Si predstavljate, da bi jutri oslepeli?

V razvitem svetu, kamor prištevamo tudi Slovenijo, so najpogostejši vzroki za slepoto in slabovidnost pri odraslih bolezni, kot so starostna degeneracija rumene pege, glavkom, diabetična retinopatija. 

Lahko pa se pojavi tudi po poškodbah glave, tumorjih ali z boleznimi, kot je denimo multipla skleroza, pojasnjuje Eva Škrlec Velkavrh, tiflopedagoginja na Očesni kliniki UKC Ljubljana, s katero smo se ob odprtju novega Nacionalnega centra za celostno rehabilitacijo slepih in slabovidnih (NC CRSS) pogovarjali o rehabilitaciji ob izgubi vida.

"Nasproti običajnemu prepričanju večine ljudi, da osebe s slepoto živijo v temi, je v resnici teh, ki sploh ne zaznavajo vidnih informacij in spadajo torej v peto kategorijo slepote in slabovidnosti, v primerjavi z ostalimi kategorijami, malo."

Kot pove Škrlec Velkavrh, je od veliko dejavnikov odvisno, kako se oseba z izgubo vida sooča, "vsekakor pa lahko gre za izgubo, primerljivo z izgubo službe ali bližnje osebe".

V NC CRSS – kot omenjeno, so ravno dobili nove prostore, ki ustrezajo najsodobnejšim standardom v svetovnem merilu, zasnovali so jih v priznanem arhitekturnem biroju Bevk Perović –, se trudijo zagotavljati celovit pristop in timsko obravnavo, od oftalmologa, medicinske sestre, socialnega delavca, tiflopedagoga, psihologa, strokovnjaka za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo.

"Vsak primakne svoj delček, da v prvi vrsti ljudi opolnomočimo, da se z določenimi pripomočki, prilagoditvami in novimi znanji, ki jih pri nas lahko dobijo,  zmore samostojno živeti tudi z izgubo vida."

Povsem konkretno, že na prvih obravnavah poleg vstopne ocene skušajo dati osebam z izgubo vida in njihovim svojcem nekaj "za domov": kako si prilagoditi štedilnik, zapisati listek za trgovino, kje si lahko izposodijo zvočne knjige, kje urejajo svoje pravice, ali kje najdejo društva z ljudmi s podobnimi težavami. 

"Vse to je seveda odvisno od tega, kaj oseba prepoznava kot največjo težavo ali izziv, mi pa jim želimo takoj pokazati, da je ovire možno premagati," doda sogovornica in predlaga, naj bo okolica predvsem podporna: v smislu iskanja informacij, spodbujanja posameznika z izgubo vida, da se vključi v proces rehabilitacije, in da bližnji tudi sami sodelujejo in se zanimajo za proces rehabilitacije. 

"Predvsem je pomembno, da okolica oz. svojci osebi z izgubo vida ne sporočajo, da ničesar več ne zmore in posledično opravljajo vse aktivnosti namesto njih. In na drugi strani, da ne zmanjšujejo njihovih težav."

Rehabilitacija je vseživljenjski proces, opozarja tiflopedagoginja; tudi ko posameznik doseže želeno stopnjo samostojnosti, ne pomeni, da ne bo imel več izzivov v vsakdanjem življenju, bo pa bolje opremljen z znanjem za reševanje težav. Cilj celostne rehabilitacije z interdisciplinarnim pristopom je čim višja stopnja samostojnosti in neodvisnosti, oziroma soodvisnosti ali vzajemni odvisnosti. 

Sicer pa vsi ljudje kdaj pa kdaj potrebujemo pomoč drugih (pri menjavi gum, barvanju ograje, izbiri oblačil). Enako velja za osebe s slepoto in slabovidnostjo. Vsekakor so tudi tisti s popolno slepoto zmožni opravljati službo, hoditi na potovanja, zaključiti šolanje in se udejstvovati v različnih prostočasnih aktivnostih. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord