Smrtonosna psihiatrija (ali kako zastrupljajo ljudi z zdravili, ki v resnici ne pomagajo)

Dr. Peter C. Gøtzsche

10. 1. 2021, 12:00 | Zdravje | Piše: N.Z.

                            Smrtonosna psihiatrija (ali kako zastrupljajo ljudi z zdravili, ki v resnici ne pomagajo) (foto: profimedia) profimedia

»Psihiatrična zdravila so tako škodljiva, da v Združenih državah in Evropi vsako leto ubijejo več kot pol milijona ljudi, starih nad 65 let. S tem se uvrščajo na tretje mesto med glavnimi povzročitelji smrti, takoj za obolenji srca in rakom.«

Danski specialist interne medicine, raziskovalec in eden od soustanoviteljev globalne raziskovalne organizacije The Cochrane Collaboration, ki združuje do aktualnega stanja v psihiatriji kritične znanstvenike, dr. Peter C. Gøtzsche v svojih knjigah brezkompromisno kritizira poslovni model farmacevtske industrije in jo primerja z mafijsko družbo, pri čemer ’farmacevtska industrija v imenu dobička ubije veliko več ljudi’. Vse to ji (zaenkrat še nekaznovano) uspeva po zaslugi laži, znanstvenih ponaredkov, groženj in podkupnin.

»Psihiatrija je zlata jama farmacevtske industrije. Nekatere njene uspešnice – tabletke za srečo – se že desetletja izmenjujejo na vrhu globalno najbolje prodajanih zdravil in prinašajo lastnikom patentnih pravic na desetine milijard dolarjev zaslužka. Ko patentna zaščita preteče, spremenijo sestavo, ime, kar koli, in kolo sreče se vrti naprej,« na notranjih straneh prevoda ene od Gøtzschejevih knjig piše slovenski založnik knjige Ciceron.

Razvpiti avtor, ki mu do živega ne pridejo številne (praviloma neuspele) tožbe zaradi njegovih neposrednih zapisov (ki se leta kasneje nato rado izkažejo za resnične), ima veliko tega za povedati tudi na račun vodilnih psihiatrov, ki si izmišljajo vedno nove psihiatrične diagnoze, pa tudi na račun metodološko slabih in pristranskih raziskav, katerih rezultati so neredko prikrojeni željam naročnikov.

»Psihoterapije kot da ni več, zdravila so postala skoraj edina oblika psihiatričnega zdravljenja, zdravniki jih predpisujejo ’čez palec’, že po nekaj minutah ob prvem obisku bolnika, zelo pogosto za nedovoljeno rabo, za indikacije, ki jih agencije niso potrdile. Posebna tarča so otroci. ADHD, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo, je postala grožnja, s katero učitelji krotijo učence in vzpostavljajo red v učilnicah. Samo zato, ker so otroci pač – otroci. O škodljivih, pogosto usodnih učinkih zdravil (ki jih neupravičeno imenujemo ’stranski učinki’, saj so pogosto edina resnična posledica jemanja teh zdravil) molčimo – ne le stroka, v kolektivnem organiziranem zanikanju dejstev sodelujemo kot družba,« je še brutalno jasen Gøtzsche.

Njegova knjiga Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje, ki je pred tedni izšla tudi v slovenskem prevodu, je mestoma srhljivo, vseskozi pa zares osupljivo (in šokantno) branje, ki bralca neprestano pušča odprtih ust.

Knjiga, ki je v originalu izšla že leta 2013, še zdaleč ni prvi glas proti vsemu, kar je narobe v psihiatriji, zagotovo pa bo eden ključnih, zaradi katerih se bodo stvari na tem področju morale spremeniti!

Iz knjige s podatki in anekdotami zares bogatega čtiva, ki je v poljudno-znanstvenem jeziku in zato dostopno širši javnosti, v nadaljevanju navajamo nekaj (po našem mnenju) zanimivejših poudarkov, zaradi katerih si boste želeli knjigo prebrati tudi sami.

Od napačnih diagnoz do zdravil, ki to niso!
  • 1. O zdravi pameti na norih krajih!

V uvodnih poglavjih knjige Gøtzsche bralce spomni na sloviti eksperiment psihologa Davida L. Rosenhana, ki ga je leta 1973 popisal v znamenitem članku z naslovom ’On being sain in insane places’.

Rosenhan in sedem drugih zdravih sodelavcev je potrkalo na vrata različnih psihiatričnih bolnišnic, da bi tam potožili, da imajo prisluhe. Takoj, ko so bili sprejeti na zdravljenje, so prenehali simulirati simptome in se začeli obnašati normalno. Vseeno so bili v povprečju hospitalizirani 19 dni, Rosenhana pa so odpustili šele o dveh mesecih. V vsem tem času so jim dajali zdravila (ki jih niso zaužili) – od tega so skupaj dobili skoraj 2100 različnih vrst tablet, čeprav so se predstavili z istimi simptomi. Vse so odpustili z diagnozo shizofrenijo, čeprav je bil njihov edini simptom to, da ’slišijo glasove’, kar se lahko zgodi tudi vsem zdravim ljudem.

»Celo številni od resničnih bolnikov v bolnišnicah so posumili, da so ti navidezni bolniki v resnici normalni, osebje pa tega ni opazilo. To kaže na pomembne predsodke, ki vplivajo na diagnostociranje. Ko je diagnoza enkrat postavljena, se jo je težko znebiti; človeka se prilepi. Rosenhan je razlagal, da so bile etikete tako močne, da so zdravniki popolnoma spregledali številne popolnoma normalne vedenjske vzorce namišljenih bolnikov ali pa so jih napačno interpretirali, da bi jih spravili v sklad s popularno teorijo o dinamiki shizofrenih odzivov.«
  • 2. Antidepresivi pri depresiji ne delujejo!

Čeprav so antidepresivi v uporabi že dobrih 50 let, je Gøtzsche jasen: »Antidepresivi povzročajo več škode kot koristi!«

Za njegovo trditev se je do danes nabralo nebroj dokazov.

Enega od takšnih je prispeval kar ameriški urad za hrano in zdravila (FDA), ki je v metaanalizi testov s 100.000 bolniki, od katerih jih je bilo polovica depresivnih. Ugotovili so, da se je približno polovici izboljšalo stanje, ko so jemali antidepresive – toda prav tako tudi 40 odstotkom, ki so dobivali zgolj placebo. Cochranovo poročilo o depresivnih bolnikih pa je prineslo še spodbudnejše rezultate.

»Večina zdravnikov si tistih 40 odstotkov v skupini placebo razlaga kot placebo efekt, kar pa ni. Večini bolnikov bi se stanje izboljšalo tudi brez placebo učinka, saj je to naravni potek nezdravljene depresije. Kadar torej zdravniki in bolniki govorijo, da je po njihovi izkušnji zdravljenje z zdravili delovalo, se moramo zavedati, da te izkušnje niso zanemarljive, saj bi bolniki enako izboljšanje čez čas občutili tudi brez zdravljenja.«
  • 3. Otrok enostavno ne bi smeli medikalizirati!

»Diagnozo so si izmislili za priročnik DMS-III leta 1980,« je na račun diagnoze ADHD (ali primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti) jasen Gøtzsche.

Otroci, ki danes množično dobivajo diagnozo ADHD, so povečini popolnoma normalni otroci. Nekateri si diagnozo ’prislužijo’ zaradi čustvenih težav zaradi razmer v družini, drugi pa zaradi povsem običajnih odklonov od povprečnega vedenja, ki so zgolj prehodna stopnja v otrokovem razvoju in nikakor ne možganska motnja. Še več. Številni otroci si prislužijo diagnozo ADHD preprosto zato, ker so bolj talentirani od vrstnikov in se dolgočasijo, ko bi morali mirno sedeti v slabo vodenem razredu.

»Diagnoze večinoma izvirajo iz pritožb učiteljev in starši pogosto slišijo, naj otrok ne prihaja več v šolo, dokler ne bo jemal zdravil za ADHD. Splošna zdravnica mi je pripovedovala o učiteljici, ki je zaradi suma ADHD poslala na pregled večino svojih učencev; popolnoma očitno je bilo, da je težavna ona sama in ne otroci.«
  • 4. Dober psihoterapevt je neprimerno bolj učinkovit kot zdravila!

Bolj kot psihiatri, ki naj bi bili glavni izvedenci za diagnoze (in predpisovanje zdravil dvomljivih koristi in škodljivih stranskih učinkov), so resnično koristni dobri psihoterapevti in tisti psihologi, ki se ne osredotočajo na diagnoze in zdravila, temveč na razumevanje bolnika.

»Dober psihoterapevt lahko včasih brez stranskih učinkov doseže izjemne rezultate, ki trajajo vse življenje, in četudi seveda obstajajo tudi slabi terapevti in gredo lahko stvari napak, sem trdno prepričan, da koristi psihoterapije daleč pretehtajo morebitne negativne posledice. Poleg tega terapije pogosto potekajo v skupinah in so v primerjavi z zdravili lahko cenejše, tako za posameznika, kot za družbo,« je jasen Gøtzsche, a hkrati dodaja: »Težava je, da imamo premalo strokovnih psihoterapevtov. Toda ljudem lahko pogosto pomagajo tudi neprofesionalni terapeti. To so lahko študenti in tudi nekdanji bolniki, ki so si pridobili določena znanja in delujejo kot mentorji. Ti svojih terapevtskih odnosov ne gradijo toliko na uveljavljenih teorijah in empiričnih raziskavah, temveč na vsakodnevnih izkušnjah in zdravem razumu.«

A medtem ko Gøtzsche v nadaljevanju nato navaja neverjetne koristi psihoterapije za zdravljenje anksioznosti in obsesivno kompulzivne motnje, bi znalo koga od bralcev presenetiti, da je mogoče odlične rezultate dosegati tudi pri shizofreniji. Prav to je skupaj z omejevanjem rabe antipsihotikov namreč dosegel psihiater Loren Mosher.

»Njegovo osebje je bolnike obravnavalo z empatijo in spoštovanjem ter s kar najmanj uporabe zdravil; med bolniki je bilo manj povratnikov in lažje so se vključili v družbo v smislu ohranjanja služb in šolanja v primerjavi z bolniki, ki so jih zdravili z antipsihotiki. Nihče med njegovim osebjem ni bil psihiater in za kolege, ki so to opazovali, je bilo naravnost žaljivo samo pomisliti, da bi lahko navadni ljudje pomagali norcem bolj učinkovito kot to počnejo psihiatri s svojimi ’čudežnimi’ zdravili.«

Mosherjevo študijo so v naslednjih letih skušali z vsemi silami negirati, Mosherja pa tako ustaviti. Na ameriških tleh jim je to sicer v polnosti uspelo, zato pa so Mosherjev pristop v naslednjih nekaj letih sprejeli v nekaj evropskih državah, od koder je bilo nato slišati, da imajo z njegovim pristopom celo še boljše rezultate, kot jih je v svojih poročilih objavljal Mosher.

  • 5. Fizična vadba je neprimerno bolj učinkovita kot zdravila!

Tako kot psihoterapija tudi fizična vadba pridobiva na veljavi, še posebno, če jo postavimo ob bok psihiatričnim zdravilom.

V Veliki Britaniji vadbo azto že priporočajo pri lažjih oblikah depresije, splošni zdravniki pa jo tam lahko celo predpišejo (običajno za pol leta).

»V štiri mesece trajajočem poskusu s 156 hudo depresivnimi bolniki so bili učinki vadbe in Sertralina podobni, toda že po šestih mesecih je bilo v skupini, ki je vadila, samo še 30 odstotkov depresivnih bolnikov, v primerjavi z 52 odstotki v skupini, ki je dobivala samo Sertralin ter 55 odstotki v skupini, ki je naključno dobivala zdravilo ali pa se ukvarjala s telesno vadbo. Slabši rezultat v skupini z mešano terapijo so pričakovani, saj je težko izvajati kakršno koli obliko psihoterapije z ljudmi, ki so omamljeni od zdravil. Še večji učinki terapije z vadbo pa so se pokazali pozneje: 64 odstotkov bolnikov iz ’vadbene’ skupine in 66 odstotkov bolnikov iz mešane skupine je poročalo, da so fizično aktivnost nadaljevali tudi po koncu programa; razen tega pa se je v redno vadbo vključilo tudi 48 odstotkov bolnikov, ki so jih pred tem zdravili samo s Sertralinom.«
Priporočamo v branje (in ravnanje)
  • Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje

Antidepresivi ubijajo, trdi danski znanstvenik prof. dr. Peter C. Gøtzsche, ki svojo znanstveno in publicistično kariero že nekaj desetletij posveča boju proti koruptivnim povezavam med farmacevtsko industrijo in vodilnimi ljudmi v svetovnih zdravstvenih sistemih.

Pri nas sta izšli že dve knjigi profesorja dr. Gøtzscheja: Smrtonosna psihiatrija in organizirano zanikanje in knjiga Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal: kako so velike farmacevtske korporacije skorumpirale zdravstvo.

Ena od ključnih ugotovitev dr. Gøtzscheja je povezana z antidepresivi, saj diagnoza depresije zadnja leta ’doseže’ vse več in več ljudi. Na podlagi revizije študij avtor namreč dokaže, da antidepresivi ne zdravijo depresije, temveč nasprotno: bolnikom na dolgi rok škodijo, saj povzročajo odvisnost, motnje v spolnosti in celo samomorilnost.

Knjiga vam je dostopna tudi v spletni knjigarni Primus.