Teden dni ji z razlitim slepičem ni uspelo priti do kirurga (izpoved Slovenke)!

Koronavirusne zablode in stranpoti

22. 9. 2020, 15:31 | Zdravje | Piše: N.Z.

                            Teden dni ji z razlitim slepičem ni uspelo priti do kirurga (izpoved Slovenke)! (foto: profimedia) profimedia


»Te dni sem nekajkrat slišala ’joj, kaj bi lahko bilo, če …’. 18. septembra, ko sem še ležala v bolnišnici, je v Delu izšel prispevek Brigite Ferlič Žgajnar z naslovom Čas, ko bomo umirali zaradi slepiča.«

Po spletnih omrežjih se je viralno pričel širiti blog (ali bolje: dnevniški popis romanja z razlitim slepičem od enega zdravstvenega doma do drugega, od enega laboratorija do drugega, od enega zdravnika do drugega specialista, ki v času koronakrize zaradi neživljenjsko zapletenih ukrepov čaka praktično slehernika, t.j. tudi tiste, ki so že tisti hip v življenjski nevarnosti, pa četudi te ne povzroča covid-19).

Svojo odisejado, ki se je na srečo dobro končala (kar je samo po sebi skorajda čudež), je spisala Maja Kalan in jo naslovila z zgovornim: Še sreča, da ni bil covid.

Vse skupaj se je začelo v ponedeljek, 7. septembra 2020, ki je sledil vikendu, ko se je Maja z druščino spuščala s Triglava in ob povratku na pavzi pri Vodniku še pila vodo iz izvira pri koči. Že takrat je čutila, da ’nekaj ni čisto OK’.

V ponedeljek, malo čez 15. uro pa jo je bolečina že pregnala iz službe v posteljo, da bi nato večer prinesel še več bolečin, še več obiskov stranišča in še več bruhanja, kar je že spremljala tudi blaga vročina.

Ker se v torek zjutraj ne prebudi v olajšanje, se navsezgodaj ’obesi na telefon’, da bi priklicala osebno zdravnico. O tem, kakšen podvig je v teh dneh dobiti zvezo, pa čivkajo že vrabci na strehah.

Maji zdravnico nato vendarle uspe priklicati v 16 poskusu.

»Razložim: bolečine od včeraj, WC, WC, WC, malo vročine, noč slaba … »A ste bili kje v tujini, a ste bili v stiku s kom, a ste …« In tako dalje. Ne, ne, ne. A mislite, da je lahko kaj v zvezi s slepičem, sosedi so ga operirali januarja, pa sva se malo posvetovali … »A je bolj desno?« Joj, težko rečem, ni izrazito, lahko bi bilo tudi desno, povsod me boli … »Ja nič, v covid laboratorij in na bris vas bom dala. Laboratorij, poglejva … danes ob 9:30, a bo to vredu?« Bo, seveda. »Bris pa … joj, a je to možno? V četrtek ob 19:18 vas lahko šele naročim.« Uf. OK. To je pa … Daleč. Ampak mene trebuh boli, a mi lahko svetujete, kaj naj vzamem, a je Nalgesin sploh primeren, nimam izkušenj s trebuhom … »Pokličite me okoli pol dvanajstih, ko bodo izvidi iz laboratorija. Vzemite kakšen Lekadol.« Meh. Lekadola sploh nimam doma. Res nisem pripravljena. Vsi smo zdravi, zares zdravi. Kličem moža. Luka — pojdi na poti iz službe v lekarno po nekaj proti bolečinam. Reci, da je za trebuh.«

Čez cesto zdravstvenega doma (kjer je bila pred tem brezplačna ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki so zdaj prepuščeni sami sebi, saj se je ambulanta morala umakniti covid laboratoriju) ji odvzamejo bris, da bi nato z bolečinami doma še 24 ur čakala na izvid covid testa. Od slednjega je v koronakrizi namreč odvisno vse. Tudi to, ali bo sploh lahko prišla do zdravnice.

Še isto popoldne so bolečine tako hude, da mora mož poklicati 112, vendar jo (ponovno zaradi covidovega mlinčka) ne sprejmejo na urgenci, temveč v modrem kontejnerju pred urgenco.

»Covid urgenco. Kjer me poležejo na posteljo. Zlata zdravnica. Carica in kraljica. Zavzeta, prijazna, tisoč smiselnih vprašanj (Ste bili pri svojem zdravniku? Zakaj? Aja, covid, joj. Aja izvide imajo, ja kako pa da vas niso poklicali, če so videli izvide …), pretipa, preverja, meri, ugotavlja … Tresem se — od mraza ali od bolečine, ne vem. »A mamo deko? Da je ne bomo podhladili.« Niso je imeli, so pa improvizirali z rjuhami. Sovjetska zveza, 1930. Ne, Kranj, 2020. Izpred kontejnerja slišim pogovor moža in zdravnice, ki pravi, da ne more čisto definirati … In besedo slepič. Ekipa zameša zvarek in dobim infuzijo proti bolečinam, rešilec pa me odpelje na nadaljnje preiskave v Splošno bolnišnico Jesenice.«

Na poti do Jesenic prejme ’čudo od infuzije’, ki jo ’postavi na noge’, v sobi za izolacijo (še vedno se namreč ne ve, ali je covid pozitivna) nato čaka dve ure, nato ji naredijo rentgen trebuha in pljuč, EKG, vzamejo kri, postavijo delovno diagnozo virusni gastroenterekolitis in jo pošljejo domov z zdravili proti bolečinam, za vsak slučaj (če bi bile bakterije) pa še antibiotikom Amoksiklavom, kar ji dejansko reši življenje, kar bo postalo jasno šele čez dober teden dni. Njena odisejada z razlitim slepičem namreč še zdaleč ni končana.

Da je njen test za covid negativen, izve namesto v torek šele v petek, da bi jo pred tem, ker bolečine nikakor ne pojenjajo, zdravnica po telefonu zaradi nove simptomatike poslala še h ginekologinji.

»Zdravnica, ki me ne sprejme, ker sem covid grožnja, me pri polni zavesti pošilja h ginekologu v isto ustanovo, dve nadstropji više?«

Zmeda, nerazumne stranpoti in nevarno zapleteni covid ukrepi nato mešajo štrene tudi po negativnem testu za covid. Tokrat enostavno zato, ker se je tisti petek ambulanta zdravnice zaprla ob 13:30, zato bo zdravnica za nadaljnje ukrepanje na voljo šele v … ponedeljek?

V soboto Maja prvič uspe zaužiti nekaj malega, t.j. krožnik domače piščančje juhe, vendar temperatura vztraja (ponoči je šla na 38,4), da bi jo v nedeljo še špikalo pod rebri, a malce manj kot v soboto. V ponedeljek nato …

»Ker sem osvobojena korone, mirno vkorakam v ZD Kranj ob 12. uri.«

Najprej je na vrsti ginekološki ultrazvok, ki ugotovi ’eno zadevo’, pa tudi cisto na jajčniku, ginekologinja jo ponovno pošlje v krvno raziskavo, katere izvid bo čez teden dni, nato pa je na vrsti obisk pri osebni zdravnici.

Problem je, da se je zaradi covida nujno na obisk naročiti.

»Začnem klicati večno zasedeno linijo. Pravzaprav sem poskusila samo dvakrat. Nato sem v glavi sama nase zavpila: PA TI SI NORA. Iz prvega nadstropja zdravstvenega doma kličem v pritličje, ker upoštevam covid pravila, pri čemer covida sploh nimam. Vstala sem in odkorakala pred ambulanto, kjer sem bila sama, samcata. Na celem hodniku. Samo en fant je čakal nek izvid. V roku pol ure sem prišla do zdravnice.«

  • (pripomba uredništva: Toliko o fotografijah praznih čakalnic v zdravstvenih domovih in pri specialistih, ki nimajo nič opraviti s covidom, ki te dni rado jezijo uporabnike družabnih omrežij in spodbujajo širjenje teorij zarot vseh vrst. Razlog za prazne čakalnice je namreč prav pretiran covid fokus celotnega zdravstvenega sistema, zapletena neživljenjskost preventivnih ukrepov pa kaže predvsem, kako hitro je ’z dobrimi nameni' lahko tlakovana 'pot naravnost v pekel’.)

In nato končno ultrazvok.

V specialistični zasebni ambulanti.

»Spet takšna iz 2020. Sterilna, steklena, fensi. Fin zdravnik. Eden tistih iz »no bullshit« cone. Ki mu enostavno zaupaš: zaradi načina, kako govori, zaradi vsebine, ki jo podaja. S sondo vozi gor in dol, levo desno, enkrat, dvakrat, tridesetkrat. Čudi se, gleda, meri, govori z mano, ne, pardon, govori sam s sabo. To ugotovim, ker nekaterih delov ne razumem. »Slepiča ne najdem, tule mi ne gre, eno vnetje vidim … Greva še enkrat …« Vijuga s sondo, pritiska »se opravičujem, a vas boli«, ponekod malo že, a ni omembe vredno. »Običajno so bolniki s tem, kar imate vi … A vi ste sama prišla? Ja, seveda ste … « Še enkrat slalomira po mojem trebuhu in nato vrti telefon. »Dr. ta in ta pri telefonu. Kdo je danes na kirurškem? Tule imam eno pacientko, za pregled pri kirurgu, a lahko pride kar direkt, brez napotnice …?«

Vi ste za na Jesenice h kirurgu. Ne hodite v noben zdravstveni dom. Počakajte še, da vam napišem izvid in pojdite s tem direktno na Jesenice.«

O tem, kako se je Majina odisejada nato vendarle srečno končala, pa tudi, kaj stroki, političnim odločevalcem in javnosti njena zgodba sporoča, si preberite na spletni povezavi Še sreča, da ni bil covid.

Če kaj, njena zgodba postavlja preventivne covid ukrepe v zdravstvenem sistemu pred naslednjo dilemo: je zaradi ene (potencialno velike) zdravstvene grožnje upravičeno zanemariti vse ostale, zaradi katerih so prav tako ogrožena človeška življenja? In seveda na tem mestu nihče ne trdi, da je odgovor na takšno vprašanje lahko enostaven, kaj šele enoznačen.