Zaradi velike ljubezni čez noč pustila dobro plačano službo: le kako mu je ime?

Aleksandra Košir iz Kamnika je bila še pred pol leta zaposlena kot strateški nabavnik v Slovenski industriji jekla. A dolgo je že v njej tlela želja – iti na svoje. Pa nikoli ni bil pravi čas, ni bilo dovolj poguma, odločitev še ni dozorela. Do lanskih božičnih praznikov, ko se je odločila, da je čas pravi. Dala je odpoved, še prej pa pripravila vse potrebno, da si uresniči sanje. Pasji salon Grimm je njena pravljica, ki je zaživela 1. junija letos.

Naredili ste tisto, o čemer veliko ljudi zgolj sanja. Skoraj čez noč ste pustili dobro plačano službo in šli sanjam naproti … Kaj vas je spodbudilo?

Želja, velika želja. Nisem se naveličala dela, sem pa hotela iti nekoč na svoje. Psi me spremljajo že 40 let in ko sem se prej kdaj vprašala, kaj bi v življenju počela, so bili vedno na prvem mestu kužki. Svoje pse sem vedno sama negovala, to me je neverjetno sproščalo.

 ʺKer sem bila vsak dan v stresu, sem svojega psa vsak dan razčesavala. To so opazile sosede in začele k meni voziti svoje kosmate prijatelje na nego.ʺ 

Ožja soseska se je razširila na širšo in moji popoldnevi – kolikor jih ob naporni službi sploh ostane – so bili zapolnjeni s pasjo dlako. Ker človek ne more sedeti na dveh stolčkih hkrati, sem se morala odločiti. Ali se posvetiti meni tako ljubim psom ali pa to povsem opustiti in nadaljevati kariero.

Kot vemo, v gospodarstvu situacija ni rožnata. Delala sem v nabavi, vse je stremelo k čim ceneje in čim hitreje. Bilo je zelo stresno in odločitev je bila v resnici zelo preprosta. Prišel je pravi čas in predvsem prava mera poguma. Rekla sem si, da nimam kaj izgubiti. Dvajset let sem delala za druge, zdaj pa pišem svojo zgodbo, delam zase.

So kužki vaša ljubezen že iz otroških dni?

Moja mama in oče sta bila velika ljubitelja živali, imam še brata in pri nas so bili psi vedno peti član družine. Ta ljubezen se nadaljuje, tudi moja dva otroka jih obožujeta. Danes nam doma družbo dela Grimm, pasme King Charles Cavalier. Pravi nagajivček je. Po njem sem tudi poimenovala salon, ker je v moje življenje prinesel pravljico. 

Pol leta mineva, odkar ste v Kamniku odprli pasji salon. Ste odločitev kdaj obžalovali? Kako se je spremenil vaš vsakdan?

Niti za trenutek. Moje življenje je mnogo bolj kakovostno, stresa ne poznam več.

 ʺVedno sem si govorila, da bi nekoč rada imela mirna jutra, da se ne mudi, da lahko začnem delati šele ob devetih.ʺ 

Zjutraj si tako z mojim 'kavalirčkom' Grimmom privoščiva zares dolg sprehod. Potem začnem delo v salonu, nego imam po naročilu. Vmes skočim domov in mojima 14-letnima dvojčkoma skuham kosilo, se podružimo in ko gresta na popoldanski trening, se vrnem v salon. Vse poteka zelo gladko in čeprav v resnici z vmesnimi pavzami delam cele dneve, nimam tega občutka. Ne predstavljam si več življenja, ki sem ga živela še pred nekaj meseci. Preprosto uživam in čutim, da sem našla svoje poslanstvo.

Kako pa so vaši bližnji sprejeli to odločitev, so vas podprli?

Po naravi sem zelo odgovorna oseba, z nogami trdno na tleh in nikoli se ne odločam impulzivno. Pripravila sem dober poslovni načrt in ga domačim tudi predstavila. Raziskala sem trg, preučila konkurenco, vse vidike poslovanja.

 ʺPrav vsi so me podprli in verjeli, da mi bo uspelo.ʺ 

Potem sem šla v akcijo. Izobraževanja, pridobivanje licenc, potrdil in najem prostora. Kot bi mi bilo namenjeno, sem ga našla le nekaj korakov od doma. Tako tudi moje prej 'popoldanske stranke' nimajo daleč do salona.

Kako zadovoljni ste trenutno z delovanjem salona, prihajajo nove stranke?

K meni se vračajo vsi tisti kužki, ki sem jih prej strigla popoldne. Ko sem po mestu razposlala letake, je bilo zanimanje precejšnje. Imam sistem redne nege, kar pomeni precej ugodnosti za tiste, ki se vračajo.

 ʺTudi meni je cilj, da negujem iste kužke. Da jih že poznam, da pritečejo čez vrata salona in vedo, da jim ne bo nič hudega.ʺ  

Kot človek ne menja svojega frizerja, naj tudi pasjega ne bi. Najlepše je, ko pripeljejo mladička, samo da se spoznava, da mu predstavim osnovne aparate v salonu, greva skupaj čez proces nege. Tako lahko počasi zgradiva dolgoletno zaupanje in obisk pasjega frizerja ni stresen za nikogar. Se pa sproti prilagajam vsaki stranki posebej in imam posluh za njihove želje in potrebe. Večinoma so stranke iz Kamnika, pa tudi iz Komende, Domžal, Trzina, Mengša in Ljubljane.

Kakšne storitve ponujate?

Psom nudim celotno nego, ki vključuje nego tačk, striženje krempljev, kopanje in sušenje, nego oči in ušes, krtačenje in razvozlavanje, odstranjevanje odmrle dlake, striženje psov, kontrola analnih žlez in praznenje, če je to potrebno, pa tudi posamezne storitve.

Nekateri želijo samo kopanje in sušenje, spet drugi samo striženje, brez kopanja, nekaterim samo postrižem kremplje, različno. Poleg tega pa mi je zelo pomembno osveščanje in izobraževanje, ker veliko ljudi povsem z napačnimi pripomočki negujejo svoje pse.

 ʺVidim ogromno poškodovane kože in dlake, ki je posledica uporabe nepravilnih pripomočkov za nego.ʺ  

Zelo se razveselim, če kdo vstopi v salon samo s kakšnim vprašanjem, z veseljem pomagam. Zakaj bi svoje znanje držala zase, saj je vsem nam skupen cilj – da bi imeli zdrave in vesele kužke, ki bi nas čim dlje spremljali. V kratkem bom začela organizirati brezplačne delavnice na temo nege.

Se ljudje danes v veliki meri odločajo, da nego psa prepustijo strokovnjaku?

Časi so se spremenili, psi so postali družinski člani in več jim privoščimo. Sodoben ritem ne dopušča časa za kakovostno nego, poleg tega pa tudi kopanje psa denimo v majhnem stanovanju naredi ogromno dodatnega dela. Ko se večji pes otrese, je voda vsepovsod.

 ʺNega večjega psa vzame tudi do tri ure časa in ljudje danes svoj prosti čas raje izrabljajo drugače.ʺ  

Nekatere pasje lastnike vse skupaj spravlja v stres in takrat je bolje, da za psa poiščejo strokovno pomoč. Na drugi strani pa nekatere to sprošča in če se nege lotevajo pravilno in imajo pri tem prave pripomočke, je to lahko čudovito navezovanje stika s psom.

Psi so bolj in manj lepo vzgojeni in socializirani. Sprejmete vse ali imate kakšne pogoje?

Pri meni so dobrodošli vsi psi. Če pes ni socializiran in kaže znake agresije ter napadalnosti, to ni več stvar pasjega frizerja. Če psa ne morem umiriti, če je agresiven, ga prepustim lastniku. Do zdaj sem imela samo en tak primer, ko psa tudi s pomočjo lastnika nisem mogla umiriti in nikakor ni šlo, da bi mu postrigla kremplje.

Prej ste dolga leta delali z ljudmi, zdaj so vaše stranke psi. Kakšna je razlika?

Ne bom rekla, da so psi manj zahtevni, so pa zagotovo neskončno bolj hvaležni. In čuteči, čutijo tvojo energijo.

 ʺČe si pomirjen, bo tudi pes pomirjen.ʺ  

Gre za vzajemen proces. Imela sem psa, ki je zatulil, ko sem ga prijela za taco. Videla sem, da se mu je kamenček zaril v meso med blazinicami na tački. Ko sem kamenček odstranila s pinceto in brivnikom, me je pes začel lizati po obrazu. Vsa solzna sem bila, to so taki lepi trenutki, ko psu pomagaš.

Poseben del v vašem salonu je dnevna soba mame Ane. Pravite, da za zanimivim konceptom stoji osebna čustvena zgodba. Nam jo zaupate?

Moja mami Ana, ki je bila moja najboljša prijateljica, je pred letom in pol umrla za koronavirusom.

 ʺNjej dolgujem vse, kar sem, tudi moja ljubezen do psov je del mamine zapuščine.ʺ  

Zato sem v salonu ustvarila udoben kotiček s knjigami, kjer se stranke lahko sprostijo in počakajo na svojega psa. Mami je bila velika ljubiteljica knjig, vse knjige so njene. Na steni pa so slikice točno v takem zaporedju, kot jih je imela v spalnici, nad svojo posteljo. Ta kotiček je v moji novi zgodbi posvečen njej.

Kakšni so vaši cilji, kje se vidite čez 10 let?

Moj cilj je izobraževati ljudi o pravilni negi psa, za to se čutim poklicano. Poleg tega si želim, da bi zaživela moja trgovinica z res kakovostnimi, lokalnimi in naravnimi izdelki. Zdi se mi pomembno, da se med seboj podpiramo lokalci in da težimo k uporabi trajnostnih izdelkov. Tiha želja, za čez nekaj let, pa je mini franšiza Pasjih salonov Grimm. Korak po korak …     

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del