Specialna pedagoginja Romana Murn o otrocih z motnjo pozornosti

Med sabo so otroci zelo različni. Romana Murn pravi: "Res so dragoceni in ne bi si smeli privoščiti, da niti eden od teh otrok nima ustrezne podpore. Poskusiti mu moramo pomagati oziroma mu ponuditi pogoje, da bo uspešen, da bo razvijal svoje potenciale in tisto, kar mu bo pomagalo, da bo pokril svoje primanjkljaje!"

Kdo prihaja k vam?

Romana Murn: Večinoma ljudje, ki so ranjeni, ker pri otroku opažajo nekaj drugačnega. Ta drugačnost seveda bogati in hkrati boli. Pridejo z veliko vprašanji: kaj je narobe z mojim otrokom, delam kaj narobe, sem neuspešen? Z nekom bi se radi pogovorili. Pri strokovnjakih velikokrat naletijo na zelo grobe diagnoze, ozke usmeritve. Starši pa o svojem otroku potrebujejo pogovor s širino, da ga začutijo drugače in spoznajo v pozitivnih in negativnih stvareh, se pravi v celoti.

Je težava v tem, da so pri njihovih otrocih zunanji znaki vedenja velikokrat zavajajoči?

Romana Murn: Pri njih okolica čuti, ko je še majhen, da je prehiter, nemiren, preden razmisli, že nekaj naredi, se ves čas nečesa dotika, teče, pleza, se težko zbere, ko je treba nekaj narediti, ne sliši natančno navodil ... Običajno starši že zelo zgodaj opazijo, da je malo drugačen. K meni največkrat pridejo, ko se otrok sreča s šolo.

Ko pride do večjih konfliktov z zunanjim svetom?

Romana Murn: Tako je, ker ima šola svoje zahteve, ki so resne. Takrat se otrok sreča z zahtevami in večjo skupino, kar naredi svoje.

Kakšen je vaš pogled na težave s pozornostjo, koncentracijo?

Romana Murn: Pri svojem pogledu na te težave gledam razvojno, iz druge smeri kot večina strokovnjakov. Med drugim sem pred časom v reviji Science brala zanimiv članek o ADHD-ju, ki razkriva, kaj se je v civilizaciji zgodilo in kdaj. Genske raziskave, ki jih delajo po celem svetu, odkrivajo, da so tisti posamezniki, ki so šli iz Afrike naprej, da smo se razširili po vsem svetu, bili v bistvu nosilci določenih genov, različice gena za dopaminske senzorike 7 R, mislim, da se imenuje DRD 4. Ugotavljajo, da so si ravno ti ljudje, ki so bili radovedni, pogumni, neustrašni, upali, ko si drugi niso, in razmišljali še o drugih stvareh, o katerih povprečni ljudje ne razmišljajo. So tisti, ki so nas peljali naprej. Se pravi, da se mi kot civilizacija lahko zahvalimo ljudem, ki so imeli ADHD oziroma te genske pokazatelje in so nas s svojim pogumom odpeljali in pripeljali do tega, da smo najbolj razširjeni sesalci na svetu.

Kaj je to pomenilo za civilizacijo?

Romana Murn: Da je to bilo tisto, kar nas je odpeljalo. Če gledamo zgodovino, vidimo, da ravno ti posamezniki vedno v ključnih prelomnicah peljejo razvoj naprej. Ali je to Mozart, Churchill, Einstein ... Ugotavljamo pa, da so ti posamezniki večinoma imeli težko otroštvo, ker so bili drugačni in nerazumljeni. Uspeh pri teh ljudeh je zelo redek. Uspejo le tisti otroci, ki imajo za sabo vsaj eno osebo, ki jih podpira. Se pravi človeka, ki tega otroka vidi celega, in ne le v formalnosti, v tistem, kar moti, kar je težko ali nemogoče, vseeno pa ga vidijo tudi v njegovih potencialih. In le če ima takšna oseba to, potem ji uspe, saj samo pet odstotkov ljudi, ki ima težave s pozornostjo, koncentracijo, pride do akademskega nivoja. Se pravi, da te dragocene ljudi sistem 'neverjetno' zanemarja in je ADD absolutno civilizacijska motnja.

Kako to mislite?

Romana Murn: Ko smo postali poljedelci, smo se umirili in zaustavili svoj sistem, v katerem ti otroci težko živijo. Oni potrebujejo akcijo, saj so bili že v prvotni človeški skupnosti tisti, ki so hitro odreagirali, senzibilni za okolico in so ogromno zaznali, ne znajo pa narediti sita, kako vse dražljaje filtrirati in jih predelati. Zato so ti otroci neodporni za vse dražljaje okrog sebe in se nanje odzovejo. V praskupnosti je to seveda pomenilo preživetje, v današnjem ustaljenem svetu in plehkem hitenju pa ti otroci postajajo grozno moteči.

Zakaj?

Romana Murn: Ko jih damo v skupino, težko prenesejo veliko ljudi, saj se počutijo ujeti. Vsaka stvar jih zmoti, recimo če kaplja, slišijo učiteljico iz sosednjega prostora in že mislijo na to, nekateri pa stalno sanjajo. Večina teh otrok, 90 odstotkov, ne dosega šolskega uspeha v skladu s svojimi sposobnostmi. Ti otroci potrebujejo dobro strokovno obravnavo, da se ve, za kaj gre, hkrati potrebujejo čudovite učitelje, ki imajo veliko vedenja, modrosti, saj pri teh otrocih ni dovolj pogled le z ene plati. Učitelj se mora znati obrniti, videti, slišati stvari, potrebnega je ogromno pedagoškega poguma, da takemu otroku pripravi potrebne pogoje za delo. Za te otroke ni dovolj le starševska ljubezen, potrebnega je veliko znanja. Če ti otroci dobijo izkustvo na ustrezen način, če jim je to zanimivo predstavljeno, se v njih vzbudi čustveni, emotivni žar in se potem znajo veliko bolje skoncentrirati na tisto stvar kot drugi otroci. Čeprav rečemo, da je pri teh otrocih pozornost ali koncentracija šibka, saj če ga tisto res zanima, je daleč naprej. Zato so ti otroci dragoceni za vsako civilizacijo, in če jih naša civilizacija ne bo znala vključiti na pravi način, smo izgubljeni.

Lahko tablete Ritalin rešijo njihove težave?

Romana Murn: Vztrajam pri tem, da je treba narediti vse, tudi če otrok jemlje ritalin, se pravi ne glede na tablete, ki ne zdravijo ničesar, ustavljajo pa otroke, ker imajo nekateri otroci tako hitro hitrost mišljenja in reagiranja in se jim pridružijo še druge težave, da se takrat otrok dejansko lahko izgubi. Ritalin lahko pomaga v redkih primerih. Se pa pri nas te tablete ne uporabljajo v takšnih količinah kot v Ameriki in Angliji.

Se pravi, da je pri otrocih z motnjo pozornosti pomembna obravnava?

Romana Murn: Bistvo obravnave starša, šolnika ali nekoga, ki se z otrokom ukvarja, je, da se pri njem ves čas iščejo močna področja. Ne gre le za to, da ga naučimo, da mora biti pri pouku tiho, delati to in to. To je en okvir, prilagajanje na skupino, ker se mora tudi on znati umiriti, znati naučiti organizirati, ker ima s tem težave, kakor tudi z razporejanjem časa. Mora pisati, ker jih ima večina težave s pisavo, tretjina jih ima znake disleksije, ogromno se mora naučiti, ampak bistvo je, da mu odpremo tudi področja, kjer je dober. To je pa treba iskati, včasih s povečevalnim steklom, in mu dati priložnost, da se na tistih področjih potrdi. Treba se je zelo veliko gibati, ker so na turbo pogon. Spreten učitelj bo takemu otroku dal, da nekaj odnese, da se lahko giblje. Pri teh otrocih veliko velja spretnost, modrost. Če najdemo področje, kjer so dobri in se udejstvujejo, so rešeni. Če pa se usmerimo le v šolo, potem je za njih težko, ker dnevno doživljajo le neuspehe. Takšen otrok mora doživljati tudi uspehe, da bo vedel, da je na nekem področju dober, da se njegova samozavest krepi in bo potem s tistim užitkom lahko napolnil baterije in se bo lažje srečeval s tistim, kar mu je težko. Ne gre za to, da imaš dva ali tri otroke, ki imajo odločbo, gre za to, da mora šola tem otrokom ponuditi pogoje. Veliko šol se trudi in jim uspe. Treba je sprejeti različnost, ker različnost bogati. Za evropsko zahodno civilizacijo je to bistveno, sicer propademo. In naloga slovenske šole je razviti sočutje do različnih otrok, tudi do teh dragocenih otrok, ki pa so zelo naporni, zahtevni, izziv za vsakega učitelja. Se pravi, da mora učitelj iskati in iskati, vedno znova zanimive stvari, drugačne prijeme in jih prilagajati otroku.

Kako lahko starši prispevajo k lažjemu odraščanju takšnih otrok?

Romana Murn: Pravilno je čim bolje otroka razumeti, še prej pa ugotoviti, za kaj gre. Imamo dobre svetovalne ustanove, kjer se da prositi tudi za nasvet, potem se pa tem otrokom lahko da veliko možnosti z gibanjem. Se pravi, da moramo energiji, ki je tako močna, dati nekakšen odvod. Staršem vedno, ne glede na starost otrok, svetujem, da z njimi igrajo veliko igric, gredo z njimi v naravo, spoznavajo naravo, igrajo domine, človek ne jezi se, vedno iščejo, kje je otrok dober in kje ima težave. Svetujem jim tudi, da si dnevno vzamejo pol ure za takega otroka. Takrat ga spoznajo in mu ponudijo pozornost. Ti otroci potrebujejo ogromno pozornosti in odziva. Naj jim na pravilen način povedo, kako in kaj naprej, da postopoma pomagajo otroku, da se zna tudi umiriti, videti stvari, narisati, slišati in veliko govoriti. Vsak večer naj z njimi poslušajo pravljice, pojejo. Glasba je izjemno pomembna pri teh otrocih, saj neverjetno dobro vpliva na možgane. Preden gredo ti otroci v šolo, bi se že morali nekako ukvarjati z glasbo. Treba pa je tudi pogledati, kje je otrok šibkejši, in potem tista področja razvijati, ne čakati. Pomagati, da otrok razvije svojo prepoznavnost, kako se odzvati, kdaj, kako prefiltrirati stimulanse, se pravi, da naredi sito, in mu hkrati tudi pomagati, da razvije pozitivno samopodobo. Ti otroci nimajo občutka za čas, dostikrat nimajo občutka za red, starš bo vedno znova moral pomagati takemu otroku in sodelovati z učiteljico. Ti otroci zelo pogosto pozabljajo copate, dežnike, majice, starši pravijo, da sejejo.

Ker so z mislimi že zdavnaj nekje drugje?

Romana Murn: V osnovi ločimo dva tipa mišljenja, en je intuitiven, hiter, ta je v desni možganski polovici. Drugi tip mišljenja pa je racionalen, v levi možganski polovici, in je počasnejši, vendar se ga zavedamo. Ti otroci imajo hitrejši način mišljenja. Moramo nekako vplivati, da v njihovem razvoju pride do izenačenja. To velja tudi za preostale, ki imajo drugačen, normalen način mišljenja in morajo počasi vzpostaviti intuitivnega. Ampak oni imajo čas do 35. leta, ti otroki pa imajo čas do vstopa v šolo. Potem pa kar naenkrat slišijo, da tukaj niso v redu, pa še tukaj, tu in tu so slabi ... kar naenkrat dobijo grozno etiketo. Zelo veliko odprtosti je potrebne, da bo vključil hitrost mišljenja, ko je potrebno izključil. Staršem velikokrat rečem, da je z otroki, ki imajo težave s pozornostjo, tako, kot če bi imeli najhitrejšega konjička na svetu, ampak še neukročenega, nevarnega sebi in drugim, ker bi rad divjal. Če pa k takšnemu konjičku znamo pravilno pristopiti, ga pravilno vzgajamo, bo potem sposoben iti tudi na daljše proge, hitro, hkrati pa bo pokazal tudi lepe lastnosti. Ampak takšen otrok potrebuje drugačen pristop kot drugi.

Ali te otroke velikokrat označijo za poredne?

Romana Murn: Ja, po navadi so nagajivčki, rušijo vse, kar se dela, nekateri otroci pa se umaknejo vase, sanjarijo, ker jih v tisti veliki hitrosti mišljenja takoj odpelje drugam. Kasneje v šoli, ko se nekaj zgodi, ker so tako dovzetni za vse dražljaje, jih lahko takoj odpelje nekam drugam. Učiteljica, ki ima takega otroka v razredu, ga mora dati čim bližje sebi, večkrat pohvaliti, spodbuditi. Ti otroci potrebujejo več pohval za tisto, kar so naredili dobro, kot drugi. Potrebujejo veliko znanja in širine staršev ter pedagogov.

Se težave s pozornostjo, koncentracijo razlikujejo glede na spol?

Romana Murn: Zelo, nekatere stvari so seveda podobne, vendar je pri deklicah drugače kot pri fantih. Dostikrat je manj zunanjih, vidnih pokazateljev, bolj so usmerjene navznoter. Deklice so pogosto prezrte, ker niso toliko moteče, učitelji pravijo, da se ne potrudijo dovolj, so zasanjane. Sicer pa ti otroci praviloma spregledajo navodila, izpuščajo črke, jih obračajo, če gre še za disleksijo, ne dokončajo naloge, spregledajo celo stran pri testu, napišejo tako, da učitelj ne more prebrati, se težko zberejo, stalno vrtijo na stolu, so nemirni ... Ne samo, da so zelo drugačni, tudi njihovi izdelki so zelo drugačni. Učitelj se mora dostikrat zelo zbrati, ko sprašuje takšnega otroka, da lahko iz njega iztisne znanje, kar je obupno težko.

Zakaj se ti otroci ne morejo ujeti s sošolci?

Romana Murn: V šoli je treba sedeti 45 minut, takšen otrok pa ima energije za izvoz pa še vse ga zmoti. S to veliko hitrostjo mišljenja se težko spravi na uporabno hitrost mišljenja, zato potrebuje več časa, potrpljenja in usmeritev. Takšen otrok se dostikrat vrti na stolu, mu padajo stvari, nenadoma vstane in gre, stalno sanja, težko zapiše ... Je tisti otrok, ki težko zmore, kar lahko deluje zelo boleče, kot da res ne bo zmogel tega programa, čeprav je lahko zelo nadarjen otrok, nadpovprečen. Dostikrat ima težave tudi v medosebnih odnosih. To so tisti, ki jim rečemo, da so hiperaktivni in dostikrat pridejo v konflikte s svojimi sošolci, saj jih rešujejo na nepravi način, so hitri, eksplozivni. Tako hitro mislijo, da preden se zavedo, vzpostavijo kontrolo nad hitrim mišljenje, že nekaj naredijo in je zato velikokrat treba reševati konflikte, jim v razredu postaviti prostor, ki jim omogoča, da so mirni in so čim bližje učitelju. Učitelj lahko takemu otroku čim več stvari prilagodi, da mu da eno po eno nalogo na eni strani in barvni list. Zanje je najbolj moteča bela barva, ki na naše možgane deluje destimulativno. S takim otrokom se je treba veliko pogovarjati na samem, mu pojasniti, kaj se pričakuje, dajati jasna, konkretna navodila in mu dostikrat kakšne stvari tudi tako razložiti, da se mu jih nariše, da vidi primere. Potrebno je res veliko angažiranja učitelja in tudi dober stik s starši. Po navadi se pridruži še šolska svetovalna služba, ki lahko takega otroka pogleda, da vidi, kako funkcionira, ter dodatno pomaga otroku in staršem. Otrok ima tudi možnost prek šole in države pridobiti odločbo, vendar to ni tako enostavno. S to odločbo starši lahko Zavod za šolstvo prosijo za postopek usmerjanja. Ta odločba lahko otrokom zagotovi podaljšan čas, da pišejo zunaj razreda, da je večji tisk, ima list drugo bravo, je navodilo debelo poudarjeno ... Odločba da šoli usmeritev, hkrati pa šoli nameni dodatna sredstva za eno, dve, tri ure dodatne strokovne pomoči.

Zakaj ti otroci nimajo toliko občutka za vrstnike?

Romana Murn: Ker hitro razmišljajo, preden pomislijo, kakšne posledici ima lahko njihovo dejanje, to že naredijo. Dostikrat pridejo v konflikt, ko nekdo govori,. že sredi stavka vskočijo v besedo, ne znajo počakati. Se pravi, da pri njih kontrola zori dlje. Dostikrat pridejo v konflikt, ker so prehitri, živčki in potem se zapletejo v še več konfliktov, okolje jih izloči ali etiketira. Otrok, ki je izločen, bo iskal pozornost drugje. In ti otroci, če jih sistem izrine, pozornost iščejo drugje, in to na neprimeren način. Veliko teh dragocenih otrok se v šolskem sistemu in v družbi izgubi. To je katastrofa, nas je dva milijončka. Ti ljudje so gonilna sila, najboljši, če se jim uspe prebiti naprej s potrebo po raziskovanju, če so na svojem področju. Lahko prekašajo svoje sovrstnike, ki so bili vsi b. p. in so končali z odliko.

Kako se da omiliti njihovo občutljivost, jim olajšati delovanje?

Romana Murn: Ti otroci imajo zelo občutljive možgane, zelo so občutljivi za prehrano, kemikalije, vremenske spremembe, njihovi senzorji so zelo občutljivi in se težko umirijo, povrhu so zelo čustveni. V prehrani potrebujejo več vode, vedno morajo imeti stekleničko z vodo, potrebujejo dobre maščobe, omega 3 je izjemno pomembna za možgane, za vse nas, za njih pa je to ključna prehrana. Izredno pomembno zanje je, da imajo prehrano z B-kompleksi. To je tisti osnovni steber, na katerega morajo pri teh otrocih starši biti nujno pozorni. Potrebujejo veliko vitamina D3. Občutljivi so za sladkor, spodbujevalce okusa, pšenico ... Zanje so probiotiki ključnega pomena, ker iz hrane v črevesju jemljejo vitamine, minerale in omega 3. Če jih je premalo, so možgani osiromašeni in otrok težje kontrolira svoje misli. Raven probiotikov je tudi direktno povezan z osrednjim delom možganov, kjer je tudi del, ki je vključen v koncentracijo. Otroci, ki imajo v črevesju malo probiotikov, so bolj nemirni, bolj eksplozivni, imajo večje čustvene težave, povečajo se znaki disleksije. Zanje je sladkor katastrofa, treba ga je čim bolj izključit iz prehrane, dober je med. Treba je tudi čim bolj zmanjšati izdelke, ki vsebujejo enostavne ogljikove hidrate, tudi pšenico. Zanje je čudovita ajda, proso. Potrebujejo veliko zelenjave in zmerno sadja ter veliko dobrih beljakovin, manj ogljikovih hidratov in ogromno dobrih maščob.

Tekst: Suzana Golubiv // Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec