Potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do ozdravitve

Resnična zgodba Anite Moorjani

21. 5. 2020, 05:30 | Zdravje | Piše: N.Z.
Potovanje od raka skozi obsmrtno izkušnjo do ozdravitve (foto: profimedia) profimedia

»Vesolje ima smisel! sem spoznala. Končno razumem – vem, zakaj sem zbolela za rakom!«

61-letna Anita Moorjani, motivatorka in avtorica knjižne uspešnice Z roba smrti v pravi jaz, se je rodila indijskim staršem v Singapurju. Ko je bila stara dve leti, se je družina preselila v Hong Kong, kjer je nato preživela večji del svojega življenja. Njene hude notranje stiske, ki so izvirale iz tradicionalne vzgoje, britanske izobrazbe in multikulturnega okolja, so jo nazadnje pripeljale do tega, da je leta 2002 zbolela za rakom, štiri leta kasneje pa je bila že na samem robu smrti.

In takrat se ji je zgodilo.

Anita je padla v komo, a hkrati doživela najbolj neverjetno izkušnjo v svojem življenju.

»Čutila nisem nikakršne čustvene navezanosti na svoje telo, ki je dozdevno brez življenja ležalo tam, na bolnišnični postelji. Sploh nisem čutila, da bi mi pripadalo. Videti je bilo veliko premajhno in preveč neznatno, da bi bilo lahko dom tistemu, kar sem doživljala. Počutila sem se svobodno, osvobojeno in veličastno. Vsakršna bolečina, bolest, žalost in nesrečnost so izginile! Počutila sem se povsem razbremenjeno. Nisem se spominjala, da bi se že kdaj sploh kadar koli, počutila podobno. Naj se še tako trudim, je nemogoče opisati, kako se mi je v tistem razširjenem svetu zvišalo zavedanje. Jasnina je bila neverjetna.«

Medtem ko so ji organi odpovedovali, je skratka vstopila v obsmrtno izkušnjo, s pomočjo katere je prepoznala, kako dragoceno je njeno življenje, pa tudi, kaj je v resnici vzrok za njeno bolezen. Ko je prišla ponovno k zavesti, se ji je začelo zdravstveno stanje naenkrat izboljševati. Okrevanje je bilo tako hitro, da so jo iz bolnišnice odpustili že v nekaj tednih, v njenem telesu pa ni bilo več niti sledu o rakavih celicah.

»Bilo je, kakor bi bila pretekla štiri leta ujetnica v lastnem telesu, medtem ko je rak razdejal mojo fizično obliko, in končno sem se osvobajala. Prvič sem okušala svobodo! Začela sem dobivati občutek breztežnosti in se zavedati, da sem zmožna biti kjer koli kadar koli ...«
Ponovno rojstvo v novo zavedanje

Svojo izkušnjo je Anita Moorjani do podrobnosti in brez zadržkov opisala v knjigi Z roba smrti v pravi jaz. Knjiga je postala velika uspešnica, zaradi njene obsmrtne izkušnje pa danes Anito vabijo na številne konference in dogodke po svetu. Pogosto gostuje tudi na oddelku za vedenjske vede Univerze v Hong Kongu, kjer predava o temah, kot so spoprijemanje z življenjsko nevarno boleznijo, soočenje s smrtjo in psihologijo duhovnih verovanj.

»Pred obsmrtno izkušnjo sem, verjetno zaradi svojega kulturnega porekla, mislila, da je namen življenja doseganje nirvane. Da se torej človek razvije tako zelo, da preseže reinkarnacijski cikel rojstev in smrti ter si prizadeva, da se mu nikdar več ne bi bilo treba vrniti v fizično telo. Če bi odrasla povsem zatopljena v zahodnjaško kulturo, bi si nemara prizadevala priti v nebesa,« se spominja Moorjani in dodaja, v kako drugačen kontekst postavlja stvari obsmrtna izkušnja. »Četudi sem vedela, da bom po tej ravni še naprej živela, in četudi se ne bojim več fizične smrti, me je minila želja po tem, da bi bila kjer koli drugje kakor na mestu, kjer sem zdaj.«

Moorjani je spoznala, da se čas ne pomika linearno, temveč se vse dogaja naenkrat, saj je ves obstoj hkraten. Ljudje si zaradi filtrov lastnega uma življenje razlagamo kot ’minevanje časa’, v svoji obsmrtni izkušnji pa je čutila, da vse točke časa obstajajo hkrati. Ker je vse to tako tudi doživela.

»Zavedala sem se, kako me moj brat prihaja obiskat z letalom, in zavedala sem se pogovorov zdravnikov zunaj moje sobe ter vzdolž hodnika. Razumela sem številne dejavnike svojega prihodnjega življenja, kakor se bodo razgrinjali, pa tudi tega, kaj se bo zgodilo, če se ne vrnem in ne zaživim. To mi je pokazalo, da čas, prostor in trdna materija niso taki, kot navadno razmišljamo o njih. Med obsmrtno izkušnjo sem čutila, da se lahko osredotočim na katero koli točki v času, do katere moram imeti dostop.«

Moorjani, ki je v stanju neskončno razširjene zavesti spoznala, smo vsi eno in da so eno tudi vsi njeni neskončni jazi, je sporočilo o tem, da v resnici nismo svoje telo, rasa, religija ali kakršno koli drugo prepričanje, temveč iskra neskončnega, ki je Eno z Vesoljno energijo. Pravzaprav to tudi je. Vesoljna energija.

In kot takšna, torej neskončna in vseprisotna, pa Vesoljna energija ne potrebuje nikakršnega zunanjega sistema, da bi nam dopovedoval, kako se moramo vesti, katerim ritualom slediti ali kako energijo domnevno zvišati ali znižati. »... dandanes ne sledim nikakršni uveljavljeni metodologiji, redu, obredu, dogmi ali doktrini. Pravzaprav je eno od mojih najvišjih pravil, da nikjer ne bi smelo biti nikakršnih pravil, ki bi držala kot pribita! Enostavno sem pozorna na kar koli, kar mi ob danem času daje občutek, da delam prav. Zame je življenje duhovna izkušnja in ves čas se spreminjam ter razvijam,« je bila še jasna.

Izposojamo si še nekaj zanimivih odgovorov na vprašanja, ki jih Aniti Moorjani zastavljajo njeni slušatelji in bralci.

V & O

Kakšno verovanje je bilo potrebno za vašo ozdravitev?

»Za mojo ozdravitev ni bila potrebna absolutna nikakršna vera v kar koli. Prej bi rekla, da je samodejno zdravljenje mojega telesa povzročilo prav popolno prenehanje vseh predhodnih verovanj, doktrin in dogem. V mojem primeru je obsmrtna izkušnja delovala kot katalizator.«

Če smo vsi eno, kaj pa morilci in zločinci?

»Pravzaprav ne verjamem, da zločinci in morilci živijo ’to’, ’kar so’. Mislim, da se k uničevalnosti zatečemo šele, ko se izgubimo in odtavamo daleč stran o poznavanja resnice o tem, kdo smo. Zločinci so izgubili lastno središče in tisto, kar počnejo drugim, je pravzaprav odsev tega, kako v sebi čutijo do samih sebe. O hudodelcih in žrtvah radi razmišljamo v smislu ’oni’ in ’mi’, vendar ’oni’ ne obstajajo. Vse smo le mi! Serijski morilec je bolan, podobno kakor oseba z rakavim obolenjem. In če imamo na svetu dandanes več morilcev, to pomeni, da imamo bolno družbo.«

Se vam je zdelo, da ste morali na drugem svetu odpustiti veliko ljudem?

»Potreba po odpuščanju se rodi iz videnja stvari, kot da so dober ali slabe, toda ko ni več sodb, nimamo ničesar, čemur bi oprostili. V okviru kozmične tapiserije, ki jo ustvarjamo, so vse misli, besede in dejanja potrebni za stvaritev neskončne, veličastne Celote. Natanko tako kot pri prej omenjenem svetlobnem spektru so potrebne vse barve, da dajejo kontraste in porajajo življenje. Le kaj naj bi odpustili? Na tej točki sem zamenjala odpuščanje z empatijo, brezpogojno ljubeznijo in sočutjem – do sebe in do drugih. Namesto da bi sodila, ustvarjala potrebo po odpuščanju, zdaj do večplastne vloge, ki jo vsak od nas igra v Celoti stvarstva, čutim le naklonjenost in globoko spoštovanje.«

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri