"Naokrog sem hodila kot enainpetdesetletni buldožer v petah in šminki"

Menopavza - konec ali nov začetek?

16. 11. 2019, 11:21 | Zdravje | Piše: Nataša Zupanc

                            "Naokrog sem hodila kot enainpetdesetletni buldožer v petah in šminki" (foto: profimedia) profimedia

»Predvsem me je presenetilo, kako nas kulturna in socialna sredina uvršča med starostnike, med stare ljudi, ki naj le pridno jemljejo tablete in se sprijaznijo, da so pač odpisani. Moje počutje in dojemanje sebe ne bi moglo biti dlje od tega stereotipa.«

Vesna Cetinski je po izobrazbi diplomirana pravnica, sicer pa tudi mama in babica ter zagrizena praktikantka joge, meditacije in tehnik samozdravljenja. Hkrati pa je Vesna Cetinski tudi še ena izmed mnogih žensk, ki ni vedala, kako stresno je lahko v življenju menopavzno obdobje, dokler ga ni izkusila na lastni koži.

Kriza srednjih let pri 40+

Tudi pri njej se je začelo počasi, po dvainštiridesetem letu starosti. Nekateri temu obdobju rečejo tudi kriza srednjih let. Pričaka pa tako moške kot ženske. Brez izjeme.

V tem obdobju se človek značilno veliko izprašuje. O tem, kam ga vodi njegovo življenje, in kaj vse bi si v življenju še želel postoriti. »Spremeniti kariero, se vrniti v šolske klopi, napisati knjigo, začeti z vadbo, potovati po svetu ...« Človeka včasih preganja tudi občutek, da v resnici sploh še ni začel živeti, saj to, kar je za njim, enostavno ne more biti dovolj. »Kje so ljubezen, kariera in notranja izpolnitev? Kje so vse lepe in srečne stvari? Kje je občutek notranjega miru, ki ga nisem dosegla, čeprav sem ure in ure meditirala?«

Predmenopavzno obdobje je bilo za Vesno Cetinski tudi nadvse turbulentno.

Da je imelo z njenim ponovnim vpisom na fakulteto, prihodom novega moškega in selitvami veliko opraviti prav spremembe, ki so jo zlagoma spreminjale od znotraj navzven, ji je postalo jasno šele, ko je bila dokončna preobrazba že praktično mimo.

»Nekje pri šestinštiridesetem letu starosti se mi je začelo življenje počasi, skoraj neopazno sesuvati na vseh področjih. Moram reči, da dolgo nisem dojela, kaj se v resnici dogaja kot zakleto. Česar koli sem se lotila, se je sesulo ali pa se je predme postavilo toliko preprek, da je bilo brezupno vztrajati. Vsa vrata na tem svetu so se mi začela zapirati. Kot da sem v slepi ulici, kjer nihče več ne živi. Kjer ni nikogar, ki bi mi podal roko, ramo za uteho, dober nasvet ali možnost za pobeg. Nič takega ni bilo,« v knjigi Menopavza popisuje Vesna in dodaja: »Odločitve, ki se jih sprejemala v tistem času, so bile, kot da ne bi imela pameti. Tako zelo sem se prepustila svojemu partnerju, da tudi o osebnih stvareh nisem več odločala sama.«

Od spoznanja, da je v takrat aktualnem partnerju iskala zgolj očeta, ki jo je zapustil še kot otroka, pa do sesutja kariere je minilo nekaj let, da bi pri oseminštiridesetih na pragu gospodarske krize ostala brez stabilnega vira preživetja.

To je bilo ravno obdobje, ko je menopavza že glasno trkala na njena vrata.

Menopavza na pragu petdesetih

»Čutila sem jo kot notranji nemir, ki je klical po spremembi zavedanja sveta okrog sebe. Nekaj ni bilo prav. Nekaj sem spregledala ali pa si nečesa nisem priznala. Jasno sem čutila, da je smer življenja, v katero plujem, negotov. Da ne temelji na realnih temeljih, da živim v oblakih in da na nek način bežim,« je občutja okoli svojega petdesetega leta opisovala Vesna Cetinski.

Kmalu zatem se je sesulo še partnerstvo.

Medtem, ko se je umikala družbi in prijateljem, se je skušala zaposliti z deli, ki jih je obvladala. Pletla je, pospravljala in opravljala dobrodelna dela. Stvari pa so se navkljub vsemu nabirale in jo psihično vse bolj obremenjevale.

In potem so prišli še kilogrami …

»Strašno sem se zredila. Vsake toliko sem si privoščila požrtijo med štirimi stenami, kot bi želela svoje telo kaznovati, ker je takšno. Najedla sem se vsega, kar mi je dišalo. Nisem in nisem mogla prenehati jesti. Menda je tako, ko hormoni začnejo svojo veselico. Zatrpavala sem se s hrano, v glavnem pa so mi dišale same nezdrave stvari, sladkorji, kolači, salame, klobase in tako dalje.«

Čeprav je dobro poznala vse vrste diet in pravila zdravega prehranjevanja, ji to tokrat ni kaj dosti pomagalo.

»Naokrog sem hodila kot enainpetdesetletni buldožer v petah in šminki.«

Potem je prišla še nespečnost, nato bolečine v želodcu, ki niso prenehale, vse večkrat pa se je doma tudi pošteno zjokala nad svojo – tako je mislila – brezupno situacijo.

Takrat se je obrnila na zdravnika, ki ji je predpisal antidepresive. Kasneje je izvedela, da je to precej običajna praksa in da jih jemlje kar nekaj njenih znancev in prijateljev, le da o tem nihče ni hotel sam od sebe govoriti.

Dno, treznitev in nov začetek

»Zaprla sem se v stanovanje. Bila je jesen, pa zima in pomlad. Pogosto me po nekaj dni ni bilo iz stanovanja. Drva sem imela, po hrano sem tudi občasno šla, stroške stanovanja sem imela na trajnik, denar sem dobivala od Zavoda. Živela sem sama z mačko, s katero sva se gledali v dolgih nočeh. Zaprta sem bila v stanovanju, v tujem kraju, brez službe, praktično brez prihrankov, s celo kopico nerazrešenih finančnih težav. Potrebovala sem čas za razmislek, kako naprej.«

Vesnini otroci so bili v tistem času že odrasli. Vedeli so, da se z mamo nekaj dogaja, ne pa tudi kaj.

Čutila je, da je to zgolj njena bitka in njena notranja stvar.

Dogajala se ji je čistka.

Tudi čistka dotedanjih prepričanj, pa naj so bila ta povezana z jogo, duhovnostjo ali vegetarijanstvom.

»Na dnu menopavze sem torej ostala brez duhovne bergle, pa tudi brez antidepresivov, ki naj bi mi, tako so zatrjevali, pomagali prebroditi najtežje trenutke. Edina podpora je bila moja mačka. Mačke so neverjetne. Ni čudno, da so bile v starem Egiptu svete živali. Se ne čudim. Tudi moja je bila skoraj svetnica. Česa vsega se je nagledala, pa je ni kaj dosti vznemirjalo. Le gledala me je.«

profimedia

Potem pa je vendarle prišlo tudi poletje in v njeno življenje so vstopili novi ljudje. Počasi se je pobirala, medtem pa je menstruacija dokončno in skoraj neopazno usahnila. Takrat je imela triinpetdeset let.

»Po prenehanju menstruacije sem opazila, da je moja glava postajala čedalje težja. Težko sem se zbudila, težko sem se zbrala, bila sem brez energije. Kot bi popila premalo kave, sem se vlekla naokoli kot polž. Vedela sem, da je razlog v hormonskih spremembah.«

Nevihtnega obdobja seveda še ni bilo konec. Nasprotno. Pa vendar je življenje Vesne Cetinski danes stabilno in umirjeno. Globoka transformacija duševnosti je pustila trajne posledice. Iz viharja menopavze je vzniknila nov Vesna, ki živi življenje pogumne ženske, pred katero je v najboljšem primeru še nekaj desetletij. Odnosi z družinskimi člani so danes urejeni, težave z viškom kilogramov odpravljene, dokončala pa je tudi fakulteto.

Vesna Cetinski je, tako kot številne ženske pred njo, še en živi dokaz, da menopavza ni zgolj nekakšna pavza, nikakor ne tudi le konec.

Menopavza je v resnici lahko tudi nov začetek.

 

Čas okrog 50. leta starosti je notranje najbolj osamljeni čas, čeprav zunaj in okrog nas divja vihar in smo potegnjeni v...

Objavil/a Vesna Cetinski dne Četrtek, 10. oktober 2019

Nataša Zupanc
Redaktor, urednik, novinar