Shane O’Mara: »Hoja je zdravilo, ki bi ga zdravniki morali predpisovati na recept!«

Shane O’Mara je profesor za eksperimentalne možganske raziskave na koledžu Trinity Univerze v Dublinu. Kot psiholog in nevroznanstvenik med drugim raziskuje funkcije znotraj možganov (med drugim tudi spomin, stres in depresijo) ter možganov v svetu (torej ’možganski pogled’ na družbena, kulturna in politična vprašanja). Predvsem pa Shane O’Mara rad veliko hodi. In to kadarkoli in kjerkoli le lahko. Rad ima dolge sprehode skozi mesta, ki podpirajo hojo, in je na ta račun rad glasen tako na Twitterju kot v svojem spletnem novičniku.

S knjigo Hvalnica hoji, ki je pred dnevi v prevodu izšla pri Mladinski knjigi, se je tej svoji veliki strasti med drugim poklonil tudi z naslednjimi svarilnimi besedami:

»V lastno škodo spregledujemo koristi, ki bi jih lahko potegnili iz hoje za naše zdravje, razpoloženje, zmožnost jasnega razmišljanja. Mnogi med nami danes živijo v povsem nenaravnem okolju, saj večji del dneva presedijo, prikovani na zaslone, dobrega pol metra oddaljene od oči. Ko vstanemo iz takšnega položaja in se malo sprehodimo, se telesna drža spremeni: trup in hrbtenica od glave do hrbta tvorita enotno navpično os in sta prek nog in stopal povezana s tlemi. Nasprotno pa je med sedenjem teža trupa predvsem na spodnjem delu hrbta, zlasti na trtici, majhni zbirki medsebojno zraslih vretenc, ki sestavljajo zakrneli človeški rep. Na trtico se pripenja izjemen splet tetiv in mišic, ki se raztezajo prek hrbtenice in velike zadnjične mišice, končujejo pa se na stegnenici in so ključnega pomena pri hoji. Nič čudnega, da je bolečina v križu ena od najpogostejših tegob v razvitem svetu.«

O’Mara tako uvodoma bodri bralce, da med dolgotrajnim sedenjem vendarle večkrat vstanejo in se sprehodijo. Telo, ki za tovrstno torturo ni bilo narejeno, jim bo neskončno hvaležno. Ne le, da se bodo tako ognili neželenim spremembam mišičnih struktur in nalaganju maščobnih oblog, uravnal se bo tudi njihov krvni tlak ter pospešila presnova. Nezanemarljiv pa je tudi vpliv gibanja na možgane, za kar je O’Mara še posebno strokovnjak.

»... ko vstanemo, se stvari v možganih in telesu nenadoma spremenijo: postanemo ’kognitivno mobilni’, um se požene v tek, glava se obrača, pogled šviga naokrog. Možganska aktivnost se z gibanjem poveča. Prej neopazni električni ritmi možganskih nevronov se zdaj aktivirajo in pospešijo. Pozornost se okrepi, tudi zadihamo drugače, možgani in telo so pripravljeni na akcijo,« še ve povedati O’Mara.

Pa vendar danes večina ljudi preživi večino časa sede v zaprtih prostorih.

Nedavna ameriška raziskava je celo pokazala, da sodobni ljudje kar 87-odstotkov svojega časa preživijo v umetnih okoljih pisarn, domov, trgovin in drugih stavb. Tudi zato vse glasnejši postajajo glasovi iz stroke, ki sedenje primerjajo z ’novim kajenjem’.

In sporočilo te izjave je jasno: naša telesa so zgrajena za redno gibanje, zato so z gibanjem povezane tudi koristi, ki jih ta prinaša. Sedeč način življenja je v osnovi nezdrav. Ne le zato, ker zaradi njega prihaja do usihanja mišične mase in moči, temveč tudi zato, ker škoduje našem možganom.

»... zanimiva raziskava je pokazala, da je pomanjkanje aktivnosti povezano celo s spremembo osebnosti – s tem mislim na spremembo na slabše,« je mestoma jasen O’Mara.

»Na splošno so bile nižje ravni telesne aktivnosti povezane s spremembami treh od ’velikih pet’ dejavnikov osebnosti (to so odprtost, vestnost, ekstravertiranost, všečnost in nevroticizem, ki si jih enostavno zapomnimo s kratico OCEAN (angl. openness, conscientiousness, extraversion, agreeableness, neuroticism). Manjša telesna aktivnost je bila povezana z zmanjšanjem odprtosti, ekstravertiranosti in všečnosti, kar kaže na škodljiv vzorec dolgoročne spremembe osebnosti. Izkazalo se je da že minimalne ravni aktivnosti zmerno vplivajo na spremembo osebnosti. Te negativne spremembe so se najpogosteje pojavile pri tistih ljudeh, ki so bili najbolj neaktivni.«

Knjiga Hvalnica hoji profesorja O’Mare seveda še zdaleč ni tako črnogleda, kot bi si morda predstavljali po omejenih zgornjih poudarkih. Nasprotno.

V resnici gre za nadvse sončno in navdihujočo knjigo, ki jo boste prebrali na dušek, že naslednji trenutek pa vas bo imelo, da bi si kar takoj vzeli pot pod noge in jo mahnili do prvega gozda ali vsaj večjega parka med ozkimi ulicami vašega mesta.

In če boste to storili, boste prav zares veliko naredili zase, za svoje zdravje in razpoloženje.

»Hoja je lahko tudi neke vrste vedenjsko cepivo proti depresiji pa tudi počasnim malignim spremembam, ki zaradi sedečega načina življenja preoblikujejo našo osebnost na slabše. Poleg tega nas hoja navda tudi s čudovito močjo reševanja problemov. Z ustvarjalnimi prebliski, ki se nam porodijo med hojo, lažje rešujemo življenjske zagate.«

A Walk in the Park: A Neuroscientist Explains the Benefits of Walking in Nature https://t.co/TouRKW27sT via @centralparknyc

— Shane O'Mara (@ShaneOMara3) January 7, 2021

Hvalnica hoji: o znanosti, lepoti in blagodejnosti hoje

Pokončna hoja po dveh nogah je spretnost, ki je edinstvena za našo vrsto. Omogočila nam je, da smo se iz Afrike sprehodili vse do Aljaske in Avstralije. Sprostila je naše roke in osvobodila naš um. Ko polagamo stopalo pred stopalo, to le redko počnemo zavedno, še manj pa se zavedamo, kako koristno in blagodejno je to početje za telo in dušo.

Priročnik profesorja O’Mare lahko tudi virtualno prelistate: TUKAJ.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord