Rudi Beiser o izjemni zdravilni moči dreves, medtem pa brazilski pragozd še vedno gori!

Brazilskim gasilskim enotami, ki se v samem nedrju deževnega gozda dan in noč še vedno borijo z ognjenimi zublji, se je tako konec avgusta pridružilo 44.000 vojakov, ki jih je tja poslal brazilski predsednik Jair Bolsonaro, pomaga pa jim še 5000 bolivijskih vojakov.

O tem, kaj gozdni požari v takšnem obsegu pomenijo za planet in življenje na njem, priča odlomek, ki si ga izposojamo iz knjižne novosti Rudija Beiserja Drevesa in ljudje.

»Nikakor ne smemo podcenjevati pomembne vloge dreves in gozdov pri varovanju podnebja – drevesa filtrirajo onesnažen zrak in ga očistijo številnih škodljivih snovi ter vežejo nase velike količine ogljikovega dioksida (CO2). Ogljikov dioksid je plin, ki je zaradi ’učinka’ tople grede’ eden glavnih krivcev za segrevanje svetovnega podnebja. Sprošča se pri izgorevanju fosilnih goriv in krčenju gozdov. Sto let stara smreka v deblu in vejah nakopiči okoli 2,6 milijona ton ogljikovega dioksida. Ko jo posekamo in skurimo, sprostimo v ozračje prav tolikšno količino tega toplogrednega plina. Nemški gozdovi na primer letno razbremenijo ozračje za približno 220 milijonov ton ogljikovega dioksida, to pa je kar 27 % celotnih emisij toplogrednih plinov v Nemčiji.«

Koliko tega dela opravijo ’pljuča sveta’, je praktično nemogoče natančno oceniti, zato pa je filozof svetovnega slovesa Slavoj Žižek uničenje v 10.000 let starem ekosistemu zgovorno ocenil kot pravi ’samomor človeštva’.

»Nič manj osupljivo ni spoznanje, da so drevesa pomemben filtrirni sistem, ki ozračje očisti prahu, bakterij, gliv, peloda in radioaktivnih snovi. Sto let star hrast na leto olajša ozračje za približno eno tono teh delcev, hektar gozda pa za kar 50 ton. Zato sploh ni presenetljivo, da parkom v velikih mestih pravimo ’zelena pljuča’,« še piše Rudi Beiser in dodaja, da je pravo čudo dreves tudi njihova sposobnost fotosinteze. »Drevesa s pomočjo sončne svetlobe sama ustvarjajo svoje hranilne snovi iz vode in ogljikovega dioksida. Pri tem porabljajo ogljikov dioksid iz ozračja in obenem kot ’odpadni produkt’ oddajajo kisik.«

Ali, če ponazorimo s primerov drevesa, ki ga najdemo tudi v slovenskih gozdovih:

»Sto let stara bukev na leto proizvede 4600 kilogramov kisika, to zadovolji potrebe po kisiku kar 13 odraslih. Gozdni zrak ni samo izjemno čist, temveč je tudi bogat s kisikom, zato upravičeno pravimo, da v gozdu dihamo ’dober zrak’.«

Da bi brez rastlin življenje (kot ga poznamo) na tem planetu zagotovo ugasnilo, je neizpodbitno dejstvo. Ne le, da smo življenjsko odvisni od kisika, ki ga proizvajajo rastline, tudi prehranska veriga bi se brez zelenega rastlinja sesula kot hišica iz kart.

In če se vseh naštetih dejstev, o katerih se otroci podučijo že v najnižjih razredih osnovnih šol, ljudje še nekako zavedamo, pa ljudem velikih metropol ostaja skrivnost, kako inteligentna v resnici je narava, še manj pa jim je jasno, koliko zdravilnih moči v sebi skriva.

Ste vedeli, da so drevesa sposobna po slini ali zvokih, ki jih vsiljivci oddajajo pri prežvekovanju, prepoznajo škodljivce in razvijejo obrambno strategijo? Ali pa, da so se sposobna sporazumevati s svojimi sosedi in jih posvariti tako, da te še pravi čas ’pripravijo’ čreslovine, ki bodo škodljivcu pokvarile tek? Tudi o tem v svoji veliki knjigi Drevesa in ljudje piše Rudi Beiser, ki svoje bralstva neprestano opozarja tudi na tiste neverjetne zdravilne moči dreves, ki jim pritrjujejo izsledki znanstveno osnovane fitoterapije, ljudskega zdravilstva, Bachove cvetne terapije in gemoterapije.

Ker se boste o konkretnih in praktičnih vidikih zdravilnih moči, ki jih je s pravilno pripravo listja, cvetov, lubja ali koreninic moč uporabiti za zdravljenje in samozdravljenje tako ljudi kot živali, lahko podučite tudi sami s prebiranjem informacijsko izčrpne in vizualno lično opremljene knjige, se v nadaljevanju za hip ustavljamo le še pri čisti magiji dreves, v katero so tako močno verjeli že naši predniki.

»Že rimski pisec Plinij je v spisu Naravoslovje zapisal, kako odpraviti zobobol – z rokami na hrbtu naj bi odgriznil košček drevesa, v katero je udarila strela, in ga pritiskal ob boleči zob,« piše Baiser in nadaljuje, kako so se ljudje od kamene dobe dalje ’znali’ znebiti bolezni, vročine in putike tako, da so se drevesa dotaknili ali ga objeli.

»Pri kožnem obolenju (lišaj) je moral oboleli pred sončnim vzhodom in po sončnem zahodu priti na travnik, kjer je oseba nasprotnega spola z mladim poganjkom vrbe trikrat navzkrižno pobegnila po prizadetem mestu in pri tem izrekala magične besede: ’Lišaj in vrba ne marata se, vrba zmaga in lišaj omaga.’«

Takšnih in podobnih magičnih praks v ljudskem izročilu (zato je med njimi resnici na ljubo tudi veliko vraž) seveda kar mrgoli, nekaj njih pa ljudje s pridom in množično izvajajo tudi danes.

Še več. Na Japonskem je t.i. gozdna prha – t.j. čuječen sprehod po gozdu ali parku - postala celo del zdravstvenih priporočil njihovega ministrstva za zdravje. V to jih seveda ni prepričal zgolj nje placebo učinek, temveč so k priporočilu dale blagoslov tudi povsem konkretne in aktualne znanstvene raziskave. Vrnitev k naravi (in v gozd) tako dobiva svoj momentum ne le v ljudski temveč tudi v znanstveni sferi.

In ker se najmočnejša magična zdravilna moč drevesa skriva prav v stiku z drevesi, predstavljamo kot zanimivost za konec še Beiserjev ’osnovni recept’ za srečanje z drevesom.

Poiščemo drevo, ki nam je všeč ali nas privlači. Morebiti je v naši bližini prastaro orjaško drevo, ki šteje že nekaj stoletij.

Najprej opazujemo drevo z razdalje in hodimo okoli njega. Ko se mu bomo počasi približevali, bomo nemara že čutili njegova energijska polja. Drevo pozdravimo z besedami, mislimi ali dotikom. Poiščemo mesto, na katerem se počutimo dobro – lahko se usedemo pod drevo, naslonimo na deblo ali ga objamemo. Včasih lahko tudi splezamo na drevo. Globoko vdihnemo in izdihnemo ter ob izdihu sprostimo vse svoje skrbi in bojazni. Čutimo energijo, moč in varno zavetje drevesa. Njegovo energijsko polje nas zaobjame in prevzame nas notranji mir. Drevo je majhno vesolje in v tistem trenutku smo del tistega vesolja. Vsrkamo vse vtise – šelestenje listov, žvrgolenje ptic, brenčanje čebel, gomazenje žuželk, dišanje cvetov, šumenje odpadlega listja, pretakanje sokov pod lubjem.

Mogoče se bosta duša drevesa in duša človeka pri tej meditaciji povezali. V takšnih trenutkih nas znova preplavi naš kamenodobni šesti čut. Tedaj lahko pride do osupljivih spoznanj in čustev. Četudi ne bomo začutili duhovne povezave z drevesom, bomo odšli domov okrepljeni in spočiti. Ne smemo pozabiti na staro tradicijo ’dajanja in jemanja’, zato se drevesu zahvalimo in se poslovimo od njega.

  

O avtorju

Rudi Beiser že štiri desetletja proučuje zdravilne rastline, več kot dve desetletji pa vodi tudi svoje podjetje La Luna Kräutermanufaktur, kjer poleg svojih knjig prodaja tudi zdravilna zelišča, se je za zdravilne moči narave pričel zanimati že kot mladostnik. Kmalu je spoznal, da je tisto, kar imajo mnogi za nadležen plevel praviloma nekaj, kar je užitno, dobrodejno in celo izjemno okusno. Kot pisec knjig in predavatelj je o tem pričel obveščati še širšo javnost.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ