Tjaša Bevc: Terapevtske kvačkane hobotnice za dobro počutje nedonošenčkov

Pobudnica Projekta Hobotnica je simpatična Tjaša Bevc, navdušena kvačkarica, ki je s svojo ljubeznijo do pletilk in entuziazmom terapevtski pomen malih kvačkanih hobotnic predstavila tudi Slovencem.

Kdaj in kako se vam je porodila ideja o Projektu Hobotnica?

Tjaša: V svoj Facebook nabiralnik sem prejela povezavo, ki me je vodila do članka o terapevtskih kvačkanih hobotnicah v Veliki Britaniji. Ko sem prebrala članek, sem bila polna inspiracije. Hitro sem pobrskala po spletu in preverila, ali ta projekt obstaja tudi pri nas. Projekt se izvaja že v številnih država, prva pa je bila Danska, kmalu se je projekt razširil tudi drugje po Evropi in po svetu. Od septembra 2017 pa je projekt aktiven tudi pri nas.

Kaj vas je pri raziskovanju učinka hobotnic morda najbolj presenetilo?

Tjaša: Ker je pri nas projekt še precej v začetnih povojih, še nimamo konkretnih rezultatov. Če pa se sklicujem na rezultate raziskav, ki so jih podali tuji zdravniki, me je najbolj presenetilo to, kako hobotnice delujejo na psihološki ravni in vzbujajo občutek varnosti. S tem pa se tudi otrok bolje fizično razvija.

Na kakšen način torej hobotnice blagodejno vplivajo na prezgodaj rojene otroke?

Tjaša: Ker so hobotnice narejene iz 100-odstotnega bombaža, so zelo prijetne na otip. Zavite lovke hobotnic nedonošenčke spominjajo na popkovino in po besedah britanskih in danskih zdravnikov delujejo pomirjajoče. Imajo občutek varnosti in poznanega okolja. A kar je najbolj pomembno, je to, da otroci držijo lovko in ne cevke, ki jim pomagajo pri življenjskih funkcijah.

Ste se za pobudo odločili zaradi navdušujoče ideje ali je k temu pripomogla tudi dobrodelna nota?

Tjaša: Pri meni je bilo oboje. Od nekdaj sem ljubiteljica različnih projektov, ki bogatijo moje dneve. Začela sem pred leti, ko so vsi v duhu novoletnih zaobljub hujšali, jaz pa sem si zaželela narediti nekaj za svojo duhovno rast. Vedno pa sem bila tudi oseba, ki je brez zadržkov pomagala drugim. Pri Projektu Hobotnica pa sem lahko združila oboje.

Kako težavna je bila izdelava prve hobotnice?

Tjaša: Sem ljubiteljska kvačkarica in se s kvačkanjem ukvarjam že pet let. Najraje izdelujem igrače, zato zame izdelava hobotnice ni bila konkreten izziv. Sledila sem danskim navodilom in kmalu je nastala mala hobotnica.

Slednja pa ni bila edina, kaj kmalu so male pisane hobotnice osvojile srca tudi v ljubljanski porodnišnici.

Tjaša: Svojo prvo hobotnico sem poslala na Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, k predsednici društva dr. Lilijani Kornhauser-Cerar, dr. med. Kmalu sem prejela odgovor, da tega projekta še ne poznajo in me je povezala z gospo Lidijo Žgur, ki je zaposlena na Oddelku za intenzivno nego in terapijo novorojencev v ljubljanski porodnišnici. Po tem, ko so se tudi sami malo pozanimali o projektu, so izrazili željo, da jim dostavim še 10 hobotnic, da jih preizkusijo tudi v praksi. Ker mi sami ne bi uspelo pravočasno napraviti 10 hobotnic, sem na Facebooku ustanovila skupino Projekt Hobotnica in kmalu se mi je pridružilo 10 kvačkaric. Vsaka je naredila hobotnico po navodilih, vsaka izmed desetih hobotnic je bila malo drugačna, uporabile smo različne bombažne preje in različne debeline kvačk. Tako so bile vse hobotnice popolnoma različne, kar se tiče teh dveh kriterijev. Preden so hobotnice bile položene v inkubator, so bile sterilizirane. In če hobotnica 'preživi' sterilizacijo, nadaljuje pot k otroku. Zato je zelo pomembno slediti navodilom, ki so v naši Facebook skupini ali pa jih lahko prejmete prek elektronske pošte (projekt.hobotnica@gmail.com). V nastajanju je tudi spletna stran, kjer bodo na voljo vse informacije.

Kaj pa vam je pri izpeljevanju projekta predstavljalo največjo oviro?

Tjaša: Za zdaj večjih ovir ni, ker imamo v skupini same pridne kvačkarice, ki si želijo pomagati in pridno kvačkajo hobotnice. Prvega gospoda še čakamo. Mislim, da bo največja ovira, ki nas čaka, ta, da se spodbuja kvačkanje hobotnic tudi v letih, ki prihajajo, ker dokler bojo nedonošenčki, bojo tudi hobotnice. Imam veliko podporo prijateljev, družinskih članov in partnerja, ki mi pomagajo z nasveti in spodbudnimi besedami. Mislim, da bo to en večjih projektov v mojem življenju in bom ravno zato vztrajala in gradila naprej.

Pri projektu pa niste sami. Kdo vse se vam še lahko pridruži?

Tjaša: Trenutno so v projekt vključene že izkušene kvačkarice, začetniki kot tudi donatorji, ki prispevajo prejo preostalim kvačkaricam in tako omagajo pri projektu. Tako je poleg posameznikov tudi vrtec iz Lucije že prispeval prejo za izdelavo malih hobotnic. Skupinica kvačkaric iz Kostela pa me je močno presenetila, ko so v 14 dneh nakvačkale 70 hobotnic. V skupini imamo tudi mamice nedonošenčkov, ki so že prejeli svojo hobotnico, in te nam vlivajo energijo, da nadaljujemo. Pravijo, da jim je malo lažje, ko vedo, da njihov otrok ni sam, ko one odidejo na počitek. Veliko hobotnic še danes spi s svojimi lastniki, ko so že vsi skupaj doma. Želim si, da bi me kontaktirala različna društva, kjer jim kvačka ni tuja in so pripravljena sodelovati in pomagati pri izdelavi hobotnic.

Kljub temu nekatere hobotnice vendarle niso primerne. Kakšna je torej prava hobotnica?

Tjaša: V navodilih, ki jih prejmejo izvajalci, je natančno opisano, kakšna preja se sme uporabljati, kot tudi kakšno polnilo mora biti. Napisani so tudi preostali pomagavčki, ki omogočajo, da nastane ustrezna hobotnica. Preja mora biti iz 100-odstotnega bombaža, ta se lahko pere tudi pri višji temperaturi in še vedno obdrži prvotno obliko. Polnilo mora biti prav tako pralno pri visoki temperaturi. Velikost kvačk mora biti dovolj velika, da med pentljami ni prevelikih lukenj, ki bi omogočale uhajanje polnila. Velikost hobotnice je tudi predpisana, vendar je najbolj pomembno to, da iztegnjena lovka ne presega 22 cm, zaradi varnostnih razlogov. V zadnji posodobitvi navodil sem zapisala, da se izogibajmo 'modnih dodatkov' na hobotnici, da preprečimo morebitno odparanje in poškodovanje hobotnic. Če izvajalec ni prepričan o ustreznosti svoje hobotnice, jo vedno lahko pošlje k meni, da jo preverim in komentiram.

Če se ne motim, projekt ni komercialne narave, temveč pri tem pridobijo le malčki?

Tjaša: Tako je. Že na samem začetku je bil projekt zasnovan tako, da poteka popolnoma prostovoljno. Od prve zanke pa do pošiljanja v porodnišnico. Kvačkane hobotnice so postale zaščitni znak nedonošenčkov, prodaja teh hobotnic ni zaželena. Čeprav ni nikjer to uradno zapisano, računamo na vest izvajalcev. Nedonošenčki pa tako pridobijo svojo prvo igračo in spomin na svojo prvo in najpomembnejšo zmago, borbo v življenju.

Kako pa sicer sami vidite nadaljevanje zgodbe?

Tjaša: Želim si, da bi projekt pri nas zaživel tako, kot je v tujini. Na leto se pri nas rodi približno 800 nedonošenčkov, številka niha iz leto v leto. Seveda, si želimo, da so hobotnice čim dlje v omari in se rodi čim manj nedonošenčkov. Če jim mala kvačkana hobotnica pomaga, da zrastejo v velike korenjake, pa jim z veseljem pomagamo. Trenutno preizkušam navodila za izdelavo vesoljčkov in ploščatih hobotnic, ki so bolj prijazne do začetnikov, ker tudi ne vsebujejo polnila. Ko bodo pripravljena, bom vse objavila. Za uporabo navodil imam tudi dovoljenja kvačkarskih kolegov, ki so jih napisali. Želim si, da skupina podpornikov še naprej pridno raste in se v ta projekt vključi veliko novih izdelovalcev kot tudi donatorjev. Rada bi se zahvalila vsem, ki so že prispevali v projekt, brez njih mi ne bi uspelo.

Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord