Smo res samodestruktivna bitja? (piše Jaka Tomc)

Kolumna

22. 3. 2021, 08:23 | Zdravje | Piše: Jaka Tomc

                            Smo res samodestruktivna bitja? (piše Jaka Tomc) (foto: Shutterstock) Shutterstock

Kot sociologa so me naučili, da je človek samodestruktivno bitje. Prepričan sem, da so me naučili še mnogo več, a ta teza se mi je najbolj usedla v spomin in me na nek način zaznamovala. Sam namreč še vedno verjamem, da je vsak človek v osnovi dober, pokvarijo pa ga družba in življenjske okoliščine. A morda se motim.

Kako bi drugače razložili dejstvo, da človeštvo uničuje edini planet, ki ga trenutno imamo? Ne sprejmem argumenta, da nimamo možnosti živeti drugače, ker čist(ejš)a tehnologija že nekaj časa obstaja. Ne sprejmem argumenta, da je prepozno. Ne zato, ker nikoli ni prepozno. Včasih je. Včasih prideš do točke, ko ne moreš več pomagati. A vsaj kar se tiče okolja, menim, da še nismo na točki brez povratka. Smo pa blizu. 

Nekateri bi rekli, da je Zemlja preveč hvaležen gostitelj. Človek, v vsej svoji domnevni samodestruktivnosti, namreč ne bi dolgo prenašal takšnega parazita. A tudi Zemlji je počasi dovolj. Ne bom trdil, da je trenutna pandemija odgovor planeta na naše poteze, ki so že zdavnaj prerasle nivo nevednosti, ignorance in nepremišljenega zanemarjanja. To, kar počnemo v zadnjih desetletjih, ni nič drugega kot sistematično, naklepno, zlonamerno ubijanje žive in nežive narave. Ironija je, da bomo skupaj s planetom (verjetno pa kar prej), umrli tudi sami. 

Morda pa le ne gre za nenaklepni uboj, ampak kar za kolektivno psihozo. Samo čakam prvega politika, ki bo izjavil, da tako ali tako živimo v računalniški simulaciji in je pravzaprav vseeno, kaj počnemo s svetom, vesoljem in vsem, kar obstaja. Če zavozimo vse, gremo pač še enkrat od začetka. Glede na to, da naj bi se vse dogajalo v ciklih, morda sploh nima veze, ali smo v simulaciji ali v resničnem svetu. Nekateri tako ali tako živijo, kot da imajo nešteto življenj. Morda zato, ker (se) igrajo z našimi.

To, kar počnemo v zadnjih desetletjih, ni nič drugega kot sistematično, naklepno, zlonamerno ubijanje žive in nežive narave.

Pa ne gre samo za uničevanje planeta, čeprav je to najbolj očitno in verjetno najbolj usodno početje. Poglejmo bolj na mikro raven, na posameznega človeka. Bom vzel kar sebe za primer, zase najlažje govorim in prav je, da v samodestruktivni maniri na križ najprej pribijem sebe. Ne živim zdravo. Včasih sem bil športnik in sem z lahkoto pokuril, kar sem vrgel vase. Danes samo še mečem vase, višek rekreacije pa je hoja po stopnicah iz garaže v drugo nadstropje. 

Včasih si rečem, da bom jedel bolj zdravo, a se po nekaj dneh solat in vode vrnem na stara pota in si za malico privoščim dunajca, ga poplaknem z gazirano sladkano vodo, zvečer pa (ker sem šel peš do stanovanja in pokuril deset kalorij) si privoščim še pico ali burger. Poleg tega, da nezdravo jem, tudi kadim. Ne veliko, ampak dovolj, da si filam pljuča s katranom. Poleg znane puhlice, da se samo enkrat živi, se tolažim s tem, da bi, če bi prenehal kaditi, na svojih 115 kilogramov (dejansko sem še kar visok, tako da ni tako hudo) dodal še kakih deset. Potem bi moral številki cunj dodati še en X in tega res ne želim. 

Ampak zakaj je tako? Zakaj se nimam dovolj rad, da bi jedel bolj zdravo, nehal kaditi in se začel spet rekreirati? Spomnim se zgodb o ljudeh, ki so kadili kot Turki pa živeli do stotega leta. OK, dejansko še nisem slišal zgodbe o človeku, ki je cele dneve jedel hitro hrano in ekstremno dolgo živel, ampak verjetno obstaja. Sem pa slišal zgodbe o športnikih, ki so se zgrudili v rani mladosti. Pa o ljudeh, ki niso kadili, a jih je zvilo kaj drugega. 

Kar želim povedati je, da v življenju ni garancij. Ko bo teta s koso potrkala na vrata, boš šel z njo in močno dvomim, da jo je kdo prepričal v odlog odhoda, ker sta padla v debato o zdravi prehrani. Da ne zabredem preveč, verjetno se obnašam samodestruktivno, ker hočem uživati v življenju. V preteklosti me je večkrat teplo in zdaj je čas, da izstavim račune. Se pa zavedam, da se ta uživancija lahko hitro konča in ker v svojem mehurčku nisem sam, to ne bi bilo dobro. Morda je vendarle čas, da se neham igrati s svojim planetom.

Tudi tretja oblika samodestruktivnosti je povezana z našim telesom. Gre za negativna čustva in občutke, misli in početje, ki lahko vodijo v skrajno obliko, ki je samopoškodovanje ali samomor. Zelo neprijetna tema, ki smo jo mnogi spoznali na lastni koži, a se o njej še vedno premalo odkrito govori. Če bi se, bi bilo verjetno drugače. Tudi tu težko govorim o drugih, čeprav poznam veliko zgodb, a povedal bom svojo. Kot bipolarec in nekoč redni gost psihiatrične bolnišnice imam dovolj izkušenj, ki jih redno delim z ljudmi, ki jih to zanima. Bodisi na družbenih omrežjih bodisi v knjigah bodisi v elektronskih sporočilih, ko mi pišejo ljudje s podobnimi težavami. Verjemite mi na besedo, da je tega več kot bi si želeli in da vsak pozna nekoga, ki ima psihične težave.

Kot bipolarec in nekoč redni gost psihiatrične bolnišnice imam dovolj izkušenj, ki jih redno delim z ljudmi, ki jih to zanima.

Nikoli nisem poskušal narediti samomora. Dobro, enkrat sem pred mamo teatralno pogoltnil nekaj tablet litija, a se ni zgodilo nič posebnega. A tisto je bil bolj teatralni nastop maničnega posameznika kot pa poskus samomora. Sem si pa večkrat zaželel, da se zjutraj ne bi zbudil. Depresije so namreč lahko zelo, zelo hude. Kdor je ni doživel, si ne more predstavljati. Sam ponavadi hudo depresijo opišem kot stanje popolnega niča. Nisi žalosten ali jezen, to pride kasneje. V hudi depresiji te ni. To je ena hujših stvari, ki se ti lahko zgodi. Ko lahko jokaš, je najhuje mimo. Te pa zato, ko počasi (včasih pa zelo hitro) padaš proti dnu, spremlja ogromna količina negativnih misli. Nisi dovolj dober. Nisi dovolj lep. Nimaš nič za obleči. Hrana ni dobrega okusa. Ljudje te ne marajo. Ničesar ne znaš. Vse to so misli, ki ti švigajo skozi možgane dan za dnem.

Zdaj bo kdo rekel, da si te oblike samodestruktivnosti ne izberemo sami oziroma nanjo nimamo vpliva. Ni res. Po navadi depresija ni stanje, ki bi si ga zavestno izbrali. Je pa pot iz nje praviloma plod naše odločitve. Tu spet govorim iz lastnih izkušenj. Vedno sem moral priti do točke, ko je posvetil nek žarek upanja. Včasih je bil čisto droben, komaj viden, a sem čutil, da je tam. Potem je prišel drugi in tretji in naenkrat sem lahko spet zadihal z bolj polnimi pljuči. Včasih gre za čisto banalne zadeve, ki pa so v stanju, v kakršnem si tedaj, rešilna bilka. V tistem trenutku se odločiš, da boš živel. Življenje ni takšno, kot si ga želiš, a je vseeno vredno vztrajati. To je bila vedno moja odločitev. Verjetno sem imel srečo. Morda tako močno voljo do življenja. Nedvomno pa vedno okolico (tukaj mislim predvsem družino in prijatelje), ki mi je nudila dovolj podpore, da sem se lahko skobacal iz brezna. Mnogi nimajo takšnih pogojev, sreče, volje. Ko je res hudo, si popolnoma sam in samo od tebe je odvisno, kakšne odločitve boš sprejel. Gre za breme, ki še zdaleč ni lahko.

Življenje ni takšno, kot si ga želiš, a je vseeno vredno vztrajati. To je bila vedno moja odločitev.

Verjetno so imeli učitelji sociologije prav. Res smo samodestruktivni. A kot ima vsak junak svojega antijunaka, tako ima vsak pojav svoj antipod. Morda bi iz tega lahko sklepali, da je samodestrukcija protiutež ljubezni, prijaznosti in dobrote. Lahko bi rekli, da se pri nekaterih ljudeh kaže ena ali druga skrajnost v svoji čisti obliki. Pri veliki večini pa se prepletata. Celo do te mere, da se imaš lahko neizmerno rad, a se boš zvečer zvalil na kavč z vrečko čipsa v eni roki in pločevinko kole v drugi, za veliki finale pa boš embalažo vrgel med mešane odpadke. Zato smo ljudje. Ko bomo živeli po tisoč let, bomo menda tudi planet nehali uničevati. Vprašanje je le, katerega.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Jaka Tomc
Pisatelj, pesnik in založnik