Stiska mladostnikov v času epidemije raste, velja jim prisluhniti

18. 4. 2021, 07:33 | Zdravje | Vir: STA

                            Stiska mladostnikov v času epidemije raste, velja jim prisluhniti (foto: profimedia) profimedia

Mladostniki, ki so v hudi čustveni stiski in imajo samomorilne težnje, pogosto čutijo razbremenitev, ko za njegovo stisko izve odrasli - začetnemu odporu običajno sledi olajšanje, pojasnjuje zdravnica, psihiatrinja za otroke in mladostnike Lina Klanšek. Morajo pa imeti tudi odrasli dovolj informacij, kam se obrniti po pomoč in kako pomagati otroku.

Že pred epidemijo covida-19 so bile čakalne vrste za obravnavo pri kliničnem psihologu ali psihiatru za otroke in mladostnike dolge, v času epidemije pa se je to še dodatno poslabšalo. Po drugi strani pa so se stiske mladih v zadnjem času krepile, mladi pa so ostali brez pomoči, je v pogovoru za STA pojasnila Klanškova. Ta je zdravnica, psihiatrinja za otroke in mladostnike in je tudi ustanovila Inštitut Ljubeča družina za spletno pomoč otrokom, mladostnikom in staršem v stiski.

"Če mladostnik ostaja s stisko sam in brez učinkovite pomoči, bo stisko želel lajšati na druge načine, ki niso vedno ustrezni. Zato med mladimi vidimo porast samopoškodovanja in samomorilnosti. Namreč mladostniki se najpogosteje samopoškodujejo iz dveh razlogov - lahko je psihološka stiska postala tako neznosna, da lažje zdržijo fizično bolečino kot psihično, ali pa želijo s fizično bolečino prekiniti neugoden občutek praznine, ki jih prevzema," pojasnjuje Klanškova.

Pri samomorilnosti gre lahko za to, da bi mladostnik bolj kot končati življenje želel končati, prekiniti stisko. Psihiatrinja za otroke in mladostnike pravi, da pogosto sliši besede, kot so: "Najraje bi samo spala, takrat mi vsaj ni tako težko...!". To pa še ne pomeni, da njihova namera ni resna, je dodala.

"Če je mladostnikova varnost, življenje ogroženo, takrat je potrebno poskrbeti za njihovo varnost in svetujemo hospitalizacijo. Vendar so opozorilni znaki vidni že prej. In na njih smo lahko pozorni vsi, ki prihajamo v stik z mladimi. Stigma je še vedno prisotna in pogosto prepreči, da bi naredili prvi korak in pristopili k posamezniku, ko opazimo spremembe, ki v nas vzbujajo skrbi," je opozorila.

Čeprav še vedno velja prepričanje, da lahko z vprašanjem poslabšamo položaj ali okrepimo samomorilne težnje, pa se v praksi kaže obratno, ob tem poudarja Klanškova. Mladostnik namreč pogosto čuti razbremenitev, ko za njegovo stisko izve odrasli. Običajno začetnemu odporu pred tem, da odraslemu deli svoje težave, sledi olajšanje.

Približno polovico vseh duševnih motenj se prične pred 14. letom starosti, zato je bistvena vpeljava sistemskih sprememb na področju zgodnje prepoznave in preprečevanja duševnih motenj mladih, je poudarila. "Z učinkovito preventivo bi ranljive skupine otrok hitreje prepoznali in jim ponudili ustrezno strokovno pomoč. Senzibilizirati bi bilo treba vse kadre, ki vstopajo v stik z mladimi, poleg staršev tudi pediatre, učitelje, trenerje, socialne delavce, a na način, da se jih opolnomoči in ne še dodatno obremeni," dodaja.

Ob tem se pojavlja tudi vprašanje, kaj lahko vsak starš naredi za svojega otroka, da ga utrdi oz. pripomore, da se ne bo hitro znašel v duševni stiski. Klanškova pravi, da je odgovor na to vprašanje težko posplošiti, saj je vsaka družina sestavljena iz posameznikov s svojimi lastnimi potrebami. Hkrati družina deluje kot sistem v skladu s svojo hierarhijo vrednot, prepričanji, nalogami. Družina vzajemno vpliva na druge sisteme in je tudi sama pod vplivom drugih sistemov, na primer šolski sistem, prijatelji, neposredna skupnost in pa širših družbenih sistemov (socio-ekonomski, verski, kulturološki...).

"Tako da bi bilo krivično vso odgovornost prestaviti na starše, vendar pa lahko starši ogromno naredijo za svoje otroke in mladostnike že s tem, da poskušajo znotraj družin ohraniti stabilnost, predvidljivost in jasne meje. S svojimi otroki naj poskušajo ohranjati ali pa poskušati vzpostaviti pristen stik in naj bodo pozorni na njihove potrebe," je pojasnila.

Pri tem pa jim bo najbolj pomagalo to, da postanejo pozorni tudi na lastne potrebe in jih poskušajo zadovoljiti, do sebe postanejo prizaneslivejši. Tako bodo kot starši lahko bolj prisotni, sočutni in bolj odzivni na to, kaj se dogaja z njihovim otrokom.

Če starši prepoznajo, da so sami v stiski, izgoreli, naj poiščejo oporo in podporo zase. "Zavedamo se, da je situacija težka, ampak 'izkoristimo' jo lahko za to, da pridemo v stik z lastnimi čutenji in potrebami in vzpostavimo nov nivo sočutja in razumevanja nas samih ter ljudi okoli nas," je še pojasnila.