Je čas, da spregovorimo o prehranskih mitih, ki nas stanejo zdravja? Je čas, da odgovorimo na vprašanja, kot na primer to, koliko jajc smemo pojesti, zakaj nas predraga lokalna hrana polni s slabo vestjo in kje se skriva največja past pri vnosu beljakovin? V novi epizodi podkasta Zdrava pamet so se ustvarjalci lotili tistih vprašanj, ki najpogosteje pristajajo v njihovih nabiralnikih.
Vprašanj in tematik, ki begajo ljudi in ki so bila tokrat na mizi podkasta Zdrava pamet ni bilo malo. Od večne debate o holesterolu in jajcih, pa vse do procesiranih beljakovinskih izdelkov in elitizma, ki se vse bolj prikrade v naše nakupovalne košarice pod pretvezo "lokalno pridelanega". Kot ponavadi, Mario Sambolec, Jernej Ogrin in Lana Trampuš niso ovinkarili: slovensko prehransko realnost so postavili pred ogledalo, razbili nekaj globoko ukoreninjenih mitov in ponudili tisto, kar v poplavi senzacionalističnih naslovov najbolj primanjkuje – zdrav razum.
Ali jajca in maslo res mašijo naše žile?
Debato so odprli z vprašanjem o povišanem holesterolu, ki v Sloveniji še vedno ostaja tesno povezan z boleznimi srca in ožilja. Dolga desetletja so bila glavna tarča jajca, a znanost je to teorijo že zdavnaj prehitela. Prava težava se namreč skriva drugje – v nasičenih maščobah, ki jih povprečen Slovenec zaužije bistveno preveč.
"V prehranski znanosti je zelo zanimiva stvar to, da nekatera temeljna znanja poznamo že dolgo in se znanost v resnici ne spreminja bistveno. Bolj kar se spreminja, je način interpretacije teh dokazov," opozarja Mario Sambolec.
Poudarja, da mediji radi začinijo trditve, zaradi česar laična javnost dobi občutek, da si stroka nenehno premislišuje. V resnici pa so dokazi jasni: omejiti je treba maslo, mastno meso, palmino mast in prekomerno telesno zamaščenost, medtem ko eno do štiri jajca na dan za zdravega posameznika ne predstavljajo klinične težave.
Ob tem Jernej opozarja na to, kaj v resnici mislijo, ko govorijo o uravnoteženosti: "Obstajajo različni nivoji uravnoteženosti. Za nekoga je uravnoteženo to, da je večino časa 'okej', vsake toliko časa pa si privošči nekaj 'kar tja v en dan'. Kar se tiče holesterola, se je smiselno vprašati, kaj jesti namesto živil, ki ga zvišujejo. Če izločimo maslo kot vir maščobe, ga zamenjamo z rastlinskimi viri, kot so olivno olje, repično olje, oreščki in omega-3 mastne ribe, ter povečamo vnos prehranskih vlaknin."
Proteinski pudingi: Odrešitev v stiski ali modna muha?
Ko beseda nanese na beljakovine, se hitro znajdemo med dvema ekstremoma – tistimi, ki prisegajo, da so vsi predelani proteinski izdelki strup, in tistimi, ki brez proteinskega šejka ne preživijo dneva.
Lana je debato o priljubljenih beljakovinskih pudingih postavila v realističen okvir: "Tisti beljakovinski puding nam pa večkrat lahko zelo prav pride, če nimamo nekih toksičnih prepričanj o hrani."
Pudingi so odličen kompromis, ko nas ujame časovna stiska, saj poskrbijo za večjo sitost in preprečijo večerno "grickanje" pred televizijo. Pomembno pa je, da predelana živila ne nadomestijo polnovredne baze, kot so pusto meso, ribe, jajca in stročnice.
"Slovenci preveč tankamo in premalo servisiramo"
Največja past sodobne prehrane pa ostaja nerazumevanje optimalnega vnosa beljakovin. Smernica 0,8 grama na kilogram telesne mase je namreč le absolutni minimum za preprečevanje pomanjkanja, ne pa recept za vitalnost in lažje obvladovanje telesne teže.
"Beljakovine so naš servis. Telo jih uporablja, da nas gradi v prvi vrsti. Se pravi, v prvi vrsti beljakovine niso vir energije in goriva. Ljudje v splošnem ful preveč tankajo in jim ful manjka servisa," slikovito ponazarja Mario Sambolec.
Ko stranke preidejo na višji, optimalnejši vnos beljakovin in vlaknin, se zgodi tisti slavni paradoks, ko ješ več kot prej, a lažje izgubljaš odvečne kilograme. Mario pove: "Danes sem dobil sporočilo ene stranke, ki mi je napisala: 'Jaz ne morem verjeti. Jaz imam filing, kot da odkar sva sestavila ta plan, jaz pač jem dvakrat več kot prej.' In kako gre zdaj? Izgubila sem dve kili. Ker kalorično ješ manj, količinsko pa več. Obstaja razlika med kalorično gostoto in volumnom."
Prehranski elitizem, ki nam vzbuja slabo vest
Ekipa se je v zaključku dotaknila še ene pereče teme – pritiska, da moramo kupovati izključno lokalno, ekološko in nešpricano hrano, kar si marsikdo v današnjih časih finančno težko privošči. Lana opozarja, da ne smemo delati slabe vesti tistim, ki svojo prehrano uravnotežijo znotraj svojih finančnih zmožnosti: "Vsi, ki delajo ljudem slabo vest, ker ne kupujejo lokalno na tržnici, ne delajo z nekimi pravimi vrednotami v prehrani."
Živimo namreč v obdobju z najmočneje regulirano in najbolj varno prehransko oskrbo v zgodovini, standardi v Evropski uniji pa so izjemno strogi. Namesto obremenjevanja s poreklom vsakega kosa zelenjave je klinični vpliv na zdravje tisti, ki šteje – in 200 gramov paprike iz Španije bo za vaše telo še vedno neprimerljivo boljših kot pa pregrešno draga jabolka, ki si jih sploh ne morete privoščiti.
