23-letno Slovenko je ljubezen do konjev popeljala v deželo severnega sija

Islandija je zaradi svoje unikatne narave ena najbolj posebnih dežel Evrope, v njej pa biva le dobrih 360.000 prebivalcev. Na podobah severne države lahko pogosto opazimo tudi fotogenične konje, ki s krasnim značajem in dolgo dlako, ki jih varuje pred mrzlo zimo, osvajajo srca ljudi po vsem svetu. 

Otoška država predstavlja dom približno 80.000 islandskim konjem, ti pa igrajo pomembno vlogo v njihovi kulturi. 

Velike živali zelo dobro pozna 23-letna trenerka konjev Nika Hafner, ki živi na severu Islandije od leta 2020. Z njo smo se pogovarjali o ljubezni do konjev, islandskem načinu življenja ter njenem delu. 

Sproščeno, a kruto okolje

Nika je že kot otrok oboževala konje, z njimi pa se ukvarja še sedaj. Na Islandiji vsak dan vstane ob sedmih zjutraj, uro kasneje pa gre v hlev, kjer nahrani konje. Če so ustrezne vremenske razmere, jih odpelje ven. Nato očisti hleve in začne treniranje. 

"Včasih imam mlade konje in jih moram ujahati, drugič se ukvarjam s starejšimi konji, ki jih moram ohranjati v kondiciji. Včasih pa moram šolske konje korigirati. Konje pripravljam tudi za prodajo v tujino. Narava dela je odvisna od tega, kje delam."

Njen dan se ponavadi konča ob peti uri popoldne. "Ni stresa po službi, ni vožnje domov, ni zastojev ... tu je zelo sproščeno," pove. Za delo na Islandiji se je odločila, ker je hotela spremembo življenjskega ritma, pričakovanj pa ni imela.

"Tukaj ni nobenega pritiska, da moram imeti neko stvar narejeno do treh popoldne. Če imaš enega konja in nekaj pri njem ne gre, imaš več časa, da rešiš problem."

Vseeno pa ni vse idealno. Tamkajšnje zime so neizprosne, kar pričajo tudi dogodki izpred dveh let. "Ko sem januarja 2020 prišla sem, je bila zelo huda zima za Islandijo. Pozimi so večinoma konji na pašnikih, zraste jim 10 centimetrov dlake. Tisto zimo je veliko konjev umrlo, ker so bile tako hude vremenske razmere. Sneg jih je zasul. Imeli smo veliko rdečih in oranžnih alarmov zaradi vetra in snega." 

Nezaupljivi do ljudi

Čeprav je pred odhodom že imela večletne izkušnje s konji, pa so islandski konji drugačni od slovenskih. "To so divji konji. Začneš jih trenirati pri treh ali štirih letih. Do takrat živijo zunaj. Z leti jih je treba počasi navajati na stik s človekom. Proces traja nekaj časa, saj so sprva nezaupljivi do ljudi, kakšen konj je celo lahko nevaren. Islandski konji so manjši in hitrejši od slovenskih." 

Tovrstni konji so izjemno dragoceni za domačine, kar dokazujejo tudi njihova stroga pravila. 

Islandska zakonodaja preprečuje uvoz konjev v državo in izvožene živali se ne smejo vračati.

Izkušena trenerka konjev pove, da je reguliranje potrebno, da ne pride do kakšnih bolezni. "Islandski konj je eden izmed najboljših konjev - zdravstvenih težav nima, ker se domačini izjemno trudijo vzdrževati te čiste linije." V državo ni dovoljeno prinesti niti opreme, saj jih je strah, da bi tujci s tem prinesli kakšno bolezen. 

Posel s konji je v severni državi zelo uspešen, ljudem pa so tovrstni konji všeč zaradi mirnega značaja, poleg tega pa so udobni za jahanje. 

Vredni tudi pol milijona evrov

Islandske konje najbolj pogosto kupujejo Nemci in Danci. "Tujcem je to dobra naložba, ker kupijo žrebca za par tisoč evrov, z leti pa cena konja raste. Z vsakim tekmovanjem se njegova cena viša, ima nekaj potomcev in na koncu lahko takšnega konja prodaš za dvakratno ceno," pove Nika. 

Tujci so pri nakupu pozorni predvsem na takt konjevega teka, kakšni so dvigi nog, ali ima visok dvig ali nizek. Na podlagi tega določijo, ali je konj sposoben za tekmovanja. Na Islandiji imajo tudi razstave konj, ko se ocenjujejo hodi, ocene so od 1 do 10. Če konj dobi dobre rezultate, je vreden nekaj 10 tisoč evrov. 

"Moj šef je imel najvišje ocenjenega žrebca na svetu - štiri leta je držal rekord. Ta konj je ocenjen na več kot pol milijona evrov. Letos so ga želeli kupiti, ampak ga Islandci niso želeli prodati, ker želijo ohraniti dobre konje doma." 

Da so konji pomemben del islandske kulture, dokazuje tudi univerza Hólar, kjer poteka šolanje za trenerja in učitelja jahanja. 

(Pre)drago šolanje

Nika prizna, da bi se rada šolala na univerzi Hólar, a ji to preprečujejo ogromni stroški. "Sama šolnina ni draga, stane 700 evrov na leto. Ampak moraš imeti izpolnjene tudi druge pogoje."

Razlaga, da bi morala imeti v obdobju triletnega šolanja tri konje, vsakega za eno leto. Konj mora obvezno bivati na fakulteti, za njegovo bivanje pa bi morala plačevati okoli 400 evrov.

"Zraven potrebuješ še avto, da se lahko voziš do fakultete, hrano za konja, jahalno opremo, kot so sedla, uzde, oprema jahača, tudi kovač je zelo pomemben del in pa v skrajnih primerih veterinarski stroški ... Na koncu te šola stane minimalno 1500 evrov na mesec." 

Vsak dan se nauči kaj novega

Za svoje delo na Islandiji pa ne potrebuje fakultetne izobrazbe. Po dobrih dveh letih še vedno uživa v severni državi. 

"Vsak dan se kaj novega naučim, vsako leto doživim nove izkušnje. Zdaj sem šla na drugo farmo in se naučila drugačnih stvari. Je zelo razgibano in zanimivo delo, ni monotono." 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del