V čakanju na covid ali kako pandemijo doživljaš kot hipohonder

Kolumna

22. 10. 2020, 14:54 | Zdravje | Piše: Darjo Hrib

                            V čakanju na covid ali kako pandemijo doživljaš kot hipohonder (foto: profimedia) profimedia

Zjutraj, ko se zbudim, najprej pomislim na to, kako se počutim. Je glava boleča? Je grlo pekoče? Je nos zamašen? Nič od naštetega? Super, potem se mi morda celo splača zvleči iz postelje. A kaj, ko je tako ali tako cel dan potem le še ena epizoda v covid različici Živih mrtvecev.

Ste tudi vi že utrujeni od tega virusa? Pa ne zato, ker bi vas dejansko ulovil in vam razbolel organizem, ampak ker že osem mesecev visi nad našimi glavami in popolnoma konzumira naše misli, naše načrte, naše pogovore, naša druženja, naš obstoj. Vsepovsod covid. Kot nezamenljiva stalnica se je vsilil v vse enačbe, v vsako poro našega vsakdana. Upam si staviti, da je letošnje leto tudi za najbolj rekreativne hipohondre totalna nočna mora.

Odraščanje ob diagramih

Če ste med tistimi srečneži, ki znate dano situacijo racionalizirati vsaj do te mere, da v mislih ne preigravate najbolj črnih scenarijev vsakič, ko nekdo v vašem slušnem dosegu zakašlja in ne dopolnjujete oporoke vsak dopoldne, ko vlada objavi številke o novih okuženih, potem vam lahko le neznansko zavidam. Namreč, v času mojega odraščanja je mati ves čas po hiši hodila s knjigo Družinski zdravnik – verjetno najboljši približek današnjemu googlanju simptomov – in s sledenjem puščicam na skromno izdelanih diagramih zmotno diagnosticirala vsak izpuščaj. Kar posledično pomeni, da smo prevečkrat za brez veze hiteli k zdravniku, pa tudi to, da sem se sčasoma še sam navzel pretirane analize lastnega zdravja.

V aktualno pandemijo sem tako seveda stopil s paranojo navito na maksimum. Ni mi bilo lahko. Še vedno mi ni.

Stvari so se zavrtele točno tako, kot če bi scenarij pripravil najbolj črnogled hipohonder. Napadel nas je nevidni virus, ki se širi hitreje kot slabe čenče, okuženi so lahko asimptomatski, cepiva še lep čas ne bo, pri težjih oblikah bolezni pa moraš najprej ležati v bolnišnici z velikanskim kozarcem za vlaganje na glavi, potem pa še osemkrat ponoviti svojo zgodbo za vse medije (če prav razumem proces). Me lahko nekdo zamrzne in potem odtali nekje v 2045, ko bo tole le še slaba šala?

Osem mesecev po začetku pandemične sage v Sloveniji mi ni kaj dosti lažje. Bi mislil, da bo zdaj, ko vemo več in že nekaj časa živimo s to nadlogo, razum počasi nadvladal nad iracionalno paniko. A žal ni bilo vzvodov, ki bi me do tega stanja lahko pripeljali. Drugi val je usekal močneje, kot smo si upali domišljati, najbolj rdeči scenariji so napovedani s takšno dikcijo, da tudi še tako stoične ljudi spravlja v obup, covid novice pa še vedno prevladujejo pred vsemi ostalimi. Obarvane so v rdeče, govorijo o neslavnih rekordih in dajejo občutek, da smo vsem ukrepom in dejanjem navkljub, proti temu virusu v resnici popolnoma nemočni.

Najprej covid, potem vse ostalo

Pod težo vseh teh zloveščih informacij, ki prihajajo tako s tradicionalnih, kot tudi z družbenih medijev, tako iz domačih, kot tudi tujih logov, imam občutek, da je v mojih mislih vedno najprej debela plast covida, potem pa vse ostalo. Da so misli, ki jih dejansko nucam, da lahko normalno obratujem – oh, saj veste, kaj bomo jedli, kdaj so roki za oddajo nalog, katere položnice še niso plačane -, ves čas zavite v debelo plast skrbi glede tega hudičevega virusa.  

Ravno zadnjič sem tako pojamral, da se niti več ne spomnim, kako so bile »videti« moji misli takrat, pred pandemijo, ko mi jih ni ves čas onesnaževala ta nenehna skrb glede covida. Ko že skorajda malce pozabim, mi kolega pošlje nove številke. Ali pa mi sodelavka pošlje novico o covid tragediji nekje izven Slovenije. Ali pa me nekdo obvesti, da pozna nekoga, ki se je okužil. Ali pa po pomoti odprem Twitter. Nočna mora za hipohondre.

V tem paranoidnem stanju si potem dvakrat na dan izmerim telesno temperaturo. Kot, da nekaj pričakujem. Zdrznem se, ko nekdo zakašlja in se počutim kot kriminalec, če zakašljam sam. Nočem obiskov. Jih sicer še vedno fašem, ker moja draga na vse skupaj gleda nekoliko manj apokaliptično, ampak potem za njimi zračim tako dolgo, da se še maček zavleče pod odejo. Izogibam se ljudem v trgovini in sopiham, če mi stojijo preblizu. Vsak najmanjši odklon od optimalnega počutja mi sproži vprašanje, če sem staknil covid. Samoiniciativno sem se priklopil na dopolnilne doze vitamina C in D, ker mi članki pravijo, da je vitamin D super proti covidu, C pa za imunost.

Vse to me po osmih mesecih neznansko utruja. Biti neprestano na preži za nevarnostjo, ki je ne vidim in ne slišim. Ampak to niti še ni najbolj moteče.

Najbolj moteče mi je, ker v tej covid realnosti vse ljudi vidim kot nevarnost, vse kar počnem izven doma, počnem z občutkom krivde, vsak članek, ki ga napišem, pa ni na temo covida, se mi zdi stran vržen čas. Ker covid je zdaj alfa in omega vsega. Vsi mediji pišejo (pišemo) o tem virusu, ker tudi mediji sami iščemo informacije, da zapolnimo vse te luknje nevednosti, ki še vedno obstajajo glede te bolezni. Pri tem pa seveda skušamo biti vsaj toliko žugajoči, da pokažemo, da je situacija resna. Za vse. Ne samo za tiste, ki zbolijo. Prav v tem pa je za dušo rekreativnega hipohondra še dodatna past.

Statistike, ki strašijo in pomirjajo

Seveda razumem teorijo medijev in se še zelo jasno spomnim dokazanih študij, da se negativne novice primejo bolje kot pozitivne. V Ameriki temu rečejo 'if it bleeds, it leads' – če nerodno prevedem to pomeni, da če v novici nekdo krvavi, bo to vodilna novica. Slabe novice pač zaigrajo na prava čustva, da postanemo pozorni.

Je pa istočasno res, da ta negativizem – in žal trenutna situacija ne nudi kaj dosti priložnosti za pozitivne vsebine – popači naš pogled na svet. Preoblikuje naše miselne vzorce vsaj do te mere, da strahove, ki smo jih imeli (če smo jih imeli) še poudari. Tisti, ki smo bolj nagnjeni k paničarjenju, tako še le še bolj paničarimo. Tu pa se zgodba potem obrne na glavo. Veste kaj potem najbolj umirja to paranojo? Številke. Statistike. Prav to, kar povzroča strah, omogoča umiritev.

Če so številke, potem se zdi, da je nadzorovano. Je oprijemljivo. Je moč ozavestiti in kategorizirati. Številke dajo slutiti, da vemo, kaj se dogaja. Če recimo rečemo, da je okuženih 20 odstotkov populacije, se to morda sliši grozno, a istočasno neznosni situaciji da obraz. V tem pa je morda celo ironija te psihološke ukane, ki smo jo morda kar nekoliko nepričakovano odkrili v tej zmedi. Tudi, če to ni neka nova pogruntavščina. Psihologom je namreč že davno znano, da recimo nekoga, ki ga je strah letenja z letalom, najlaže pomiriš tako, da mu poveš, kakšne so statistične možnosti, da letalo strmoglavi.

Zato se tudi mnogi ljudje danes najbolj tolažijo (tolažimo?) s tem, ko si število mrtvih s covid-19 prevajajo v odstotke. Nula cela nula nula nekaj. Se sliši nekoliko bolje kot dejanska številka, ki bo vsak čas dosegla 200. Ljudje potrebujemo statistike, da jih potem prilagajamo, obračamo, vrtimo in osmišljamo, s tem pa posredno ustvarjamo notranji red. Zato tudi sprašujemo po bolj natančnih podatkih – koliko se jih je okužilo pri frizerjih, koliko na fitnesih, koliko v trgovinah, koliko od vrtanja po nosu. Želimo statistike, da kaos spremenimo v red in s tem pomirimo svoje misli.

Schrödingerjev covid

Doktor House je bil pri svoji diagnostiki skorajda vedno najprej prepričan, da ni lupus. Potem pa je enkrat bil lupus. Tako se jaz soočam s to zmedo, ko si dvakrat na dan merim temperaturo telesa. Ker imam nekakšen Schrödingerjev covid. Ga imam in ga nimam. Dokler ne potegnem termometra izpod pazduhe, ga imam in ga nimam. Dokler zjutraj ne poskusim, če kava še ima okus, ga imam in ga nimam. In tako iz dneva v dan. Že osem mesecev. Zato zavidam tistim, ki lahko v tej krizi še dihajo sproščeno in še vedno ponižujejo ta virusek, češ, le še en v vrsti mnogih. Zavidam jim vsaj toliko, kot jih preziram. Ker njihovega življenja nikoli niso diktirali diagrami iz Družinskega zdravnika, ampak ravno zato ne razumejo, kako neprijetno je v dani situaciji vsem tistim, ki so nam ga.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist