Jurij Juhant: pustil redno službo in postal najbolj priljubljen oskrbnik zavetišča

Vsakdo, ki spremlja Zavetišče za zapuščene živali Horjul, zagotovo pozna Jurija. To je tisti fant, ki že skozi ekran oddaja neverjetno energijo, ko se razdaja za živali in z njimi uganja različne vragolije. Je oskrbnik, v zavetišču pa skupaj s svojo družino tudi živi -  s partnerko Polono Samec, ki je vodja zavetišča, in dvema otrokoma, starima sedem in devet let.

Jurija smo lahko pobliže spoznali v zadnjih dveh letih, odkar objavlja simpatične fotografije in posnetke dogajanja v njihovem zavetišču.

S svetom so se odločili deliti del svoje zasebnosti in življenja, ker so želeli pokazati, kako stvari pri njih funkcionirajo.

Njihovo poslanstvo je usmerjeno k dobrobiti živali. Da jim olajšajo trpljenje, izboljšajo kakovost življenja. Edino to je pomembno. Cilj je vreden velike mere negativizma in zlobe s strani ljudi, s katerim se soočajo na svoji poti.

Letno sprejmejo okoli 1000 živali, kakovost postavljajo vedno pred kvantiteto. Zelo so hvaležni, da je z njimi ena ogromna družina podpornikov Horjulčkov.

Z Jurijem sva se med pogovorom tikala, zato ga v takšni obliki tudi objavljam.

Jurij, kakšna je tvoja pot od ekonomista do oskrbnika v zavetišču?

Eden od faktorjev, da sem danes tam, kjer sem, je bil moj pes Sine. Omislil sem si pasmo angleški bulterier, o kateri nisem imel pojma. Živela sva skupaj, pa povsem eden mimo drugega, brez vsakega odnosa. Sčasoma sem spoznal, da je čas za pasjo šolo. Tam sem spoznal Polono, ki je bila s psi na prevzgoji. Počasi sva se spoznavala. Še danes mi v smehu kdaj pa kdaj pove, da sem bil takrat vse tisto, kar ona ni bila. A očitno je videla še nekaj več pod fasado in res sem vesel, da je vztrajala pri meni.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Jurij Juhant (@juhantjurij)

Nekje si dejal, da si se v Horjulu iz nekdaj ekstrovertiranca spremenil v introvertiranca. V kakšnem smislu?

Pred pričetkom dela v zavetišču, preden sem postal oskrbnik, sem bil 'živec'. Vedno sem iskal faktorje, da sem se zaposlil.  Če ni bila služba, je bil faks, če ne to, pa sem že organiziral kakšen piknik ali zabavo. Sam sem bil edino takrat, ko sem se ukvarjal s športom - tekel v hribe ali kolesaril. Po nastopu dela oskrbnika se mi je življenje obrnilo na glavo.

"Dve leti je bila kar kriza. Pridejo sobote, nedelje in prazniki, vsi objavljajo fotografije od vsepovsod, jaz pa čistim kletke in drekce."

Na trenutke se mi je zdelo moreče, bil sem jezen in slabe volje. Ko pa danes gledam nazaj na to obdobje, vem, da je bil to začetek moje odgovornosti. Takrat sem začel prevzemati nadzor nad stvarmi v življenju. Danes sem lahko sam s sabo in mi je super. Danes cenim druge stvari kot včasih.

Kaj bi izpostavil?

Sta dve dobrini, ki jih danes neprimerljivo bolj cenim kot včasih. To sta čas in zdravje. Časa nikoli ne moremo dobiti nazaj. Pred desetimi leti sem bil kot oskrbnik izjemno entuziastičen za primere, za katere danes ne izgubljam več časa.

"Ko da človek skozi toliko nekih telefonskih pogovorov ... Ko se z ljudmi prerekaš o smiselnosti kastracije in sterilizacije, potem se s tem ne ukvarjaš več."

Zato, ker na drugi strani vidiš ogromno ljudi, ki jim je dejansko mar, ki potrebujejo nasvet in ga bodo upoštevali.

"Zato sem stike omejil na ljudi in dogodke, ko so rezultati vidni."

Morda ne čisto takoj, vsekakor pa na srednji ali dolgi rok. Ne razdajam se več za vsakogar in vedno, pač pa za tiste, ki jih cenim in mi nekaj pomenijo.

Iz objav, ki jih dajete na Facebook, se čuti neverjetna povezanost, ki jo imaš s psi in predvsem mačkami. Te ta spremlja že od nekdaj?

Moja teta iz Domžal je vedno govorila, da bi moral biti duhovnik, ko znam tako dobro z ljudmi. Čuta za živali pa se morda do prihoda v Horjul nisem zavedal. Je pa res, da ga nisem nisem razvijal. To je tako kot s slikarstvom ali katerokoli drugo rečjo.

Šele, ko določen talent neguješ, razvijaš, se mu posvečaš, lahko postaneš dober.

Delo v zavetišču in na terenu sta me vedno gnala naprej, v svojem bistvu sem vedoželjen in empatičen. To me je pripeljalo do točke, da živali izjemno spoštujem in občudujem. Na tem mestu pa bi – če želiš biti res dober v tistem, kar počneš - izpostavil delovno etiko in delovno moralo.

Nikamor ne bi prišel, če bi vsak dan jemal kot en zoprni ponedeljek.

Si po duši optimist?

Pri nas je poudarek na optimizmu. Polona je velik optimist, jaz se imam za zmernega optimista. Tudi ko pridejo težki in slabi dnevi, se v glavi že nekako 'naštelaš', da vse pride z nekim razlogom. Če ne danes, pa čez sedem let vse prav pride, pogosto reče Polona. Pri našem delu doživimo ogromno podlih iger, zlobe, iskanja lukenj v zakonu, udarcev pod pasom, da ima človek na koncu dve možnosti – ali še sam postaneš tak ali pa se iz vsake situacije nekaj naučiš.

Koliko vas dela v Horjulu in kako si razdelite delo med seboj?

Pet nas je. V resnici smo vsi deklice za vse.

Smo super ekipa, vsi dihamo za naše poslanstvo. Poleg mene in Polone so še oskrbnica Maja, veterinarka Vanja in Jana na papirologiji. 

Živeti zavetiško življenje je proces, ki zajema veliko od komunikacije z ljudmi na terenu do komunikacije z javnostmi, od odlova živali do skrbi zanje, od čiščenja do birokracije. Ima pa vsak od nas nekaj, kar ga bolj veseli. Jaz obožujem delo na terenu. Ko zazvoni telefon in se obeta nov teren, takrat se meni naredi dan.

Kaj pa te pri terenskem delu najbolj privlači?

Vse, od prvega kontakta in zbiranja osnovnih informacij naprej. Sam odlov je vedno malo adrenalinski in ni ga terena, da mi ne bi bilo treba česa improvizirati. Pa zadovoljstvo, ko dobro opraviš stvari in ljudi pomiriš. Da ne govorim o tem, skozi kakšne čudovite kraje se pri tem vozim.

"Ko vse postorim se sem in tja kar zanalašč malo izgubim, da še garmin vpije, naj neham (smeh)."

Rad spoznavam kraje, od Primorske do Gorenjske, zaljubljen sem v naravo.

Pa je kakšna zgodba s terena, ki je ne boš nikoli pozabil?

Za psa Viga še danes ne vemo, kdo ga je pustil v Ilirski Bistrici ob glavni cesti. Ljudje so se vozili mimo njega, zdelo se jim je normalno, da pes tam leži in počiva. Dokler se ni nekdo po petih urah vrnil, ker mu ni dalo miru. Ko me je zvečer poklical in povedal, da pes ne more vstati, da se okrog zbirajo šakali, sem pohitel tja, da smo ga spravili na varno.

"Imel je zlomljeni obe sprednji tački in bil je slep. Takega je nekdo vrgel ven iz avta."

To je ena od stvari, ki me frustrira. Kdo si to drzne narediti?  Pogrejejo me tudi podle igre med zakonci, žrtev pa je žival. Ali pa, ko najdeš 10 ali več let starega psa neoznačenega, ko ga nekdo 'slučajno najde'. So tudi primeri, ko se ljudje odselijo, v stanovanju pa za seboj pustijo mačko ali dve. Take stvari puščajo grenak priokus.

Koliko Horjulčkov imate trenutno nastanjenih pri vas?

Okoli 25 psov in okoli 70 mačk, od tega vsaj pol mladičev. Tako je danes, jutri je številka lahko že drugačna. Letos je bila narava malo prezgodnja, mačke so prekmalu kotile in noro je z mačjimi mladiči.

Se osveščenost na tem področju vendarle kaj povečuje?

Če smo pri psih nekam prišli, gre pri mačkah mnogo bolj počasi. Predvsem zaradi dojemanja njihove superiornosti, v smislu – mačka se bo že znašla.

"Če imate mačko – zunanjo ali notranjo – poskrbite za sterilizacijo in kastracijo. Škoda je vsakega mačjega mladička, ki v mukah umira."

Kako sicer poteka delovni dan v zavetišču – se sploh konča?

Za naju s Polono pravim, da greva zjutraj do treh ur v službo, potem se preoblečeva in nadaljnih 16 ur sva prostovoljca. No, sicer pa smo vsak dan – naj bo petek ali svetek – ob sedmih pri pesjakih. Če je treba prej oskrbeti poškodovane ali bolne živali, se dan začne tudi že ob petih. Imamo red in rutino, na katero so živali navajene. Spat pa gremo, ko je vse opravljeno in to običajno ni ob osmih ali devetih zvečer.

Imata dva otroka, stara sedem in devet let. Vaše družinsko življenje je potem povsem prepleteno z zavetiškim?

Kljub temu, da imamo rutino in razdelane dneve, so le ti zelo nepredvidljivi, sploh v času mačje sezone. V 24 urah mora biti vse postorjeno, nikoli ne iščemo bližnjic, ne prelagamo na jutri. Tako trpijo samo živali. Tako da ja, življenje se stalno prepleta. Vpetost družine je res izziv, tudi zaradi otrok. Treba je dobro znati uravnotežiti, koliko stvarem sta lahko izpostavljena in do kakšne mere. Tudi otroka živita z zavetiščem, imata zelo razvito empatijo do živali. Včasih, ko gresta z mano na teren, imata celo pot en kup vprašanj; kaj mu je, kdo je klical, zakaj so klicali. Bolj kot je ena žival v stiski, večji je njun čut, da ji je treba pomagati. Dobro že razumeta, da vsaka situacija zahteva drugačen pristop.

Živite ob zavetišču. So vaši vsi Horjulčki, ali imate tudi doma kakšnega 'svojega' psa ali muco?

V naši hiši je vedno živo. Tisti 'staroselci', ki jih nihče noče, slej ko prej živijo z nami in radi jih imamo. Med mačkami sta Mimi in Juta stari že 15 in 16 let.

"Z nami je trenutno tudi Vita, za njo je izjemno težka zgodba, bila je povsem na nitki. Že vsaj deset let nismo imeli tako hudega primera."

Našli so jo na Bledu in še danes ne vemo točno, kaj ji je bilo, ne po krvni sliki in ne po simptomih. Cel kup vprašajev je okoli Vite, a pomembno je, da smo jo rešili. Poleg nje pa se vedno najde še kakšen, ki živi z nami.

Jurij, kaj vas v življenju navdihuje? Vleče naprej, ko je res težko in morda za trenutek ne vidite več smisla v vašem poslanstvu?

Sacher torta in črna kava (smeh). To je za hec, v resnici pa to, da so napredki vidni. Počasi, ampak so vidni. Nismo šprinterji, naša disciplina je maraton.