naslednji dam sem šla k zdravnici, ki mi je takoj napisala napotnico pod nujno, mi čestitala in me podprla. Naslednji dan sem že bila v bolnici. Z mamo sva se dogovorili, da bo med zdravljenjem skrbela za sina, sem pa še dvignila kredit, da jima pustim denar.

Šlo mi je dobro, nisem pa preveč delala na sebi

V Idriji sem šla čez cel program zdravljenja. Opozorili so me, da se moram po zdravljenju včlaniti tudi v Klub zdravljenih alkoholikov (KZA), kjer poteka tretja faza zdravljenja, ki je najbolj pomembna faza. Ne gre za to, da samo nehaš piti, moraš tudi povsem spremeniti žvljenje in ga osmisliti. V bolnici se strezniš in spoznaš nekatere stvari ter dojameš, to je druga faza zdravljenja, tretja pa je članstvo v KZA–u.

Spomnim se, da je v Idrijo ob neki priliki prišla Breda Lepoša Žalec, univ. dipl. soc., strokovna vodja programa in terapevtka v društvu Abstinent, ki mi je dala telefonsko številko, da jo po zdravljenju pokličem. Tako sem po koncu zdravljenja že imela določen termin za pogovor. Takrat mi je ob strani stala družina, Breda pa me je takoj postavila pred dejstvo in me seznanila s programom, nalogami ter obveznostmi. Ustrašila sem se ali bom to sploh zmogla.

Ko sem bila po prvem zdravljenju stabilna, se je spet pojavil bivši partner. Sprva sva se dobivala na skrivaj, mesec, dva je bilo v redu, potem pa sem ponovno začela piti in ko je bil čas, da povem za posilstvo, sem imela prvi recidiv.

Ko sem pred dvema letoma bila na prvem zdravljenju, mi je šlo dobro, nisem pa preveč delala na sebi, to kar bi morala delati v okviru programa, sploh nisem dojela, kaj moram spreminjati. Vedela pa sem, da posilstva in odnosa s starši nisem razčistila.

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem se odločila, da terapevtki za bulimijo povem za posilstvo.

Na terapijo sem šla med službo. Ko sem se vračala od nje v službo, nisem vedela, kaj moram delati, kam grem, kdo, sem, kje sem, bila sem povsem zgubljena. Zagrabila me je kriza, panika, klicala sem Bredo in drugo terapevtko, strašno se mi je pilo. Klicala sem tudi očeta, mamo, sestro. To je bil klic na pomoč, ker je želja po pitju bila tako močna. Do doma sem že kupila steklenico in samo pila ter jokala. Potem so bili stalno problemi in jeseni sem šla ponovno na zdravljenje. Vmes sem šla za en teden v Enoto za krizne intervencije (EKI).

Tam sem srečela zelo dobro psihijatrinjo, dr. Mirjano Radovanović, dr. med., spec. psih., predstojnico na Psihijatrični kliniki v Ljubljani. Predlagala mi je, da grem še enkrat na zdravljenje, saj imaš v istem letu pravico, da greš še enkrat na zdravljenje, tokrat za šest tednov.

Odšla sem na drugi proces zdravljenja, po katerem mi je nato tri mesece šlo zelo dobro. Po treh mesecih pa se je ponovno pojavil bivši partner. Nek zdravljenec mi je celo rekel »To boš morala prekiniti, on ti je vstopnica za Idrijo.«

Seveda sem najin odnos skrivala in potem sem še tretjič padla v alkohol. Takrat je z mano bilo res hudo, zelo sem zbolela, povsem me je sesulo. Že od prvega zdravljenja nisem čistila stvari kot bi morala, nisem se držala vseh navodil, predlogov, nasvetov moje Brede. Mislila sem, da me ne razumejo, da od mene preveč zahtevajo, šele kasneje sem razumela, da mi hočejo dobro. Moram pa povedati, da sem ves čas, tudi, ko sem padala, stalno bila na vezi z Bredo. Tudi, ko sem bila na drugem zdravljenju v Idriji, sta pred zaključkom zdravljenja na zagovor recidiva prišli Petra in Breda. Iz društva Abstinent so ves čas bili ob meni, hoteli so mi dobro, ampak človeku ne moreš pomagati, če si noče pomagati sam. Ko sem pila, nisem smela v skupino, vseeno sem ves čas bila v stiku z Bredo, ki mi je stalno bila v podporo in mi svetovala. Saj je stroga, hoče red, ampak je tudi človeška, skrbna, ljubeča. Pa ni samo do mene takšna, vsi jo tako doživljamo. Je moj vodič v življenju, kličem jo druga mama, veliko zahteva, ampak uspeh je neizogiben.

Dobila sem hudo vnetje slinavke, pankreatitis

Lansko pomlad sem po drugem zdravljenju tako hudo zbolela, da sem bila vsak drugi dan na urgenci, dobila sem hudo vnetje slinavke, pankreatitis, in končala na Japljevi (Klinični oddelek za gastroenterologijo). Tam so mi povedali, da sem življenjsko ogrožena, da ne vedo ali se bom izvlekla, tudi staršem so tako povedali, bivši mož pa je prišel v Ljubljano in pripravljal sina na možnost, da bo ostal brez mame. Nihče ni verjel, da bom preživela. V sebi sem imela 13 litrov vode, celo večji trebuh sem imela kot pred porodom, vseskozi sem se tresla, bruhala na pol ure in imela drisko.

Vedno sem pila, da mi bilo lažje, ko pa sem padla v alkohol, nisem hotela več živeti. Dvakrat sem delala samomor.

Edina mala luč na koncu temnega tunela je bil moj sin.

Ne znam opisati, v kako temni luknji sem bila, da se je ta svetla točka stalno zmanjševala, ker sem se pogrezala vse globje. Klicala sem bivšega moža in ga prosila, da čuva sina, če se mi kaj zgodi, saj sem razmišljala o samomoru. Rekel je samo, da grem v cerkev. Jutra sem dočakala tako, da sem vase trpala vse možne tablete in jih poplaknila z alkoholom v upanju, da se zjutraj ne bom zbudila. Ko sem se zbudila in dojela, da sem še živa, sem jokala in potem popila še malo tablet. Takrat mi je najbolj pomagal bivši mož, ki mi je svetoval, naj grem v cerkev in molim. To me je dvignilo. Bivši mož me je ozavestil, da sem se premaknila, 'zbrcal' me je v cerkev, da dobim nazaj voljo do življenja. Hvala mu! Starši pa so bili stalno z mano, pretrpeli so hude stvari.

Na Japljevi sem eno jutro po 14 dneh prvič vstala, prvič sem bila brez bolečin in brez vročine, bil pa je praznik. Še medicinski sestri sem rekla »Danes je pa moj dan.« Sestra mi je odvrnila, da naj ne sklepam prehitro, saj je dan dolg, pa še, da jih je malo, ker je praznik. Vztrajala sem pri tem, da se zelo dobro počutim. Ta dan je na obisk prišla mami. Z mano sta v sobi bili še dve starejši ženski, ki sta v tem času trdno spali. Ura je bila okoli tretje popoldne. Legla sem in mami rekla, naj vzame stol, da se bova lahko pogovarjali. Začeli sva se pogovarjati in zavrtelo se mi je v glavi. Rekla sem ji, naj počaka, izgovorila sinovo ime in padla v komo. Mami je mislila, da sem padla v nezavest in me začela zbujati. Ni me mogla zbuditi, ni pa vedela, da lahko povleče vrvico za alarm, zato me je začela kloftati. Zbudila se je ena od žensk v sobi in mami pokazala vrvico za alarm.

Priletele so sestre in ugotovile, da nimam pulsa, da sem mrtva. Prinesli so defibrilator in me oživljali, mami pa je šla ven in klicala sestro, da ji pove, da so me izgubili.

Sestra je doživela šok, mene pa so medtem oživeli.

Zbudila sem se v drugi sobi, vsa raztrgana, s šestimi sestrami okoli sebe. Mislila sem, da sem padla v nezavest, a so mi sestre pojasnile, da so me reanimirali. Zahvalila sem se jim in rekla, da me čuvajo, ker imam doma sina. Ena od sester mi je rekla, naj se zahvalim mami, ker me je rešila. Druga mi je govorila, naj ne jokam, ker bo vse v redu.

Odpeljali so me na kardio oddelek v UKC, kjer so me kasneje operirali. V bolnici sem ostala približno tri tedne in vmes imela preblisk, da me je bog opozoril, saj gredo mnogi ljudje skozi podobno situacijo, a umrejo. Dvakrat sem si sama hotela vzeti življenje, zdaj pa mi ga je vzel on in ponovno dal. Razumela sem, da mi je bog dal novo priložnost.

Zdaj je ta dan moje novo življenje, moj novi rojstni dan. Od tega je devet mesecev.

Sem v fazi razčiščevanja, stvari čistim sproti

Ko sem prišla iz bolnice, sem se vrnila v društvo Abstinent, nazaj Bredi v roke. Spremenila sem hrano, pijačo, aktivnosti, družbo. V bolnici sem vsem na tem svetu oprostila, najprej sebi za vse napake kar sem jih naredila, tudi za to, kar sem v teh dveh letih naredila svojemu sinu. Želela sem ga zaščititi pred vsemi nevšečnostmi, potem pa mu prizadejala največjo bolečino. To me je ubijalo. Dobila sem levjo voljo, moč za življenjem, da vse spremenim in staro pustim za sabo. Ob strani mi stojita društvo Abstinent in moja Breda.

Na srečanja v Abstinentu je z mano začela hoditi tudi mama. Začela sem čistiti odnose z mamo in z očetom. Zdaj razumem mamo, zakaj je takrat bila takšna do mene, na teh srečanjih pa je tudi napredovala. Presekala sem vezi z mojimi, ker so me držali v kletki in nad mano imeli kontrolo od malega, z mano so manipulirali, me poniževali, bila sem vse najslabše: kurva, klošarka, potem še alkoholičarka, najbolj grozna mama ... Kako najbolj grozna? Moj otrok je vrhunsko vzgojen. Nikoli pa, niti v tem obdobju, sina nisem zapuščala, in zdaj, ko rastem, z mano raste tudi moj otrok.

Vrnila sem se v službo, kjer sem ponovno najboljša. Zaživela sem novo življenje, razčistila s starši in presekala vezi z njimi. Rada jih imam, še vedno jih spoštujem, se pa ne slišimo več tako pogosto, ne pustim jima, da bi me kontrolirala, saj živim svoje življenje. Povedala sem jima, da ne bom več poslušalal njunih prepirov, omalovaževanj, pljuvanj, žaljenj ... Med razčiščevanjem odnosov s starši sem se počutila kot suženj, ki je od rojstva priklenjeni z verigami, in tako dela, potem pa ga naenkrat nekdo pri 40 letih izpusti in mu reče »Svoboden si.« Prav zares nisem vedela, da mi pripada svoboda.

V mojem življenju so štirje ljudje, ki mi veliko pomenijo, in nanje lahko računam.

Trenutno sem v fazi razčiščevanja, stvari čistim sproti, ob tem veliko berem, spremljam psihoterapevtska spletna srečanja, oddaje na to temo, veliko sem se naučila o tem, tudi o partnerskih odnosih. Ne obsojam več nobenega bivšega partnerja, ne gledam na to, kaj so mi drugi slabega počeli, pozorna sem na to, kaj lahko spremenim pri sebi, da bom najboljša verzija sebe in da bom jutri lahko dobra partnerka. Želim biti najboljša verzija sebe. Ker četudi bo naslednji partner dober, razmerje ne more uspeti, če jaz ne bom v redu. Upam, da bom imela srečo, da najdem parnerja, ki bo hotel rasti skupaj z mano, da se najdeva na isti poti in se uskladiva.

Verjamem, da me ima sestra na svoj način rada, ampak tega ne zna pokazati z dejanji. Ni dovolj, da to samo reče. Neprestano poudarja, da ima svojo družino in ne morem razumeti, da zato zapostavlja vse ostalo. Tudi jaz imam svojo družino, imam pa tudi sestro, ne morem zanikati ljubezni do nje.

Odkar je poročena, to je zadnjih 10 let, me je dala povsem na hladno. Prišla sem do tega, da vedno tečem za njo in prosjačim za ljubezen, za pogovor, za pravi sesterski odnos. V 10 letih nikoli ni izgovorila, da me pogreša, da bi me rada videla. Vsakič, ko me s svojim hladnim načinom prizadene, jokam. Zadnjič sem ji povedala, da je minilo že 10 let odkar stalno tekam za njo in prekinila odnos z njo. Zdaj jo prebolevam.

Imam jasno postavljene cilje, želje, polna sem življenja

Sem v fazi čiščenja, korak za korakom, v devetih mesecih sem zelo napredovala na vseh področjih.

Najbolj sem vesela, da sem vzor svojemu otroku. Moj največji uspeh v življenju je, da sem od povsem sesute, razbite, uničene osebe z dna, ki je dvakrat gledala smrti v oči in jo enkrat doživela, uspela zgraditi novo osebo.

Vem, da sem na zelo dobri poti, imam jasno postavljene cilje, želje, polna sem življenja, dvigujem si samozavest, imam dobro pozitivno energijo, sem zdrava in še vedno menim, da sem zelo dober človek, samo ne dovolim si, da me kdorkoli pohodi.

Vem, da me imajo moji starši radi. Sem pa še vedno »pikolino«, ki vsakič znova, ko spozna kaj novega, vidi, da je na začetku. Prav zanima me, kje bom čez pol leta, tri leta, pet let ... ampak, kot sem rekla, klik se je zgodil ob moji pravi smrti. Vse, kar se zgodilo v prvih 40 letih mojega življenja, je za mano. Zdaj živim za novih 40 let!

Več o delovanju društva Abstinent na abstinent.si

Napisala: Suzana Golubov na podlagi pripovedi resnične življenjske zgodbe zdravljene alkoholičarke