Študija: So lepi ljudje res inteligentnejši in bolj zdravi?

Kanazawa, ki je svoje domneve razširil še na raziskovanje vzročnosti med raso in inteligenco, zdravje in inteligenco ter multikulturalizem, je strokovno in laično javnost dokončno razburil s kontroverznim pisanjem o tem, da prebivalci podsaharske Afrike 'trpijo za kronično revščino in boleznimi zato, ker niso dovolj inteligentni', temnopolte ženske pa da 'naj bi bile manj privlačne od žensk drugih ras'.

Zaradi takšnih pisanj so ga leta 2010 odpustili pri Psychology Today, njegov tedanji zaposlovalec London School of Economics mu je prepovedal objavljati znanstvene tekste za eno leto, 35 najvidnejših evolucijskih psihologov pa se je leta 2011 javno ogradilo od Kanazawinih študij, ker da jim evidentno manjka osnovne logike, subtilnosti in spoštovanja celovitosti znanstvenih dokazov.

V naslednjih nekaj letih se je nato odvilo obilo študij, ki so ena za drugo ugotavljale, da Kanazawini teoremi ne držijo vode, meritve inteligence v povezavi z atributi človekove privlačnosti in zdravja pa še naprej zbujajo veliko pozornosti tako s strani raziskovalcev kot javnosti.

Halo efekt!

V znanstvenem članku Blinded by Beauty iz leta 2016 raziskovalci takole povzemajo raziskave, ki so skušale potrditi ali ovreči domneve iz študije Kanazawa & Kovar iz leta 2004: »V raziskovanjih natančnosti predikcij subjektivne ocene inteligentnosti in zdravja na podlagi ocen privlačnosti obraznih potez in njih simetrije se je izkazalo, da vzročna povezanost obstaja le, ko v obzir vzamemo tudi našo kognitivno pristranskost.«

Ključni faktor je torej halo učinek ali halo efekt, ki se zgodi, ko ljudje na podlagi ene pozitivne osebnostne značilnosti človeku pripišemo še več njih. V primeru privlačnih ljudi bi to pomenili, da smo nagnjeni k temu, da ob lepemu obrazu brez vsakih dokazov avtomatično sklepamo tudi o višji inteligentnosti, boljšem zdravju in večji plodnosti.

Razmerje med privlačnostjo ter pričakovanji boljšega zdravja in inteligentnosti je bilo večkrat potrjeno, dejansko zdravje in dejanska višina inteligence pa tem povezavam nato nista sledila.

Raziskave so skušale izslediti tudi povezave med fizično lepoto in dejansko akademsko učinkovitostjo, pri čemer so jasni zaključki prav tako izostali.

Nekatere študije so namreč nakazovale, da fizično lepši študentje prejemajo višje ocene pri standardiziranih testih kot manj privlačni študentje, medtem ko nekatere druge študije v istem segmentu niso zaznale nobenih korelacij.

Po drugi strani pa je odnos med privlačnostjo in pričakovanji akademske uspešnosti povsem jasen.

• Meta analiza več kot štirinajstih študij o vplivu stereotipnih pričakovanj učiteljev na akademski uspeh učencev, ki sta jo izvedla J. B. Dusek in G. Joseph, je namreč pokazala, da korelacija med učiteljevim mnenjem in učenčevo uspešnostjo še kako obstaja, pri čemer gre učiteljem še kako očitati, da privlačnejšim učencem pripisujejo višje kognitivne sposobnosti kot manj privlačnim. Učitelji so skratka močno podvrženi fenomenu halo učinka, zaradi katerega so lepim študentom rado pripisovali še večjo priljubljenost, samozavest, vodstvene sposobnosti in akademsko uspešnost.

Ker pa je eno uspešnost pričakovati, drugo pa ta pričakovanja uresničiti, so študije konkretnih sposobnosti opazovanih subjektov ena za drugo trdo prizemljile prikrite pristranskosti učiteljev.

• Ena od študij, ki je odgovore iskala pri najstnikih in ugotovila, da rahle asimetrije obraznih potez v ničemer ne napovedujejo slabšega zdravja, je npr. našla komaj zaznavno, a vendar statistično pomembno korelacijo med obrazno simetrijo in izmerjeno inteligentnostjo pri fantih (ne pa tudi pri dekletih). »Petnajstletni fantje, ki so se ponašali z bolj simetričnimi obrazi, so na testih dosegali višje IQ rezultate od tistih, ki so jim jih izmerili, ko so bili ti isti fantje stari osem let. Tovrstne rasti pa nismo uspeli zaznati tudi pri njihovih manj privlačnih vrstnikih,« so zapisali raziskovalci in dodali, da gre rezultat videti v luči dejstva, da je ’privlačnost evidentno povezana z izboljšanjem pogojev za akademsko napredovanje’.

Ali povedano drugače: pozitivna pričakovanja učiteljev in bližnjih so pomagala fantom prijetnejšega videza intelektualno zacveteti, zato se gre vprašati, kako bi se z isto pozitivno spodbudo na teh testih odrezali otroci manj simetričnih obraznih potez.

Pričakovati gre seveda, da enako dobro.

Raziskave so v teku

V zadnjem desetletju se je podobnih študij nato zvrstilo še nekaj. Naj zaradi zanimivih izsledkov omenimo vsaj nekaj njih iz prispevka (več: tukaj), ki datira v leto 2017.

O privlačnosti

• Pri moških je privlačnost pozitivno napovedovala izražena moškost, simetrija in povprečnost, privlačnost pa jim je zmanjševala debelost. Medtem je bila pri ženskah privlačnost pozitivno povezana z ženstvenostjo, negativno pa s telesno preobilnostjo. Barva kože v ničemer ni napovedovala dejavnika privlačnosti ne glede na spol.

O pričakovanjih

• Pri moških so se pričakovanja dobrega zdravja praviloma pozitivno navezovala na njihovo povprečnost, simetrijo in videz zdrave polti, negativno pa v navezi na morebitno debelost. Pri ženskah je bilo pričakovanje dobrega zdravja v celoti vezano na subjektivno oceno njihove ženstvenosti.

O resničnosti

• … ko pa so raziskovalci preverili dejansko zdravstveno stanje taistih moških in žensk, pri čemer so v obzir vzeli učinkovitost imunskega sistema, oksidativen stres in (pri moških) še kvaliteto sperme, se je izkazalo, da pri ženskah praktično ni bilo povezave med privlačnostjo in dejanskim zdravjem, medtem ko so pri moških zaznali nekoliko boljšo kvaliteto sperme pri najbolj možatih primerkih, slabšo kvaliteto pa pri moških povprečnega videza.

Sklep?

Ta zagotovo ni enoznačen, še manj pa je dokončen.

Gledano na splošno, trdijo raziskovalci, bi po teoriji spolnega signaliziranja do neke mere zdaj lahko potrdili, da je privlačnost (pri moških) v pozitivni korelaciji z njegovo plodnostjo (kar je mogoče videti kot enega od segmentov njegovega zdravja).

Po drugi strani pa taisti raziskovalci dodajajo, da gre na stvari pogledati v širšem kontekstu, t.j. v kontekstu genske življenjske loterije, ki nam na enem področju daje, da bi nas na drugem področju siromašila.

»Kadar svoje življenjske vire uporabljamo enostransko, nam ostane manj za razvijanje drugih lastnosti,« opozarjajo raziskovalci. Medtem ko stavimo vse, kar imamo, na potencialnega Jokerja v svojem setu kart, ima to lahko tako pozitivne kot tudi negativne posledice na ostale karte našega igralnega niza. Ali povedano drugače:

... raziskovalci so našli negativno vzročno povezavo med močjo imunskega sistema in kvaliteto sperme pri moških, kar pomeni, da gre višja plodnost na račun slabšega zdravja.

Podobne ’izmenjave dobrobiti’ je mogoče opazovati tudi znotraj povezave med zdravjem in videzom, pri čemer so negativne korelacijo med videzom in zdravjem nakazovale že nekatere študije na živalih, kar do neke mere razloži tudi pojav slabših rezultatov pri kvaliteti semena moških povprečnejšega videza, ki pa se zato lahko pohvalijo z malce boljšim zdravjem.

Kaj pa pri ženskah?

»Dokazov, da bi ženska privlačnost signalizirala njihovo zdravje, nismo našli. Niti privlačnost niti nje sestavni deli (ženstvenost in vitkost) niso pozitivno korelirale z zdravstvenimi spremenljivkami,« še pišejo raziskovalci, a dodajajo:

»Čeravno rezultati kažejo, da ženska privlačnost ni povezana z boljšim delovanjem imunskega sistema ali boljšim prenašanjem oksidativnega stresa, pa bi kaj lahko bila znamenje večje plodnosti.«

Raziskovalci ob tem še spomnijo na študijo Lawa Smitha, ki je pokazala, da je ženstven videz prav zares povezan z višjimi ravnmi estrogena v telesu. Za estrogen pa že vemo, da več kot je tega hormona v krvi, večja naj bi bila možnost spočetja otroka pri ženskah.

Privlačno možatost moških in ženstvenosti žensk je torej mogoče vezati na obete boljše plodnosti, žal pa ne tudi na obete boljšega zdravja.

Za bolj poglobljeno razumevanje, pa tudi potrditev doslej povedanega, bo potrebno vendarle še počakati.

Piko na i bo znanost namreč postavila šele takrat, ko o ničemer ne bo več nobenega dvoma.

Z gotovostjo pa lahko na tem mestu že rečemo eno: Kanazawa s svojo tezo iz leta 2004 ni uspel pravilno odgovoriti na večno vprašanje o tem, zakaj nas lepi ljudje tako zelo privlačijo, mu je pa še kako uspelo sprožiti raziskovalni val, ki mu bo enkrat v prihodnosti to zagotovo uspelo.