Psihologinja Lara Delić o izgorelosti: »Zjutraj sem vstala in začela odštevati ure do trenutka, ko se bom lahko vrnila v posteljo«

12. 1. 2021, 11:24 | Zdravje | Piše: Maša Tome

                            Psihologinja Lara Delić o izgorelosti: »Zjutraj sem vstala in začela odštevati ure do trenutka, ko se bom lahko vrnila v posteljo« (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Izgorelost predstavlja enega največjih problemov današnjega časa, ki vztrajno spodkopava več in več delavcev in močno vpliva na delovno učinkovitost mnogih podjetij. 

O izgorelosti smo spregovorili s psihologinjo in podjetnico Laro Delić, ki se ukvarja z osebnim svetovanjem in svetovanjem podjetjem ter je bila tudi sama podvržena tej težki izkušnji. Sama pravi, da ji delo asistentke na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Mariboru pomaga na njeni strokovni poti ubirati znanstveno podprte in učinkovite metode in pristope.

“Kako izgleda izgorelost? Spreminja se od posameznika do posameznika, načeloma pa poteka v treh fazah,” začne pogovor Lara, ko jo spodbudim, da na kratko pojasni, kaj je izgorelost. 

“Prva je faza izčrpanosti, za katero so značilna kronična utrujenost, opozarjanje na deloholizem s strani drugih, prisilna storilnost. Poslabšajo se tudi možnosti prilagoditve, pokažejo se razpoloženjske težave, razdražljivost, hkrati pa oseba sama sebi in drugim skuša zanikati to slabo počutje. Ta faza lahko traja zelo dolgo.

Temu sledi občutek ujetosti, ko se začne oseba zavedati, da nekaj ni v redu, a se počuti ujeta v situacijo. Ne more reči ne, zamenjati službe, si drugače organizirati življenja. Kot zadnja nastopi faza adrenalne izgorelosti. In prav to je tisto, kar prepoznavamo kot izgorelost. Pride do telesnega, čustvenega in mentalnega zloma.”

Zakaj izgorelost danes predstavlja tako velik problem? 

Lara brez omahovanja razloži, kjer ona vidi srž težave. “Izpostavila bom dve stvari. Prva je seveda hiter tempo življenja, o katerem vsi govorimo. Naše okolje se spreminja hitreje, kot se zmoremo mi nanj prilagoditi. Tehnološki napredek, katerega primarni namen je po mojem mnenju olajšanje naših življenj, deluje ravno obratno – tehnologije ne znamo uporabiti na način, ki bi olajšal naša življenja, temveč z njo omogočimo vdor v našo zasebnost, povečamo svoje obremenitve, zagotovimo, da smo dostopni 24 ur na dan preko vseh možnih komunikacijskih kanalov. Zato si težko potegnemo mejo med našimi različnimi vlogami, si uredimo življenje in se nato tega reda držimo.”

“Preobremenjenost enačimo z občutkom pomembnosti.”

Psihologinja poudarja, da so danes mnoge stvari avtomatizirane, digitalizirane, kar naj bi pomenilo, da imamo mi več časa za bolj ustvarjalno in sproščeno delo. Toda namesto tega ljudje izrabljajo ta višek časa za to, da si naložijo na grbo še več dela, da delajo še bolj intenzivno. 

“Preprosto ne znamo reči ne in si postaviti mej. Druga stvar, ki je po mojem mnenju še bolj pomembna, pa je naš odnos do dela in obveznosti zunaj dela, pa tudi do našega življenja v najširšem smislu. Za slovenski prostor (in nasploh za razviti svet) velja, da se enači kvantiteto dela s kvaliteto dela. To, da nekdo dela veliko, pomeni, da dela dobro. Veliko obveznosti, dela in posledično utrujenost in preobremenjenost namreč enačimo z občutkom pomembnosti. To pa zagotovo izvira iz vzgoje, socialnega in družbenega pritiska ter iz vzgleda, ki si ga postavimo. In dokler ne bomo spremenili te miselnosti pri sebi in je predali svojim naslednikom, bo izgorelost še naprej aktualna bolezen.”

Ko se dotakneva njene lastne izkušnje z izgorelostjo, Lara odgovori brez sramu, saj meni, da se lahko iz njene izkušnje ljudje česa naučijo. 

“Meni se je začelo izgorevanje že zelo zgodaj – kot študentka sem bila nagnjena k perfekcionizmu, v študij sem vlagala ogromno truda. Kasneje sem se seveda želela na prvem delovnem mestu kot mlada in ambiciozna sodelavka izkazati.”

Izgorelost se je pri njej pojavila v obliki upadanja kognitivnih sposobnosti, padale so ji učinkovitost, sposobnost koncentracije, spominske sposobnosti, posledice česar čuti do neke mere še danes. 

“Seveda pa so se pojavili simptomi tudi na mojem telesu, nenehno sem bila utrujena, nisem se mogla naspati. Na koncu sem samo še delala in spala. Prav tako mi je močno upadel imunski sistem in začela sem razvijati alergične reakcije na praktično vse. Na hrano, različne dišave, kot so eterična olja in podobno. Sprva sem poskusila to zajeziti z zelo restriktivnim načinom prehranjevanja, z redno telesno vadbo, prepričana, da bo spremenjen življenjskih slog vodil v izboljšanje.”

Da mora spremeniti svoj odnos do dela, je spoznala, ko je na sestanku začutila mravljince po levem delu telesa in najprej pomislila na infarkt.

“Toda nič ni pomagalo. Da moram nekaj resnično spremeniti, me je prepričala precej strašljiva izkušnja. Bila sem na nekem sestanku v Ljubljani, ko sem začutila mravljinčenje iz leve roke proti prsnemu košu. Infarkt, sem pomislila. Bila sem zelo bleda, začelo se mi je vrteti. Šele, ko se mi je mravljinčenje razširilo po celotnem prsnem košu in obeh rokah, sem se uspela nekoliko pomiriti in razmišljati, da gre morda za nekaj drugega in ne za infarkt. Da gre morda za izgorelost.

Poudarja tudi, da je k izgorelosti drvela kljub svojemu poklicu psihologinje. 

“Pri sebi sem znake preprosto zanikala. Vedno sem si rekla, da moram zaključiti samo še ta projekt, pripraviti samo še tisto poročilo, potem pa si bom delo uredila drugače. Toda vedno je prišlo nekaj vmes, dokler preprosto nisem več zmogla.”

Dotakne se tudi občutka krivde, ki je zajemal tako njeno delovno kot zasebno življenje. Padla ji je delovna učinkovitost, ni zmogla vlagati v odnos s svojim partnerjem, saj preprosto ni imela dovolj energije. 

“Toda namesto, da bi se zamislila nad situacijo, sem se zaradi občutka krivde še bolj gnala. Poskušala sem si postaviti prioritete, da bi vseeno nekaj dosegla z omejenimi viri energije – in seveda vso vložila v delo. Nisem iskala neke zdrave sredine, ali poskusila vzpostaviti ravnovesja. Šlo je za začaran krog.”

Na ta leta svojega življenja jo vežejo predvsem spomini utrujenosti. 

“Zunaj delovnega mesta socialnih odnosov praktično nisem imela. V zadnji fazi izgorelosti, pred totalnim zlomom, se nisem družila več z nikomer, vse kar me je prej veselilo, mi je bilo odveč. Zjutraj sem vstala in začela odštevati ure do trenutka, ko se bom lahko vrnila v posteljo. Manjkalo mi je socialne podpore, toda preprosto nisem zmogla več.”

Leta študija psihologije so ji pomagala predvsem v fazi okrevanja, ko se je uspela kljub zlomu relativno hitro rehabilitirati. Kot druga ključna dejavnika omenja tudi podporo družine in pa menjavo službe. “Ko zamenjaš okolje, je lažje zamenjati tudi neke ustaljene vedenjske vzorce.”

Kako se zavarovati pred izgorelostjo?

“Vprašajte se, kaj vam je v življenju pomembno,« pravi Lara, ki jo je njena lastna izkušnja motivirala za raziskovanje tega področja, tako da danes vodi delavnice in pomaga drugim, da se še pravočasno ustavijo in ne doživijo izgorelosti. 

“Sodelujočim vedno rečem, naj vzamejo list papirja in ga razdelijo na dva dela, na enega narišejo stvari, ki jih v življenju radi počnejo, in na drugega stvari, ki jih ne marajo početi. Nato pa naj zraven zabeležijo, koliko časa in energije jim vzamejo oboje stvari – pogosto se zgodi, da porabijo veliko časa in energije za stvari, ki jih ne počnejo radi. Tovrstno situacijo lahko izboljšamo ali tako, da zmanjšamo obseg stvari, ki jih ne počnemo radi (banalen primer: če na primer ne maramo likati, potem se bomo potrudili, da bomo likali manj, in bomo previdnejši pri obešanju perila), predvsem pa je pomembno, da spremenimo odnos do teh stvari.”

“Zaradi preveč dela ne izgorimo, temveč smo utrujeni. Izgorimo zaradi notranjega konflikta, ko imamo nenehen občutek, da delamo proti sebi.”

Poudarja tudi, da v življenju ne moremo vedno delati le tega, kar nas zelo veseli, saj ima tudi tisto, česar ne maramo početi, nek smisel. “Če se znajdemo v tem začaranem krogu, ko ne vidimo smisla v stvareh, ki jih delamo, je to temeljna popotnica za izgorelost. Izgorelosti ne moremo enačiti s preveč dela, izgorelost je notranji konflikt. Zaradi preveč dela ne izgorimo, temveč smo utrujeni. Izgorimo zaradi notranjega konflikta, ko imamo nenehen občutek, da delamo proti sebi. In to je tisto ključno, kar moramo spremeniti.”

Kako se po tem, ko smo izgoreli, postavimo nazaj na noge?

“Pomembno se mi zdi, da se oseba odpočije, da si vzame čas za zase. To včasih osebe, ki izgorevajo, zelo težko sprejmejo, saj niso navajene ‘delati nič’,” zaupa Lara, in pove, da v naši družbi to pogosto povezujemo z lenobo. “Vendar to ni lenoba. Vsake toliko časa potrebujemo počitek – in mogoče v tem počitku navidezno mirujemo, toda v resnici se v nas dogajajo neki procesi razvoja.”

Lara priporoča, da posameznik zamenja okolje, v katerem je največ dejavnikov, ki so ga pripeljali do izgorelosti. Ni namreč nujno, da je okolje slabo, morda posameznik v njem preprosto ne zna funkcionirati. “V kolikor to ni mogoče, pa je pomembno, da posameznik spregovori o tem, da je izgorel. Ne le z bližnjimi, ki to vedo, temveč z delodajalcem, s sodelavci. Posameznik se bo namreč lažje ponovno vklopil v delovni proces, če mu bodo le-ti prisluhnili, prišli nasproti.”

Z resnim obrazom pa psihologinja poudari tudi, da izgoreli posameznik zagotovo ne bo nikoli več isti, in da se mora tega zavedati tako on sam kot tudi delodajalec. To ne pomeni, da bo slabši, temveč da bo drugače funkcioniral, saj ima sedaj drugačne vrednote, prioritete. “Za moje pojme večkrat bolj pravilne,” zaključi.

Laro Delić lahko najdete na naslednjih povezavah:

Maša Tome
diplomirana psihologinja in novinarka