Vas grabi občutek ogroženosti? Potem si zastavite to vprašanje

6. 3. 2020, 15:48 | Zdravje | Piše: Petra Arula
Vas grabi občutek ogroženosti? Potem si zastavite to vprašanje (foto: Unsplash) Unsplash

Se počutite, kot da vas je nekdo potisnil v kot? Kot da ste v krču, pa še zvezani? Se vam to dogaja le včasih ali ste se navadili z občutkom ogroženosti dobesedno živeti?

O tem, kako ozavestimo, v kakšnem stanju so naša čustva in telo ter kako iz občutka ogroženosti preiti v občutek varnosti in končno spet sproščeno zadihati, smo govorili z mag. Saško Klemenčič, univ. dipl. pedagoginjo in mag. andragogike.

»Pri ogroženosti izgubljamo občutek varnosti, gotovosti, moči in nadzora. Preprosto se počutimo šibki, nemočni, ranljivi in občutek imamo, da nam je življenje ušlo z vajeti,« pravi Saška, ki dodaja, da so ti občutki pogosto povezani z nenadnimi in neznanimi spremembami, ko ne vemo, kaj naj pričakujemo, in kako naj se v takem položaju znajdemo.

"Ali pa nas je strah, da se bo zgodilo prav tisto, česar se najbolj bojimo."

Telesno smo napeti v mišicah, dihamo plitvo, srčni utrip se poveča, lahko nam je vroče ali hladno, lahko se tresemo, lahko nezavedno stiskamo zobe, pesti, mišice.

Čustveno čutimo tesnobo, strah, ki se lahko stopnjuje vse do strahu pred smrtjo ali paniko. Občutek imamo, da moramo biti neprestano na preži, kot če bi se znašli sredi savane in bi si gledali iz oči v oči s tigrom v strahu, da nas lahko vsak trenutek napade.

Umsko smo lahko zmedeni in se ne moremo osredotočiti na trenutne dogodke v vsakdanu. Um namreč nadvladuje močan strah, ki pa največkrat sploh ni utemeljen. Zgradimo ga na predpostavkah, ko razmišljamo: 'Kaj pa, če …'

Zelo pomembno je, da ohranimo nadzor vsaj nad mislimi, da pravočasno prepoznamo in zaustavimo razvijanje vseh mogočih črnih scenarijev, kaj hudega se vse lahko zgodi."

Kako pa lahko nadziramo misli?

Opazujemo, kaj razmišljamo, kaj si predstavljamo. Če so naše misli in predstave vedno bolj negativne in če čutimo posledično vedno več strahu in tesnobe, je to že alarm, da je treba nekaj spremeniti. Torej, prvi korak je, da prepoznamo svoje negativne misli. Ko prepoznamo, da so to samo naše misli, ne pa realna situacija, je veliko lažje začeti razmišljati spet bolj pozitivno.

Negativne misli si lahko napišete na papir. Česa vas je strah? Kaj je tisto najhujše, kar se lahko zgodi? Ta dva stavka se sprašujte tako dolgo, dokler ne pridete do točke, ko nimate več česa povedati.

In potem je treba uporabiti logiko in zdrav razum. Vsak stavek posebej si preberite še enkrat. Zraven pa se vprašajte: kako verjetno je, da se to res zgodi? Bi statistični podatki ta moj odgovor potrdili ali ne? Kakšna so dejstva?

Pri tem bodite objektivni, upoštevajte vsa dejstva in vse podatke, tiste, ki govorijo v prid vaši teoriji in tiste, ki jo zavračajo. Potem stavke, ki nimajo osnove, preprosto prečrtajte. Tiste negativne misli, ki vam ostanejo, pa preoblikujte v bolj realne oz. se vprašajte, kaj lahko naredite, da preprečite, da se vaš strah uresniči.

Zelo dober primer za to je zdaj korona virus. Lahko ustvarjamo paniko, ko širimo nepreverjene informacije in stopnjujemo strahove, v smislu, kaj se vse lahko zgodi … in prve posledice tega že vidimo, ko nekateri brezglavo tečejo v trgovino in nakupijo živil za več mesecev.

Drugi pa so bolj zavestni, racionalni, prej premislijo. Upoštevajo statistične podatke, dejstva, logiko … zato ostajajo mirni.

V takih situacijah je najpomembnejše vprašanje: na kaj lahko vplivam? V konkretnem primeru samo na to, da skrbim za higieno rok, ne potujem v najbolj ogrožena mesta ipd. Zakaj bi bili zaskrbljeni za vse tisto, kar bi se morda lahko zgodilo? Koliko takih 'katastrof' smo že preživeli, ne da bi se karkoli zgodilo nam ali sploh komu, ki ga poznamo?

Misli torej nadziramo tako, da:

1. Prepoznamo negativne misli.

2. Ustavimo te negativne misli. Lahko si rečemo STOP ali si predstavljamo, da stisnemo tipko IZBRIŠI na računalniku.

3. Začnemo razmišljati bolj konstruktivno: na kaj lahko vplivam? Kako se lahko zaščitim? Kaj lahko naredim?

Ker se običajno počutimo tako, kot razmišljamo, in delujemo tako, kot se počutimo, lahko pričakujemo, da se bomo tudi počutili bolj mirno in sproščeno, delovali pa bomo bolj konstruktivno, ko bomo naravnali svoje misli v pozitivno smer.

Omenili ste misel na korona virus, ki je prejšnji teden obnorela Slovenijo. Zaradi česa vsega se lahko še počutimo ogroženi?

Razlogi so lahko zelo različni: če zbolimo za kako hujšo boleznijo, nas je lahko strah smrti. Če nam primanjkuje denarja, nas je strah, kako bomo preživeli. Če imamo slabe partnerske odnose, nas je strah besednega ali telesnega nasilja, ali pa tega, da bi ostali sami. Lahko nas je strah tudi raznih zlorab: spolnih, čustvenih, intelektualnih …

Včasih nas je strah, da nam bo umrl kdo, ki ga imamo radi. Znane so tudi razne fobije.

Drugače pa lahko rečemo, da se občutek ogroženosti pojavlja na 4 ravneh:

Na ravni misli: da nas nekdo ne bo razumel ali slišal in upošteval; da nas bo kdo imel za neumnega oz. nam bo želel vsiliti svoje mnenje.

Na ravni čustev in občutkov: da nekdo ne bo spoštoval naših občutkov. Ali jih bo ignoriral ali pa bo prekoračil naše meje, morda bo podcenjeval naša čustva ipd.

Na ravni telesa: Da nas bo nekdo ali nekaj telesno poškodovalo.

Na ravni vedenja: Da se bo zgodilo nekaj, čemur nismo kos.

Kako ozavestimo, da živimo v občutkih ogroženosti?

Svoje občutke ozaveščamo s samoopazovanjem in s tem, da si dovolimo čutiti. Večinoma smo naučeni, da občutki strahu niso nekaj pozitivnega, zato jih skušamo čim prej pregnati, jih potlačiti. Pogosto pri tem uporabljamo posplošene fraze v smislu, saj bo vse v redu, nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha itd.

Kadar gre za res močan strah, pa je naš odziv običajno nagonski, v slogu bega ali boja. Strah ima v osnovi pozitivno funkcijo – da nas opozori na nevarnost, da se lahko zavarujemo ali preprečimo najhujše.

Lahko nas tudi opozori, da potrebujemo opolnomočenje sebe, npr. skozi pozitivni samogovor ali tako, da dobimo dodatno znanje, veščine …

V stik z občutki pa pridemo tudi s pomočjo čuječnosti ali dihalnih vaj.

Kako sprejeti te občutke?

Tako kot vsake druge. Prepoznamo jih in si jih dovolimo občutiti. Bolj kot se bomo borili proti njim, intenzivnejši bodo. Recimo si npr.: »To je moj občutek ogroženosti. Samo občutek je. Ni dokaz, da sem dejansko ogrožen/-a. Občutki pridejo in grejo. Tudi ta občutek bo slej kot prej minil in prišel bo mir.«

Pri tem pa se osredotočajmo na nekaj, kar je ta trenutek v našem življenju trdno, stabilno, zanesljivo, kar obvladujemo. To je tisto, na kar lahko vplivamo.

Npr. opazujmo svoje dihanje, ko dihamo s trebušno prepono. Pri vdihu se trebuh dvigne, pri izdihu se spusti v prvotni položaj. Vdihnimo skozi nos, izdihnimo skozi usta in si predstavljajmo, kako se pri vsakem izdihu po našem telesu širi sproščenost.

Kako si pomagati te občutke spremeniti tako, da se začnemo počutiti varni?

Če se jih bomo trudili spremeniti, jih bomo samo potlačili.

Treba se je neposredno soočiti s tem občutkom, začutiti ogroženost, strah, grozo, paniko. To naredimo tako, da hkrati doživljamo in se opazujemo, kako doživljamo. Potem se zavedamo sebe in svojih občutkov, zato lahko zavestno vplivamo nase tako, da si rečemo: »To je samo panika, samo občutek, minilo bo. Samo zdrži in dihaj. Vse bo v redu.« Včasih pomaga, da pri tem zapremo oči ali se usmerimo na eno točko.

Občutki so kot poštarji, ki nam prinašajo pošto. Ko sprejmemo občutek, sprejmemo sporočilo, ki nam ga prinaša, in potem ni več razloga, da bi obstajal. Tako se občutek razblini oz. transformira v mir.

Kako se bo naše življenje spremenilo, ko se bomo počutili varni?

Ob vašem vprašanju se sprašujem, ali mislite počutiti se varnega ali biti varen? Po mojem niti enega niti drugega ni zares možno doseči kot neko končno stanje.

Življenje je stalno spreminjanje. Nekaj se zruši, da se lahko zgradi na novo, boljše. To je evolucija. Tudi ogroženost ima svoj smisel – da prevzamemo odgovornost zase in za svoje življenje, da ga zaščitimo oz. da se tudi mi osebnostno, čustveno, duhovno, socialno razvijamo.

Določene ljudi občutek ogroženosti motivira, da si postavljajo ambiciozne cilje in jih tudi dosežejo. Drugi se 'prebudijo' šele takrat, ko jim postane situacija neznosna. Ko iščemo odgovore in rešitve, odkrivamo, kaj vse zmoremo in koliko smo zares močni.

Kako pridemo do občutka varnosti?

Veliko ljudi išče občutek varnosti v materialnih stvareh – v denarju, v materialnih dobrinah, v statusu, moči, službi za nedoločen čas, partnerju, poroki, cigareti, steklenici vina, odnosu z nekom, pri svojem terapevtu, v svoji veri, v zdravi prehrani, branju duhovne literature, pri vedeževalki itd.

A vse to je minljivo. Vse to lahko izgubimo. Tako samo polnimo svojo notranjo praznino in smo odvisni od zunanjih virov. Ker smo pozabili na eno in edino osebo, ki je vedno z nami – to smo mi sami. Večkrat se sprašujem, zakaj mislimo, da drugi bolje od nas vedo, kaj je za nas dobro in prav.

Mislim, da zato, ker hočemo biti od nekoga odvisni, hočemo, da nekdo drug poskrbi za nas, ker se bojimo prevzeti odgovornost zase.

Ko pa sprejmemo odgovornost zase, sprejmemo svojo moč. Sprejmemo svoje misli, čustva, občutke, želje, potrebe … sprejmemo sebe. To je resnična svoboda, varnost in mir. Namesto da jo iščemo izven sebe, poglejmo vase. Izberimo svojo moč, namesto da jo razdajamo naokrog.

Imamo svobodo in odgovornost, da zavestno upravljamo s svojimi mislimi, čustvi in skladno s tem tudi delujemo.

Če imamo sebe, smo varni. Lahko se zanesemo, da bomo tako dolgo iskali odgovore in rešitve, dokler jih ne bomo našli. Znali se bomo pomiriti, znali se bomo motivirati. Občutek varnosti si v veliki meri ustvarjamo sami.

Naj naštejem nekaj načinov, kako to storimo:

·        Prekinimo negativne misli in izbirajmo pozitivne.

·        Nehajmo se kritizirati – začnimo se spodbujati.

·        Osredotočajmo se na iskanje rešitev.

·        Ne iščimo izgovorov. Iščimo odgovore.

·        Delujmo v območju vpliva.

·        Naučimo se meditirati, izvajajmo dihalne vaje za večjo sproščenost.

·        Šport nam pomaga sprostiti energijo čustev.

·        Vzemimo si čas zase za razvajanje – privoščimo si masaže, kopeli, savne, sprehode v naravi itd.

·        Bodimo ustvarjalni.

·        Imejmo vsaj enega zaupnega prijatelja.

·        Bodimo tukaj in zdaj.

·        Uživajmo skozi vseh pet čutov.

·        Spomnimo se na nasmeh in objem – vsak dan.

·        Ustvarimo si dobre navade.

Splača se. Ko se počutimo varne, smo sproščeni, kajne? Lažje dihamo, se premikamo, razmišljamo, delujemo. Lahko se smejemo in smo ustvarjalni. Lahko smo to, kar smo. Pristni mi.

PREBERITE ŠE: Vsota vseh mojih "ne smeš" me je skoraj uničila (piše: Danaja Lorenčič) ALI Najgloblja ženska hrepenenja: koliko si jih dovolimo živeti?

PRIPOROČAMO TUDI: Veste, katera novica je resnična in katera lažna?

Petra Arula
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri