"Postala sem zombi, podobna vsem drugim na zaprtem oddelku”

Problematika psihiatričnih institucij v Sloveniji

6. 10. 2019, 18:10 | Zdravje | Piše: Vesna Fister
"Postala sem zombi, podobna vsem drugim na zaprtem oddelku” (foto: Unsplash) Unsplash

Glasovi iz psihiatričnih ustanov so začeli odmevati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in bili so osnova za nastajanje različnih družbeno civilnih skupin in gibanj, ki so združevala tiste dovolj občutljive, ki jim ni bilo vseeno za soljudi. Še posebej ne za tiste, ki so zaradi različnih nesrečnih življenjskih okoliščin in stisk pristali zaklenjeni v ustanovah zaprtega tipa. To velja tudi za Slovenijo, kjer so se prvi poskusi dezinstitucionalizacije zaprtih ustanov začeli že pred 50 leti. Medtem ko v samo 100 kilometrov oddaljenem Trstu na področju psihiatrije zgledno deluje politka odprtih vrat, kar pomeni svobodo gibanja in odsotnost zaprtih prostorov, tudi v primeru obveznih zdravstvenih ukrepov, je stanje na področju psihiatrije pri nas klavrno. Nekatere stvari so celo slabše, kot so bile konec petdesetih.

“Na sprejemni oddelek, to je zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice v Polju, sem bila zaradi manije proti svoji volji sprejeta letos poleti. Upirala sem se hospitalizaciji. Ker nisem želela sodelovati pri zdravljenju, so v dveh ali treh dneh poklicali sodne izvedence. Ko si v postopku, ti namreč država dodeli odvetnika; da imaš pravico tudi do zastopnika, ti nihče ne pove!

Da ta sploh obstaja, sem sama prebrala na stenskem plakatu. Če sodnik odloči, da si nor, potem te legalno zaprejo in zdravijo. Nisem želela odvetnika, ki so mi ga po protokolu dodelili že lani, saj ta med razpravo sploh ni odprl ust. Ni se potegnil zame, mi je pa za zastopanje brez težav izstavil račun za 150 evrov. Pritožila sem se in na koncu računa nisem plačala. Tokrat sem poklicala svojo osebno odvetnico, ki se je z njimi bojevala kakšni dve uri in pol. Vendar je praksa žal takšna, da imaš lahko po tem, ko se oni enkrat odločijo, celo vojsko odvetnikov, pa se ne zgodi nič.

Ničesar ni dosegla, njen komentar po sestanku je bil: “Kot da govoriš zidu.” Torej sem ostala notri in so me obravnavali enako kot tiste, ki se hospitalizaciji niso upirali. Najprej so mi prisilno dali tri injekcije za umiritev. Potem sem postala zombi, podobna vsem drugim na zaprtem oddelku. Ves ljubi dan nisem delala drugega, kot kadila in jedla – hrano in tablete. Število postelj je omejeno, zato pacienti velikokrat spijo na dodatnih jogijih na tleh. Ob polni luni je gneča posebno velika.

Osnovni pravici, ki sta ti kršeni na zaprtem oddelku, sta zrak in voda. Okna se ne dajo odpreti, ker je prejšnja predstojnica te ustanove menila, da so rešetke na oknih izraz nehumanosti. Ali ni še veliko bolj nehumano imeti v prostoru obupno slab zrak, poln vonja po potu, urinu in cigaretnem dimu, ker okna ne smeš odpreti?!

Ženske smo imele dostop do svežega zraka (sprehod po terasi) dvakrat na dan po 20 minut; moški so bili na zraku trikrat na dan po eno uro. Medicinske sestre so raje hodile na cigaretne pavze same, kot da bi nas čuvale. Sestre na zaprtem oddelku so pasje, z redkimi izjemami. Derejo se nate, kličejo te po priimku, hladne so in arogantne, plenic ne menjavajo redno, nergajo, ne poslušajo te; če prosiš za vodo, je tako, kot da bi govoril zidu.

Ko sem imela hudo nočno moro in sem se ob petih zjutraj zbudila vsa premočena, sem si želela samo pod prho, pa dostopa do nje nisem imela, ker se tuši ‘odprejo’ šele ob šestih zjutraj. Psihoterapij ni, psihologov ni, psihoterapevtov ni. Psiholog ali psihoterapevt je v Sloveniji namreč nadstandard. Ko se dobiš z zdravnikom, te ta vpraša, kako se počutiš, kaj razmišljaš in kako spiš, in zvečer dobiš manj ali več tablet oziroma drugo vrsto tablet.

Edina terapija oziroma zdravljenje so tablete, po katerih si zategnjen, kot da bi bil na obešalniku; sploh če so odmerki preveliki, se to pozna pri motoriki – težko hodiš, ne moreš premikati glave. Če poveš na glas, da čutiš, da je zdravil preveč, seveda nisi upoštevan, ker velja logika bolje preveč kot premalo,” pripoveduje Manja B. (ime je spremenjeno), ki se je avgusta letos obrnila na novinarko in urednico revije Sensa Vesno Fister in ji izročila 30 podpisov sopacientov, ki so letošnje soparno poletje preživeli za zidovi psihiatrične ustanove v Polju.

Na glas želijo povedati, da velika psihiatrična institucija zaprtega tipa ne lajša težav ljudi, ki jih je doletela psihična bolezen. Na lastni koži so namreč izkusili, kako toksična je pravzaprav psihiatrija, ki vselej prinaša stigmo.

Glas trideseterice iz Polja ni osamljen in tudi ne nekaj novega. Glasovi iz psihiatričnih ustanov so začeli odmevati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in bili so osnova za nastajanje različnih družbeno civilnih skupin in gibanj, ki so združevala tiste dovolj občutljive, ki jim ni bilo vseeno za soljudi. Še posebej ne za tiste, ki so zaradi različnih nesrečnih življenjskih okoliščin in stisk pristali zaklenjeni v ustanovah zaprtega tipa.

“Tisti, ki imajo resno psihično stisko, tako ne dobijo primerne oskrbe.”

Prof. dr. Vito Flaker, predstojnik Katedre za duševno zdravje v skupnosti na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, je aktivist, ki si že dolga desetletja prizadeva, da bi bil glas zatiranih z družbenega roba slišan. Bil je med pobudniki gibanja IZ-hod, Direktnega socialnega dela in Meduze. Njegovo najaktualnejše področje delovanja je problematika duševnega zdravja in dezinstitucionalizacije.

“Priporočam vam, da preberete knjigo hrvaškega psihiatra dr. Roberta Torra z naslovom Prava resnica o psihiatriji, v kateri boste iz prve roke izvedeli, da so psihiatri postali psihofarmacevti, ki so se znašli sredi zgodovinske in globalne epidemije predpisovanja močnih psihiatričnih zdravil. Tudi zaradi velikega prediagnosticiranja in psihiatrizacije resničnosti.

Pred stoletjem so se psihiatri ukvarjali z majhno skupino oseb s hudimi psihičnimi stiskami, danes pa je v njihovi oskrbi veliko število ljudi z zelo majhnimi težavami. Tisti, ki imajo resno psihično stisko, tako ne dobijo primerne oskrbe, mnogi pa so hospitalizirani, četudi to ne bi bilo nujno potrebno.

Psihofarmatiki so zelo razširjene legalne droge, ljudje v bolnišnicah so jih prisiljeni uživati. Izkušnje ljudi govorijo o tem, da so službe duševnega zdravja, predvsem pa psihiatrične bolnišnice, del sistema, ki ‘uničuje’ ljudi, jih onesposablja, jih izloča – iz tega pa se kuje dobiček. Diagnoze ima vsako leto več ljudi, kar je posledica industrije, ki širi svoj trg. Ljudje dobivajo in jemljejo velike doze dragih zdravil,” je njegov odgovor na vprašanje, ali je psihiatrija pri nas dejansko zreducirana zgolj na predpisovanje psihiatričnih zdravil.

Prof. dr. Vito Flaker poudarja tudi, da imajo psihiatrična zdravila neugodne učinke in veliko nevarnih stranskih učinkov:

“Da gre za veliko škodljivih učinkov, kažejo podatki o odškodninah, ki so jih bile v letu 2010 dolžne plačati farmacevtske družbe državam in prizadetim posameznikom: AstraZeneca 1,9 milijarde ameriških dolarjev, Eli Lilly (amo za zyprexo) več kot 1,2 milijarde ameriških dolarjev samo za zasebne tožbe in 1,4 milijarde državi, plus 515 milijonov kazni.

Hkrati pa ni povsem jasno, ali ta zdravila res delujejo, kakšna je njihova družbena funkcija ‒ pomirjanje in normalizacija ljudi. Ljudem, ki jih jemljejo – ali so jih celo prisiljeni jemati – pa postavljajo povsem praktična vprašanja: ali jih jemati, kako jih nadomestiti, kako se ‘spustiti z zdravil’, kako blažiti stranske učinke, predvsem pa, kako doseči, da zdravnik upošteva njihovo voljo in izkušnjo, da jih sprejme kot izvedence za lastno počutje in telo.”

Na koga se človek, ki je v psihični stiski, sploh lahko obrne?

“Čeprav te postopke uravnava Zakon o duševnem zdravju, ljudje vseeno ne vedo, kako se zavarovati, na koga se lahko v takem trenutku obrnejo. Zakon je sicer vpeljal institut zastopnika za področje duševnega zdravja, ki ima funkcijo zagovornika, a se ta žal še ni uveljavil in popolnoma zaživel.

Vtis je tudi, da je večina varovalk za pravice ljudi v postopkih odvzema prostosti zgolj formalnih, da jih je težko uveljaviti. Vprašanje je tudi, ali so prisilne hospitalizacije in namestitve v zavode sploh potrebne. Izkušnje, denimo iz nekaterih italijanskih mest, kažejo, da zapiranje ni niti potrebno niti učinkovito,” pravi Flaker in dodaja:

"Manjkajo prostori, kamor bi se brez strahu pred izločitvijo, zapiranjem in nasiljem lahko zatekli ljudje, ki potrebujejo premislek, umik. Manjkajo strokovnjaki, ki bi zares vprašali ljudi, kaj potrebujejo, kaj jih je pripeljalo v tako situacijo, ki bi zares pomagali – s pogovorom, z direktno akcijo …

… Poznamo načine, kako z ljudmi v psihičnih stiskah ravnati bolj človeško, kako jim pomagati, da se jim ne prekinejo stvari, da ostanejo v življenjskem toku. Potem je tudi sama psihotična kriza veliko manj huda, ker se ne ustvari nekakšen začarani krog, iz katerega je težko izstopiti. Hospitalizacija (beri: stigmatizacija) človeku v življenju prekine veliko stvari, kar vodi v dodatno travmo.

Katastrofa je seveda še večja, ker so ti drugi načini dokazani in demonstrirani samo 100 kilometrov stran od nas ‒ na primer v Trstu, kjer je situacija povsem drugačna. Tam so namreč psihiatrične bolnišnice zaprli in jih nadomestili z novimi, integracijskimi in rehabilitacijskimi službami, ki zajemajo stanovanjske skupine, izobraževalne programe in socialna podjetja oziroma zadruge, ki ljudem pomagajo predvsem na domu.”

Kako konkretno je videti primer pomoči ljudem v psihični stiski v Trstu, zakaj je bila dezinstitucionalizacija tam tako uspešna in zakaj v Sloveniji traja že 50 let, si preberite v aktuani številki revije Sensa, kjer boste med drugim izvedeli tudi, kako smo prvi, ki lahko pomagamo, prav svojci in najbližji.

Vesna Fister
Novinarka in urednica revije Sensa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri