Sanja Lončar: "Ne veste, koliko boli, če zamolčiš sebe."

Sanja Lončar je knjigo Do zadnjega diha začela pisati leta 2023 in jo dokončala le nekaj dni pred svojim slovesom 30. julija 2025. Avtobiografija, ki nikakor ni klasična, temveč pretresljivo osebno izpričevalna, je izšla natančno leto dni po njenem odhodu. Največja slovenska skrbnica za zdravje človeka in narave je s to, zadnjo od svojih številnih knjig, spisala srčno oporoko svetu prihodnosti in narodu, ki si ga je izbrala za svojega.

Knjiga ne ponuja vnaprej pripravljenih receptov, temveč odpira vrata v intimo ženske, ki si je upala živeti drugače, s svojimi predavanji in pisanji pa k notranjih premikih nagovarjala še druge.

"Na sebi sem doživela toliko sprememb, in za marsikatero so bile zaslužne knjige, izkušnje ali ljudje (in živali), ki so mi pomagali pri moji rasti. Če jim je uspelo že tolikokrat premakniti trmasto Sanjo, je to dokaz, da se da. Iz hvaležnosti vsemu, kar je premaknilo mene, poskušam tudi sama sejati to seme v upanju, da bo skalilo tam, kjer bodo tla dovolj pripravljena, da podprejo rast."

Prav iz teh prelomnih sprememb in nepredvidljivih srečanj se izrisuje življenjska pot, ki jo Sanja v knjigi razkrije prvič. 

Kako se je torej vse skupaj začelo?

"Če bi bila moja babica po mamini strani še živa, bi znala povedati, da sem že kot majhna neskončno rada zrla v nočno nebo (takrat še ni bilo svetlobnega onesnaženja). In ko me je vprašala, kaj gledam, sem vedno kazala na eno ozvezdje. Zanimivo, to je bilo pred vrtcem, pred kakršnokoli informacijo o imenih zvezd … pa je prstek vedno kazal na ozvezdje Oriona. Babica mi je povedala, da je enkrat komentirala … ’V nebo gredo duše, ko umrejo,’ in da sem ji takrat odločno odvrnila: ’Ne od tam pridemo, predno se rodimo.’"

In res, kot piše Sanja na samem začetku s svoje knjige. "... ni se začelo šele z dolgim porodom in dušenjem s popkovino v trebuhu moje mame. Globoko čutim, da se je začelo veliko prej, ko se je duša odločala, zakaj bi ponovno prišla na ta naporni planet." 

Bolj bolna kot zdrava

Sanjo Lončar (1965–2025), sicer po rodu iz Pančeva, so tegobe napornega planeta zadele že v otroštvu.

"Kot otrok sem bila bolj bolna kot zdrava, in poskusi, da me dajo v vrtec, se niso obnesli. Ker so bila moja pljuča v zelo slabem stanju in je zdravnica moji mami zagrozila, da bo iz mene naredila astmatika, če me pod nujno ne pošljejo nekam na morje, so se domači zganili."

Ker za morje ni bilo možnosti, so jo poslali k babici in dedku na vas - na čarobno veliko, čeprav zapuščeno posest v Soko Banji. "To je bilo vsekakor bolje od vlažnega plesnivega najemniškega stanovanja v Pančevu ter vdihavanja strupov, ki so prihajali iz dimnikov sedemnajstih tovarn enega najbolj razvitih industrijskih mest nekdanje Jugoslavije."

Kot otrok je tako cele dneve živela na nekoč največji posesti v vasi, po kateri pa so se zdaj podili le golobi, kure, purani in gosi, v zapuščenih visokih poslopjih, ki so v otroški domišljiji postali utrjena graščina, pa je Sanja lahko cele dneve živela v svetu mistike, starih orodij in neskončne pajčevine.

"Danes bi rekli, da sem bila zapuščen otrok, in bi se verjetno z mano (in mojimi skrbniki) ukvarjal Center za socialno delo. Na srečo takrat iz otrok niso delali ’projektov’ in otrok ni vzgajala ’stroka’. Zato je moje otroštvo potekalo brez tega, da bi kdo letal za menoj in mi razlagal, kaj vse je nevarno in česa ne smem."

Sanja je veliko kasneje spoznala, da je prav iz tega obdobja svojega življenja črpala največ moči. In to je kmalu potrebovala. Še posebno pri iskanju svoje lastne poti, očetovi volji navkljub, in nazadnje poslanstva. 

Dom najde v Sloveniji

"Slovenija ni bila v mojem načrtu. Po odhodu iz Beograda sem bivala v Milanu pri prijateljih, se intenzivno učila italijansko in ob tem premišljevala, ali bom ostala v Milanu, ali naj izpolnim prošnje za vizo za kakšno angleško govoreče področje. Na mizi sem imela formularje za Kanado in Novo Zelandijo."

Potem je vmes poseglo naključje.

Nekdanji direktorji iz Beograda so jo prosili, če bi lahko vsaj za nekaj dni prišla v Ljubljano, kar bi zaradi vojnega stanja v devetdesetih lažje storila kot njeni moški kolegi. Tako se je z diplomo iz sociologije in dramaturgije usedla na vlak in z eno torbo prišla v Ljubljano, kjer si je najela posteljo v sobi s še dvemi dekleti in tu nekaj let delala v marketinških vodah. Po treh letih trdih preizkušenj z vizami in ‘gastarbajterskega’, nikoli lahkega bivanja, se je v nekem trenutku zalotila, da si kupuje novoletne okraske.

"’Opa, punca – vse kaže, da boš ti tu ostala!’

Okraski so bili za nekoga, ki vsakih šest mesecev zamenja podnajemniško stanovanje in poskuša vse svoje premoženje spraviti v eno osebno vozilo, resnično absurden nakup. Vendar se je duša očitno odločila, da bo tu moj novi dom. In prav je naredila." 

Tako je Slovenija postala Sanjin dom. 

Iskanja lastne poti

"V marketing sem vstopila kot radoživi otrok, ki je v tem prepoznal možnost, da uporabi svojo ustvarjalnost za nekaj koristnega. Zdelo se mi je lepo pomagati, da ljudje prepoznajo kakšen dober izdelek in si rešijo težavo," o svojih zgodnjih kariernih poteh piše Sanja.

Dokler glavni klienti v marketingu niso postale multinacionalke, je res bilo tako, sčasoma pa ustvarjalnost ni nikogar več zanimala, pa tudi o kakovosti in zadovoljevanju stvarnih potreb se niso več pogovarjali.

Namesto tekstov so zavladale excell tabele z izračuni gledanosti, in koliko ponavljanj je bilo potrebnih, da se usedeš kupcu v glavo, četudi z najbolj butastim in iritirajočim spotom.

Pa se je nekega lepega dne ’v Escadinem kostimu v petzvezdičnem hotelu na stranišču s pozlačenimi pipami’ nekje v tujini uzrla v svojem bistvu in si priznala, da sodeluje v manipulaciji, v kar se velikokrat prelevi marketing, še posebno na globalni ravni.

Da je čas za spremembo pravi, je Sanjo opozarjalo še lastno telo.

"Telo mi je kazalo pot tako, da je z bolečinami reagiralo na vse, kar bi ’morala’ narediti za stranke, ki smo jih takrat servisirali. Bolečine pa so čudežno izginile, ko sem se lotila pisanja članka za revijo Aura, ali začela delati kaj drugega, kar me je veselilo. Sprva sem to to pripisovala nizkemu tlaku, oblačnemu vremenu, upočasnjenemu metabolizmu. Vlekla sem se po hiši kot ožeta cunja in mi nič ni šlo od rok: ko pa sem preklopila program na teme, ki so me klicale, je naenkrat posijal sonček od znotraj. Če sem to stanje poskusila uporabiti, oddelam še kaj iz obveznega programa, pa je dostava energije takoj usahnila, in sem bila ponovno kot riba na suhem. Ta ping-pong z lastnim telesom je trajal nekaj tednov. Telo ni popuščalo. Imelo je dovolj zlorabe talentov le za to, da zasluživa denar.

’Ne pozabi,’ sem si večkrat rekla, ’danes si delo na tem projektu plačala z dnevom življenja. Bi res tako želela prebiti dan, če bi bil zadnji?!"

Takrat je dozorela odločitev, da bo sledila želji, ki je v njej tlela že dolgo in se zdela kot nemogoča. 

Poslanstvo

V projekt Skupaj za zdravje človeka in narave je od leta 2005 s številnimi predanimi sodelavkami in sodelavci združila številna društva, posameznike in združenja v danes največji nevladni projekt na področju iskanja naravnih rešitev. Kot je povedala, so z njim ’organizirali na tisoče predavanj, na stotine delavnic in drugih dogodkov, ter skozi naše kanale omogočili promocijo več kot tridesetim društvom in neštetim projektom’. Najprej pa je za seme vse te mogočne zgradbe pomoči človeku in naravi vzpostavila društvo Ognjič, ki je še danes formalni nosilec projekta Skupaj za zdravje človeka in narave ter razvejanega, izjemnega spletnega središča Zazdravje.net. 

S sodelavkami in sodelavci je vzpostavila tudi živo mrežo Samooskrbni.net, ki je postalo največje samooskrbno društvo v Sloveniji; šteje preko 500 članov, v njem je povezanih več kot 20 lokalnih timov. Njeni sodelavci pravijo, da je v njem Sanja delovala ’z vsemi močmi in v njem našla svoje srčno poslanstvo’. 

Spisala je 26 lastnih in soustvarjenih knjig, ustvarila nešteto dragocenih videoposnetkov, pa izdala 157 številk brezplačnih revij, ki jih je uredila in v veliki meri tudi spisala, ter po skrbno zastavljenem poslovnem modelu zanj pridobivala tudi sredstva. V živo in potem vedno več tudi prek spleta je predala na tisoče predavanj, organizirala na stotine dogodkov ter bila nepogrešljiva v neštetih sodelovalnih projektih. Spomin na to hranijo številni serverji, torej stroji, ki jim je zaupala hrambo svojega dela; predvsem pa ostaja v toplem spominu ljudi, ki so začenjali te poti z njo, ter tistih, ki hranijo nešteto njenih zdravih, zlatih nasvetov - ki preizkušeno pomagajo.

"Večino, kar sem raziskovala znotraj projekta Skupaj za zdravje človeka in narave in Zazdravje.net sem počela, da najdem rešitve zase in za dolg seznam svojih težav.

Vse sem preizkusila na sebi, zbirala pričevanja številnih ljudi, preverjala vse dosegljive vire, sodobne znanstvene pristope in poskušala iz vsega potegniti čim bolj uporabne nasvete, da ne bo treba čisto vsakemu po tej trnovi poti. Ni mi bilo dovolj, da vem, da deluje, želela sem vedeti tudi, kako in zakaj, pod kakšnimi pogoji … Dejansko sta na vsaki takšni nalogi sodelovali moja leva in desna možganska polovička. Ena je nekaj ’zavohala’, druga pa je to temeljito raziskala.

Če nisem tega počela zase, so me motivirale zdravstvene težave mojih bližnjih." 

Do zadnjega diha

Sanja Lončar je desetletja raziskovala zdravje, prehrano, samooskrbo in naravne rešitve, v knjigi Do zadnjega diha pa se potopi v tisto najpomembnejše: kako ohraniti zvestobo sebi, kako živeti odgovorno do drugih in kje najti smisel v času hitrih družbenih sprememb. Zato bo ta navdihujoča knjiga globoko nagovorila tudi tiste bralce, ki njenega dela doslej še niste podrobneje poznali. 

"Če me danes kdo vpraša, kako si upam povedati po pravici to, kar drugi raje zamolčijo, si mislim ... vi verjetno (še) ne veste, koliko boli, če zamolčiš sebe." 

Do zadnjega diha ni le zgodba Sanje Lončar. Je knjiga, ki za osebnimi spomini odpira vprašanja o zdravju, odgovornosti, odnosih in smislu. Vprašanja, ki ostajajo aktualna za vsakogar od nas.