Debelost je ena najbolj napačno razumljenih tem sodobnega časa. Pogosto jo poenostavljamo na raven osebne izbire, pomanjkanja volje ali lenobe, a s tem le ustvarjamo stigmatizirajoče okolje, ki ljudem s prekomerno telesno težo ne pomaga, ampak njihovo stisko le še poglablja. V novi, morda celo najkontroverznejši epizodi podkasta Zdrava pamet so k tej kompleksni javnozdravstveni tematiki pristopili analitično, brez obsojanja in z nujnim strokovnim kontekstom.
Dejstvo je, da debelost ni zgolj kozmetična težava. V sodobnem svetu, ko postaja precej bolj vsesplošen problem, je debelost – po uradni definiciji, ki jo v uvodu podkasta prebere Jernej Ogrin – "kronična, progresivna, ponavljajoča, ozdravljiva, multifaktorna bolezen nevrobiološkega izvora".
Gre torej za precej bolj kompleksen pojav, kot si morda mislimo. Najprej moramo razumeti, da genetika igra ključno vlogo, ta vloga pa je pogosto nevidna, čeprav vseprisotna. Mario Sambolec v podkastu slikovito povzame to dejstvo: "Genetika napolni pištolo. Okolje pritisne na sprožilec."
To pomeni, da posamezniki na svojo pot do zdrave telesne teže v resnici nikoli ne startajo z istega začetnega položaja – nekateri se z njo borijo bistveno težje kot drugi. In prav zato debelost nikoli ne sme biti predmet posmeha.
Ujetniki okolja
V podkastu izvemo, da je sodobno okolje v bistvu celostno naravnano proti ohranjanju zdrave telesne teže. Na vsakem koraku smo izpostavljeni visoko energijski, hiperprocesirani hrani, medtem ko so možnosti za gibanje v vsakdanjem življenju postajale vse bolj stvar zavestne izbire, in ne več nuje.
Lana Trampuš zato opozarja na pasti takšnega odebelilnega okolja: "Problem je, da je del tega odebelilnega okolja tudi naše pomanjkanje časa," pove in doda: "Ko govorimo o odebelilnem okolju, se to veže tako na prehrano kot na oglaševanje."
Misli o hrani – sovražnik, ki ga ne vidimo
Eden izmed najbolj fascinantnih in premalo razumljenih vidikov debelosti so t. i. vsiljive misli o hrani, poznane tudi pod bolj igrivim imenom 'food noise'. Za mnoge to ni vprašanje discipline, temveč konstantna, izčrpavajoča bitka v lastni glavi.
"To konstantno pregovarjanje v svoji glavi in hkrati nagovarjanje: 'Pojej še nekaj.' Sicer veš, da če želiš shujšati, ne smeš slediti tem mislim, tako da se potem sam s sabo v svojem notranjem monologu boriš s temi mislimi o hrani. Zato jim rečemo, da so vsiljive. Ves čas neko nagovarjanje k naslednjemu obroku, k naslednjemu prigrizku. In dejstvo je, da če nekdo te genetske predispozicije za tako doživljanje oziroma odzivanje na dražljaje o hrani nima, mu bo lažje vse življenje vzdrževati zdravo telesno maso," pojasnjuje Lana Trampuš.
Za vsakogar drugačen pristop
Zmotno je prepričanje, da obstaja ena sama rešitev za vse. Jernej Ogrin je ob tem poudaril nujnost širšega razumevanja: "Ni niti samo prehrana, ni samo pomanjkanje gibanja, ni samo pomanjkanje odgovornosti, ni samo pomanjkanje motivacije ali discipline. Gre za kompleksno stvar, ki v večini primerov zahteva tudi kompleksen pristop." Mario Sambolec pa je dodal, da se moramo izogibati iskanju krivcev: "Poskušamo čim manj s prstom kazati na posamezne grešne kozle znotraj te kompleksne sfere."
Za nekatere lahko pri obravnavi debelosti ključno razliko recimo predstavljajo tudi sodobna zdravila, ki delujejo na nevrobiološki ravni. Ta niso bližnjica ali goljufija, ampak orodje, ki lahko ljudem pomaga "normalizirati" njihovo doživljanje sitosti in utišati vsiljive misli.
Kot so v pogovoru poudarili sogovorniki, je pri tako kompleksnem stanju potreben celosten pristop, ki združuje razumevanje genetike, okoljskih dejavnikov in vedenjskih strategij, namesto da probleme zgolj poenostavljamo na raven osebne krivde. Za celotno resnico o debelosti pa le prisluhnite podkastu, ki ga tokrat sponzorira farmacevtsko podjetje Novo Nordisk.
