Tina Božičnik, pediatrinja leta: "Otrok čuti vse to"

Prejeli ste naziv Štajerska pediatrinja leta. Kaj vam pomeni to priznanje?

Potrditev, da delam prav in da so ljudje začutili, da je iskrenost na prvem mestu. Pri svojem delu izhajam iz prepričanja, da je treba začutiti otroka in obenem biti v stiku s samim seboj. Biti zdravnik je poslanstvo, biti pediater pa je misija spreminjati svet na boljše in ga kreirati v pozitivnejši luči. Če uspem enemu staršu pokazati, naj išče odgovore znotraj sebe, in ne zunaj, je to zame uspeh.

Biti starš je pomembna naloga in pediatri se premalokrat dotikamo problematike starševstva, ki je predvsem v prvih mesecih po rojstvu otroka velik izziv. Mamice so takrat izpostavljene hormonskim spremembam. Njihovo počutje je zato podrejeno temu.

Samopodoba je pri mnogih ogrožena, saj se je dandanes težko izogniti vplivu medijev, ki prikazujejo prve tedne po porodu kot samo ekstatične. Prav tako obstaja veliko skupin na družbenih omrežjih, ki v starših sprožajo še več vprašanj, povzročajo zmedo in strah. In otrok vse to čuti.

Zaposleni ste v predšolskem dispanzerju Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru. Zakaj ste se odločili za specializacijo pediatrije?

Z otroki sem imela od nekdaj neverjeten stik. Na začetku se tega niti nisem zavedala, šele ko so me drugi opozarjali, da so otroci v moji prisotnosti drugačni, sem postala bolj pozorna na to. Na medicino sem se vpisala, ker me je gnala želja pozdraviti neozdravljive bolezni. Takrat me je zanimala predvsem kardiologija.

Pozneje sem se vedno bolj nagibala k pediatriji, saj so zame novorojenčki čudežna, intuitivna bitjeca in me navdihujejo, zato sem nekaj časa razmišljala o ginekologiji. Toda ko sem delala na ginekologiji kot sobna zdravnica, sem opazovala neonataloginjo, ki je oskrbovala novorojenčka, moja naloga pa je bila poskrbeti za mamico po porodu.

Takrat sem si zelo želela, da bi skrbela za novorojenčka, zato sem se odločila, da postanem pediatrinja. Malo me je bilo strah tega poklica, saj je delo z otroki velika odgovornost, ker je celotna družina zelo navezana nanje, vendar je bila želja močnejša od strahu.

Pri svojem delu imate veliko stikov tudi s starši. Ste zaradi težav in izzivov, ki ste jih zaznali med njimi, ustvarili program Parent Like A Pro, s katerim svetujete staršem, kako prisluhniti potrebam otrok in obenem ne pozabiti nase?

Da, saj močno verjamem, da je starševstvo najboljša priložnost za osebnostno rast. Veseli me, da v zadnjem času vse več ljudi skrbi za osebnostni razvoj, si postavljajo nove izzive, ne zaradi dokazovanja drugim, ampak zaradi želje po lastnem napredku in biti v stiku s svojim pristnim jazom.

Le takrat, ko smo v stiku s samim seboj, smo srečni in mirni, takrat imamo tudi več energije, smo neustavljivi. Ko živimo življenje v stiku s samim seboj, avtentično, si dovolimo biti to, kar smo, polnimo rezervoar notranje sreče. Iz tega prostora pa izvira motivacija, ki nam daje zagon in energijo za naprej.

Ko izviramo iz notranjega potenciala, ki je v vsakem od nas, postanemo neustavljivi in ni nevarnosti za izgorelost. Otrok vse to opazuje in posnema. Otroci se največ naučijo, ko opazujejo, kako mi rešujemo težave, se soočamo z vsakdanjim življenjem, kako se odzivamo na izzive. Ali se vedno znova znajdemo v vlogi žrtve ali pa se pogumno, odločno spopadamo s problemi, vedoč, da bomo uspeli. Tudi, če ne uspe v prvo, se iz vsake situacije učimo.

Všeč mi je angleški izraz za to “falling forward” (padati naprej). Otrok potrebuje prisotne, čuječe starše. Ko odrastemo, se najpogosteje spomnimo trenutkov, ko so bili naši starši ali stari starši zares prisotni. Iz teh trenutkov velikokrat črpamo moč.

V današnjem času je sočutno starševstvo velik izziv. Kako naj se starši po napornem delovnem dnevu povsem posvetijo otroku in prepoznajo njegove potrebe? 

Pomembno se mi zdi, da smo pristni, kadar smo z otroki, da se ne pretvarjamo, kar je zagotovo težko. Pomembno je tudi, da otroka naučimo prepoznati, poimenovati in začutiti čustva, takšna kot so. Opažam, da je veliko podpornih skupin na družbenih omrežjih, ki temeljijo na strahu. Namesto da bi se pomirili, so starši še bolj zmedeni, kadar iščejo odgovore izven sebe.

Problem, ki ga zaznavam pri vzgoji otrok, sta posploševanje in primerjanje. Niti dve osebi na tem svetu nista enaki, niti enojajčna dvojčka. Otrok ni mogoče popredalčkati, ampak je treba k vsakemu otroku pristopiti individualno. Vsak starš lahko ustvari vzgojo po lastni meri, ki ustreza tako otroku kot njemu.

Ko postanemo starši, ne smemo pozabiti nase. Kajti če pozabim nase, s tem tudi svoji hčerki kažem, da ni dovolj vredna, da bi sebe postavila na prvo mesto. V sodobni družbi obstaja veliko teorij o vzgoji, ki temeljijo na posploševanju in mečejo vse otroke v isti koš, jaz pa verjamem, da lahko iz vsake teorije vzamemo nekaj in to prilagodimo sebi ter svojemu otroku.

Ali pri svojem delu namenite veliko časa temu, da pomirite prestrašene starše?

Da, kolikor mi to dopušča čas. Princip mojega dela je takšen, da namenim staršem, čigar otroci so že nekaj časa moji pacienti, osnovno podporo. V začetku, v prvih posvetovalnicah, pa jim skušam nameniti več časa in odgovoriti na njihova vprašanja. Dam jim potrebno podporo, za katero vem, da jo potrebujejo in je ne dobijo drugje. Delam na tem, da vzpostavim zaupanje s starši. Odnos, ki temelji na zaupanju in na razumevanju njihovih stisk, gradim že od prvega obiska.

Najbrž se lažje poistovetite z njihovimi stiskami, saj ste tudi vi mama.

Res je. Ko postaneš starš, se ti svet obrne na glavo, čeprav verjameš, da si dobro pripravljen. Pred porodom sem mislila, da vem ogromno o otrocih, vendar mi je prijateljica, ki je prav tako pediatrinja, rekla, da bom kljub svojemu strokovnemu znanju nekaj dni po porodu jokala in sploh ne bom vedela, zakaj. Prav je imela. Svet se mi je porušil že v porodnišnici, ko smo morali dati hčerko na fototerapijo zaradi zlatenice.

Pred to izkušnjo sem mamice, ki so se znašle v podobni situaciji, tolažila, da so to fiziološke stvari in da je treba dati otroka še malo pod lučko. Ko pa sem se sama znašla v takšnem položaju, mi je bilo težko. Po porodu so me obvladovali hormoni, začela sem tavati v poporodno otožnost. Bilo mi je zelo naporno. Fizično in ker nisem upala tega nikomur priznati.

Zakaj vas je bilo tega strah?

Ker sem si zelo želela otroka, vendar sem po porodu imela občutek, kot da me nekaj izven mojega nadzora obvladuje in da ne morem kljub prekrasnemu partnerju in otroku, biti vesela. Bila sem zelo utrujena, čeprav sem si želela vsak dan peljati hčerko na sprehod. Ti občutki niso trajali le nekaj tednov, ampak devet mesecev.

Najhuje je bilo, ko sem hčerki uvajala gosto hrano. Spraševala sem se, kako bom zmogla iti z njo na sprehod in ji obenem pripraviti obroke. Pomagalo mi je spoznanje, da je najpomembneje, da sem jaz v redu in da ni nič narobe, če greva namesto na sprehod sedet na travo pred hišo. To je bil izziv, ki mi je še dodatno potrdil, da je pomembno misliti na sebe, se postaviti na prvo mesto.

Vzela sem vsak dan posebej, se motivirala, kolikor je šlo. Nisem se predajala negativnim mislim. Odločila sem se, da ne bom žrtev situacije, ampak bom iz nje naredila kar maksimalno lahko. Poslušala sem sebe in si sledila. Vedela sem, da sem globoko v sebi to še vedno jaz in preprosto sprejela situacijo.

Nisem je več poskušala prikrivati, ali se prepričevati, da se nič ne dogaja. Telesna prilagoditev na materinstvo in okrevanje pri porodu je hormonsko in biokemično gledano kar dramatični dogodek za telo. Nekatera telesa potrebujejo več časa za tovrstno “okrevanje”, prilagoditev. Vse to mi je še bolj potrdilo moje prepričanje, da v primeru, da mama ni v redu, tudi otrok ne bo.

Najhuje mi je bilo takrat moje stanje ubesediti, ker sem imela občutek, da bom s tem priznanjem postala slaba verzija sebe. Ko sem si priznala, da se trudim po svojih najboljših močeh in da se je to zgodilo z razlogom, so se stvari izboljšale. Zaradi te izkušnje danes lažje svetujem drugim mamicam, ki se znajdejo v stiski. Vem, kako jim je in kje so pasti, ki lahko situacijo še poslabšajo.

Kaj jim svetujete?

Naj se ne sramujejo svojih občutkov in naj govorijo o njih. Še vedno se premalo govori o poporodni otožnosti, ki je na nek način fiziološka. Po zaslugi družbenih omrežij mnoge ženske pričakujejo, da bo po rojstvu otroka njihovo življenje lepo, da bodo z otrokom potovale, objavljale fotografije s plaže in da bodo v nekaj tednih izgubile poporodno telesno težo, s partnerjem pa se bosta odlično razumela.

Vse to je seveda izjemno težko doseči. Odnos s partnerjem se vsekakor spremeni, vendar je rojstvo otroka lahko nova priložnost za razvoj partnerskega odnosa. Zelo pomembno je, da partnerja sodelujeta, predvsem prva tri leta, ko je veliko izzivov. Prav tako bi rada opozorila, da niso vse mamice samo vzhičene po rojstvu otroka in ni vse samo pravljica. Pomembno je, da ženske že v času nosečnosti dobijo čim več informacij o tem, kaj lahko pričakujejo po porodu.

Vaš poklic je lep, a obenem zahteven. Kaj vas najbolj osrečuje pri vašem delu?

Da se me otroci ne bojijo, četudi jih starši skušajo prestrašiti s tem, da morajo iti k zdravniku. Veliko mi pomeni, da radi pridejo k meni, mi skočijo v objem. Zelo dragoceno je tudi to, da znam pomiriti starše novorojenčkov, ko pridejo na pregled, saj takrat novorojenčki nehajo jokati, ker čutijo, da so starši končno mirni. Dojenčki čutijo vse s celotnim telesom in če se mamica slabo počuti, se tudi otrok slabo počuti, takrat lahko celo zavrača hranjenje in joče.

Ni dovolj, da starše potolažim z besedami, da bo vse v redu, ampak jim moram pokazati, kako njihovi odzivi vplivajo na otroke. Povem jim, da nas otroci vidijo kot super junake, zato je starševstvo odlična priložnost, da postaneš najboljša verzija samega sebe. Da si dovoliš biti ti, govoriti svojo resnico, stati za seboj. Da si dovolj pogumen in greš svojim sanjam naproti. S tem damo otrokom popotnico za srečno življenje.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel