Ko se je virus SARS-CoV-2 pričel širiti globalno, so številni raziskovalci s strahom opozarjali, da bo pandemija še posebno prizadela podsaharsko Afriko. Na presenečenje vseh pa sta bili stopnja okužb in smrtnost ekstremno nizki.
»Zdelo se je, kot da Afriko v primerjavi z drugimi kontinenti covid-19 sploh ni oplazil,« pripoveduje Yakubu Lawal, endokrinolog iz nigerijskega zdravstvenega centra Azare.
Lawal in drugi znanstveniki so se pričeli spraševati, ali je manjša smrtnost v Afriki posledica relativno mlade afriške populacije, hkrati pa so sumili, da se uradne številke ne skladajo povsem z resnično situacijo. Vprašanje je bilo seveda: kako velik je ta razkorak?
Da bi odgovorili na vprašanje, je ekipa raziskovalcev iz Zambije odšla v največjo mrtvašnico v Lusaki in tam več mesecev (med letoma 2020 in 2021) analizirala vzorce, ki so jih vzeli z več kot 1300 trupel. Izkazalo se je, da so bili pokojni pozitivni na koronavirus, ki povzroča covid-19, v 32 % primerov, na višku covidnega vala (ko sta kosila beta in delta varianti) pa celo okoli 90 %.
Še več. Izkazalo se je, da so le pri 10 % pokojnih (izmed vseh, ki so jim post-mortum potrdili okužbo z virusom), to potrdili še za časa življenja. Nekaj izmed zgrešenih primerov je bilo kot posledica lažno negativnih izidov, večina pa se sploh nikoli ni testirala.
In čeprav soavtor študije Christopher Gill, specialist za globalno zdravje z Univerze Boston v Massachusettsu, skupaj s kolegi raziskovalci ne more z gotovostjo trditi, da so vsi ti ljudje umrli zaradi covida-19, pa rezultati z vso jasnostjo kažejo, kako podcenjen je bil covid v uradno zabeleženih statistikah.
Samo v Zambiji, državi z 19 milijoni prebivalcev, naj bi do danes uradno zabeležili zgolj 4000 primerov okužbe z virusom SARS-CoV-2, po drugi strani pa poročilo, objavljeno 10. marca, kaže, da so v Zambiji od 1. januarja 2020 do konca 2021 beležili do 80.000 presežnih smrti (torej umrljivost, ki je višja od običajnega in pričakovanega povprečja).
T. i. Afriški paradoks, o katerem se je zadnje mesece špekuliralo v znanstveni skupnosti, bi kaj lahko bil zgolj posledica premalo obsežnega testiranja v populaciji, pa tudi siceršnje slabše dostopnosti do zdravstvenih storitev.
»Ignoriranje resnične razširjenosti covida-19 v Lusaki in širše je zgrešena. Ljudje so hudo zbolevali. Celotne družine so bile uničene,« opozarja Gill, ki je tekom študije zaradi covida-19 izgubil kolega, s katerim je delal na projektu. »In zato to zame ni zgolj nek hipotetičen problem.«
