Zakaj ni več spolne vzgoje v šolah in zakaj dopuščamo, da otroke o spolnosti uči le še Google?

5. 12. 2019, 15:33 | Zdravje | Piše: Petra Arula
Zakaj ni več spolne vzgoje v šolah in zakaj dopuščamo, da otroke o spolnosti uči le še Google? (foto: Unsplash) Unsplash

Sistemske spolne vzgoje v šolah ni že od leta 1985. Takrat sta zaradi ukinitve zdravstvene vzgoje odpadla še dva resnično pomembna kurikuluma za življenje: higiena, varnost in z njo tečaj prve pomoč.

Pa vendar na svet nismo prišli nič drugače kot prek spolnosti, iz ljubezni med dvema. Danes je med nami vedno več spolno prenosljivih bolezni, tudi takih, ki se jim ne moremo izogniti s cepljenjem. Vedno več je spolnih praks, zaradi katerih se bolezni še bolj širijo.

Obenem vsi vemo, kako so nas same preplavljali hormoni v mladosti in koliko vprašanj se nam je porajalo v zvezi z zaljubljenostjo, spolnostjo in odnosi, kako hvaležni smo bili učiteljem in zunanjim izvajalcem, ki so se z nami pogovarjali o teh temah.

Zakaj si torej zdaj zakrivamo oči, čeprav vemo, da so otrokom povsem dostopne najbolj absurdne tematike? Ali upamo, da bo vedel, da njegova prva noč z dekletom ne bo niti podobna filmčku, ki ga je gledal s prijatelji, in da z njim ni nič narobe, če njegove velikosti niso primerljive s tistimi iz filma ter da tablete v časopisu, ki obljubljajo povečanje penisa, ne držijo?

Ali bo vedela, da ji ni treba tako zapeljevati fantov, kot to počne njena najljubša pevka v videospotih s povečanimi prsmi in vsadki v zadnjici in ustnicah?! Ah, seveda, upamo, da naši potomci tega ne gledajo. Da vedo, kaj je prav in kaj ne. Da je spoštljiv odnos do svojega telesa in do partnerja že vkodiran v njihove gene.

A žal so v najbolj občutljivih letih preveč zbegani, hormoni z njimi niso prizanesljivi, učijo se povsem drugačnih odnosov, ki jih še niso vešči (konec koncev – glede na število ločitev tudi nam tu ne gre tako zelo dobro, kot bi si želeli).

Če je po naključju naš potomec ali potomka res izjemno zrel in samostojen na tem področju in mu je res vse v zvezi s tem, kaj si želi in kaj je prav, jasno, pa nihče ne more zagotoviti, da bo tak tudi njegov partner. Tudi zato si želimo sistematične vzgoje o odnosih. Da se bo naš otrok zaljubil v nekoga, ki bo o odnosih in spolnosti razmišljal z glavo in srcem.

Fani Čeh Petra Arula

Fani Čeh

»Veste, ko sem bila jaz v srednji šoli, smo se bali samo nosečnosti,« mi je v najinem pogovoru rekla Fani Čeh, ki je v sklopu Zavoda za šolstvo 28 let med drugim na šolah poučevala tudi spolno vzgojo. Danes pa ob možnostih uporabe zaščite pred neželeno nosečnostjo preti na njih vrsta sodobnih spolno prenosnih bolezni in kot posledica okužb tudi neplodnost in rak.

Zakaj je spolne vzgoje po šolah vedno manj, ko pa je spolnih praks in spolnih bolezni vedno več?

Ker se programi spreminjajo, dopolnjujejo, predmeti se ukinjajo in ko je le-ta izločen, se ne bo več vrnil. V osemletki smo ključne vsebine spolne vzgoje učili v 7. razredu, zdaj je biologija v 9. razredu – kam naj pripnemo vse manjkajoče znanje, če se puberteta začne že pri 10. letih?

Pri 15. letih imajo nekateri mladostniki v Sloveniji že spolne odnose, to dokazujejo podatki nacionalnih raziskav. Prav zato smo se zbrali skupaj s strokovnjaki iz Zveze slovenskih društev za boj proti raku, Ginekološke klinike in NIJZ ter pripravili zgibanko s temeljno vsebino spolne vzgoje za mladostnike.

S prof. dr. Bojano Pintar odlično sodelujemo in skušamo ozavestiti čim več mladih po šolah. Vsi vemo, da je denarja za preventivo kar nekaj, je pa nepravilno razdeljen. Ne tehta se, kaj kdo prispeva k dvigu ravni znanja na področju varne spolnosti. Jaz sem se s tem ukvarjala 28 let poklicno, zdaj sem upokojena in še vedno pomagam po svojih močeh, vendar sem žalostna, da mi ni uspelo, da bi v osnovno šolo sistematično uvedli vsaj nekaj ur temeljne spolne vzgoje.

Kako pa je v družinah? Ali tudi za štirimi stenami spolnost (spet) postaja tabu?

Spolna vzgoja je v resnici pot od ljubečega odnosa mame z dojenčkom naprej. Potem pa se to skozi pot, od dojenčka prek malčka, otroka in mladostnikov razvija naprej. Ne gre za nekaj, kar bi se začelo šele takrat, ko otrok pride v puberteto. Ko vprašam srednješolce, kdaj so bili prvič zaljubljeni, vsi rečejo, da v vrtcu.

To je bila zaljubljenost, ki jo sprva vsi vidijo kot ljubezen. Vsa ta spoznavanja sebe skozi različne odnose počasi, skozi leta, vodijo do velike odgovornosti, ki jo terja spolno življenje. Težava pa je, da te odgovornosti nismo sistematično predali mladim generacijam, zdaj pa nas vse te nove stvari preizkušajo.

Te nove stvari pa so?

Nove spolno prenosljive bolezni. Ob starih. Hudo je še to, da so tudi take, za katere zdravila ni.

Za katere spolno prenosljive bolezni ni zdravila in so lahko usodne?

HIV, na katerega smo kar malo pozabili, in HPV-virusi – prepoznanih je že 200 vrst in nekateri od njih povzročajo raka! Otrokom želimo povedati, kaj je zdrava, varna in odgovorna spolnost. Da to ni spolni odnos, temveč je najbolj odgovorno dejanje, saj nekoga spustiš v svoje telo.

Odgovorni pa moramo biti tako do sebe kot do tistega, s katerim se spustimo v spolni odnos. Mlade in starše želimo ozavestiti, zato smo pripravili tudi zgibanke – eno za dijake in eno za starše. Želimo si, da bi jih dobili dijaki prvih letnikov vseh slovenskih šol. Vendar smo vezani na sodelovanje s šolami. Ko jim ponudimo zgibanke, od nekaterih šol sploh ne dobimo odgovora, spet druge pa so nam zelo hvaležne.

Vse dijakinje in dijake, ki so prejeli zgibanke, prosimo, da jih preberejo. Da se poučijo, da tudi  kondom ne ščiti stoodstotno, če ga ne uporabljamo ves čas odnosa, tudi pri oralnem seksu, da se virusi prenašajo ne le ob spolnih stikih. Dekleta se tudi med seboj vedno več poljubljajo, čeprav strokovnjaki opažajo, da je raka ust, grla, jezika, penisa vedno več.

Pa ne bi bilo prav, da bi se o tem pogovarjali tudi starši s svojimi otroki?

Družina je seveda ključna, takoj za njo pa je šola. Razred je odličen prostor za takšne pogovore, je celota, v njem so fantje in dekleta in izjemno pomembno je, da vzgajamo tudi spoštovanja v odnosu. Pri takšnih temah je ključen osebni pristop, le tako nam mladi lahko zaupajo. Otrok v tem obdobju dvomi vase.

Naenkrat se mu dogaja vrsta sprememb, o katerih premalo govorimo, ženske še malo o menstruaciji, pri fantih pa skoraj nič, prav tako še vedno premalo tudi o drugačnosti in sprejemanju le-te. Govorimo premalo. In če imajo starši dober stik s šolo, se te stvari lažje izvedejo.

Problem je tudi to, da tudi v dodiplomskem izobraževanju ključnih fakultet za izobraževanje učiteljev nimamo več socialne medicine, nimamo predmetov, ki bi utemeljevali zdravstveno vzgojo v petih  temeljnih vsebinah: prva stvar je higiena, druga stvar so spremembe v puberteti , tretja je povezana z zaščito - kontracepcijo, četrta se nanaša na spolne bolezni in peta na odgovorno starševstvo.

Bistven problem je tudi nadaljnje izobraževanje učiteljev. Učitelji mi včasih na razrednih urah, na katere sem povabljena, rečejo: »Veste kaj, gospa, saj tega tudi jaz ne vem.« Stroka se hitro spreminja in ko izgubiš nit ali si introvertiran in o teh stvareh težje govoriš, otroka ustaviš; o tem se ne govori, teh stvari preprosto ni, čeprav vsi vemo, da so.

Kaj pa zunanji izvajalci?

Če mene šola povabi, se vedno odzovem in se pogovarjam tako z mladostniki kot učitelji in starši. Tudi medicinske sestre in razni strokovnjaki, npr. Društvo Virus, pokrivajo del vsebin po šolah, vendar je v to vključenih le malo šol, ker to ni sistematično urejeno. Poleg tega ima pri izvedbi vsebin, ki jih izvajajo vabljeni strokovnjaki, odločujočo vlogo vodstvo šol.

Kaj torej lahko naredimo?

Zdajšnje generacije lahko zavarujemo le tako, da gremo med njih. Vsako leto vodim pogovorni večer v dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani, v katerem biva okoli 560 dijakinj in dijakov. Direktorica organizira čudovite pogovorne večere. Prvi večer pride okoli sto punc. Fantov ni, ker jim je nerodno. Nato pridem še enkrat. Takrat pride še 70 fantov. In prav oni mi povedo, da so punce tiste, ki rinejo vanje, to pa se dogaja že dolgo časa.

Dekle tableta ščiti, zdravnik jo predpiše, seveda, da jo zaščiti vsaj pred neželeno nosečnostjo. A ker vsakemu pacientu lahko odmeri le nekaj minut časa, ji ne more še 20 minut razlagati o pomenu varne in odgovorne spolnosti. Tukaj se nam zalomi, in to, kar delamo s kolegi in skozi različne organizacije, je primarna preventiva za naše mlade, zdrave, pametne, lepe mladostnike, da jim bo v življenju lažje in lepše ter da bodo ostali zdravi.

Pa vendarle – dokler to ne bo sistematično urejeno, nismo naredili kaj dosti, saj se 'naši mladostniki' srečujejo tudi s tistimi, ki niso bili deležni programov spolne vzgoje in s katerimi se morda ne pogovarjajo niti starši.

Kdaj pa bi bilo treba začeti poučevati spolno vzgojo?

Da bi imeli mladi prave informacije in znanje o varni, zdravi in odgovorni spolnosti, bi morali vsebino sistematično vključiti v vse šeste razrede osnovne šole in nadaljevati v sedmem, osmem, devetem razredu. Puberteta in spremembe so temeljna vsebina, sledi odnos fant-dekle. Ker mladih nismo opremili s tem znanjem, imamo veliko težav in zaradi globalnega sveta, ki šele prihaja, jih bo še več.

Kaj bi lahko še naredili, da bi strokovna javnost in starši ozavestili, kako pomembno je otroke poučiti o zdravi in varni spolnosti ter odnosih?

Mediji imate veliko moč. V spolni vzgoji seksa sploh ne omenjam. To je stvar dveh. Vse se bosta zmenila. Na nas pa je, da poskrbimo, da bosta vedela, kaj pomeni zdrava in odgovorna spolnost, kaj pomeni varna in stalna raba kondoma. Mladi mislijo, da jih bo kondom povsem zaščitil. Vendar jih pred HPV ščiti le 70-odstotno, saj tu niso ogroženi le spolni organi, temveč tudi ustna votlina in anus.

Veliko govorimo o tem, zakaj je pomembno imeti enega partnerja, da z varanjem še najbolj varamo sebe … Pa mi oporekajo, da imajo pravico imeti več partnerjev, tudi takole se zelo hitro odzovejo: »A zdaj nam boste prepovedali?!« Odgovorim jim:

»Tvoja dolžnost je biti zvest in poskrbeti za varno spolnost, ne le zase, ampak tudi za partnerja. Spolni odnos, ki je združitev dveh, pa nima meja. Ti moraš vedeti in on mora vedeti, kje so vajine meje, poskrbeti morata drug za drugega. Menjavanje je nevarno, zato potrebuješ znanje. In potem se odločaš na temelju znanja. Sprejemanje odločitev pa je najtežje. Jaz vem, kako je hudo, ampak kdaj se je treba tudi ustaviti. Tudi jaz se moram.«

Za takšno poučevanje pa je potrebne veliko energije, empatije, sočutja. Biologi v osnovni šoli mi včasih potarnajo: »A veste, te punce že eksperimentirajo z oralnim seksom.«

Kako naj ta dekleta, če jim nihče ne pove, vedo, da se lahko okužijo? Vsak intimni stik je tvegan in večkrat kot se okužiš, prej lahko zboliš. To vedno znova opozarjam tudi dekleta, ki se tako rade po novem poljubljajo na usta. Tudi to je intimen stik.

Že na začetku najinega pogovora ste rekli, da se vse vendarle začne v družini …

Družina ima seveda najpomembnejšo vlogo na področju vzgoje in izobraževanja svojih otrok,  vendar za njo v to vlogo temeljno vstopa šola, ker se tu s temi vsebinami ukvarjajo ljudje, ki znajo deliti svoje znanje, poznajo vse novosti in študije ter obenem vedo, kaj se dogaja v posameznem razredu.

Zavedati se moramo, da na tem področju ni tabuiziranih tem, če vemo, da je ljubezen v otrocih  in če vemo, da ima v vsakem obdobju drugačen obraz. Ta obraz se stopnjuje: najprej se stisneš k mamici, potem imaš prijateljčke; v  vrtcu otroke celo spodbujajo k temu, da se objemajo, no, potem pa se vse spremeni … tako kot pri petju – najprej nekatere učence izključijo iz pevskega zbora, v sedmem razredu pa morajo peti solo.

Otroku ne moremo in tudi ne smemo zatreti ljubezni, ki  je v njih in ima v vsakem obdobju drugačen obraz. Poučiti jih moramo, da je zaljubljenost le začetek poti v ljubezen.

Spolne odnose nekateri naši otroci začenjajo že zelo zgodaj – pri 15 letih, že nekaj let dokazujejo študije spolnega vedenja med slovenskimi šolarji.

Menim, da je vzrok v pomanjkanju prijetnih doživetij in otroci hrepenijo po ljubezni ter se premalo zavedajo nevarnosti zgodnjega spolnega odnosa. Vodi jih radovednost in informacije dobivajo od vrstnikov in s spleta, ter menijo, da le še oni nimajo teh izkušenj.

Premalo pa so ozaveščeni o nevarnostih neželene nosečnosti, uporabi varne zaščite, o sodobnih spolno prenosnih boleznih in posledicah, ki se pokažejo pozneje – neplodnosti. Na tem področju posredovanja vsebin za življenje nam vsem ostaja še veliko dela. Mediji imate ob tem pomembno moč.

Petra Arula
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri