Ko pomislimo na žene nogometašev, si pogosto predstavljamo svet razkošja, dizajnerskih torbic in brezskrbnega uživanja. A zgodba Aneje Kramer, žene slovenskega reprezentanta Blaža Kramerja, je nekaj povsem drugega. Je ganljiv dokaz, da se v senci žarometov lahko skriva srce, ki v prvi vrsti bije za pomoč nemočnim.
Najbolj zaželene so tiste zgodbe s srečnim koncem. Ta ga (še) nima, a je blizu temu – morda bo prav tokratni prispevek tisti, ki bo pripomogel k njenemu srečnemu razpletu ... 27-letna Aneja Kramer je oseba, ki se sicer sama opisuje kot introvertirana, a bi ji zagotovo bolj pristajal pridevnik altruistka, saj je ponosna mamica dveh otrok in kar treh kosmatincev.
Danes v Turčiji živeča Celjanka, ki je poznana tudi kot žena slovenskega nogometnega reprezentanta Blaža Kramerja, se je lotila prav posebne misije: olajšati življenje štirinožnim prijateljem oziroma jim podariti nov začetek, ki si ga nedvomno zaslužijo.
Da je njen vsakdan prežet s športom in pomočjo drugim, verjetno ni naključje. K temu je gotovo prispeval tudi njen oče, nekdanji odlični rokometni sodnik Janko Požežnik, ki je ob tem uspešno opravljal še delo direktorja Gasilske brigade Celje. In ker jabolko nikoli ne pade daleč od drevesa, je tudi sama poročena z uspešnim športnikom in se je – tako kot gasilci – lotila reševanja nemočnih.
"Blaža sem spoznala že v osnovni šoli, ko smo se z družino iz Celja preselili v bližnjo vasico Ostrožno, kjer je živel le dve ulici stran od mene. Najprej sem se družila z njegovim bratom Janom, velikokrat nas je moja mama vozila v šolo in večkrat se nam je pridružil še on. A takrat sva bila morda še premlada, da bi se zaljubila ... Bil je kar malo nedostopen. Šele pozneje, proti koncu srednje šole, je iskrica zanetila požar in sva po dolgih letih poznanstva postala par, ki uspešno funkcionira že 10 let," je začetke svoje ljubezenske zgodbe opisala dobrodelnica.
Vsi poznamo povprečne zgodbe žen nogometašev, ki uživajo v izobilju in razkošju ter hkrati brezdelju, a Aneja je živi dokaz, da niso vse takšne. Meni namreč, da če imaš srečo in ti je dano nekaj več, moraš to deliti z drugimi in pomagati tistim, ki živijo v pomanjkanju. Eni pomagajo ljudem, ona pa živalim. Kot se spominja, pa začetki niso bili takšni, kot si ljudje predstavljajo, ko slišijo, da je nekdo v razmerju z uspešnim nogometašem.
"Blaž je bil vedno skromen fant. Na začetku najine zveze je igral še za Šampion, manjši klub iz Celja, nato pa se preselil v Kidričevo k Aluminiju. Kar težko rečemo, da sta to kluba svetovnega formata ... A trudil se je in sledilo je prvo vabilo iz tujine – v Nemčijo," je za Metropolitan nadaljevala Anej Kramer. Sama se je medtem vpisala na študij ekonomije v Mariboru, in ko ga je uspešno dokončala, je spoznala, da v njeni zvezi nekaj manjka: "Nisem si želela imeti fanta in ga obenem ne imeti. Tisto obdobje študija sem ga sicer obiskovala, a mi to ni bilo več dovolj. Težko je bilo oditi stran iz Slovenije, stran od družine, na katero sem močno navezana, a enostavno sem si želela biti z njim. Zaključek mojega študija je sovpadal z njegovo selitvijo v Švico in odločitev je padla - pri 21 letih sem se preselila z njim v Zürich."
Ker je Švica dokaj podobna Sloveniji, se je kljub domotožju hitro privadila na način življenja, bo pa država za vedno ostala v prav posebnem spominu. "V Zürichu se je rodil najin sin Kai (2022). Tisto obdobje je bilo precej stresno, saj sva z Blažem že vedela, da se seliva na Poljsko, Kai pa je zamujal in se rodil osem dni po roku. Kot da nisem imela že dovolj skrbi s pakiranjem," se v smehu spominja in doda, da sta iz Švice tudi njuna prva dva psa.
Švica ji je bila nekoliko bolj pisana na kožo kot Varšava, a kljub temu ima nanjo lepe spomine. Tudi iz Varšave imata zakonca Kramer enega psa, tam pa se jima je rodila tudi hčerka Aurora, ki je pred kratkim upihnila prvo svečko. Zdaj velika družinica živi v turškem mestu Konya, kjer Blaž uspešno nastopa za tamkajšnjega nogometnega prvoligaša. Življenje na vzhodu Evrope pa je zanje povsem nova izkušnja. "Švica in Poljska sta si precej različni, tukaj v Turčiji pa je razlika med tem, kar sem bila vajena prej, kot noč in dan. Ne mislim nič slabega, ampak gre preprosto za povsem drugačen življenjski slog," pove iskreno.
Aneja Kramer: "Nisem si mogla predstavljati ..."
Turčija je znana po tem, da je na ulicah ogromno zapuščenih živali. Medtem ko je za mačke večinoma zelo dobro poskrbljeno (te so prave znamenitosti, denimo v Istanbulu), pa se psom piše precej slabše. Problematika je enostavno prevelika. "Blaž je v Turčijo odšel dva meseca pred menoj, in ko sva se slišala, mi je večkrat povedal, da mi bo težko gledati, kaj se tam dogaja. Opozoril me je, a si nisem mogla predstavljati, da bo res tako hudo," pravi naša sogovornica.
Ko je prišla v Turčijo, je hitro opazila, da je situacija glede brezdomnih živali na robu kolapsa. Po ulicah mrgoli psov, zavetišča so prenapolnjena, razmere pa pogosto grozljive. Poleg njihove hiše je odlagališče, prav tam pa se začne naša – upajmo – srečna zgodba. "Vsak dan sem se vozila mimo. Že prvi dan sem vedela, da ne bom mogla kar tako mimo, ne da bi se ustavila. Na začetku sem prihajala vsakih nekaj dni in prinašala hrano, nato vsak drugi dan. A sem se počutila krivo, kot da ne naredim dovolj. Potem sem začela prihajati vsak dan, pozneje tudi zjutraj in zvečer. Tam je bilo ogromno psov, jaz pa sem skrbela za dve družini –13 mladičev in dve mamici. Kar nekaj časa so potrebovali, da so mi začeli zaupati, a ko smo prebili led, je bilo vse lažje," se spominja Aneja.
"Kot da je umrl del mene"
Nato je nastopila huda turška zima. Slutila je, da bodo razmere za mladičke postale nevarne, zato je na odlagališče prinesla več pasjih utic, odej in tudi tople obroke. "Mraz zna biti neznosen. Ko sem neko jutro našla dva mladička zmrznjena, me je to močno prizadelo. Kot da je umrl del mene. Mislim, da kar nekaj noči nisem spala," pove. Takrat si je zadala, da mora nekaj nujno spremeniti.
"Ne glede na ceno sem si rekla, da bom ukrepala. Ne bi bila jaz, če ne bi naredila vsega, da jih rešim gotove smrti. Imela sem že izkušnje z reševanjem živali iz Srbije s pomočjo skupine Posvoji tačko, s katero smo dva psa pripeljali v Slovenijo. A tukaj v Turčiji sem bila sama. Nisem poznala nikogar, in kot sem že omenila – nisem jih želela pustiti v njihovih zavetiščih. Ti psi morajo v Slovenijo, to je bil moj cilj," je opisovala Anej Kramer.
Po nekaj poskusih je spoznala domačina, ki ima doma kar 150 psov, rešenih z ulic. Takoj ji je ponudil roko pomoči in skupaj z nekaj drugimi ženami moževih soigralcev jim je uspelo na varno spraviti pet mladičkov. Drugi so se žal od strahu razbežali, še vedno so tam, a jih Aneja še naprej ponosno vsakodnevno hodi hranit.
"Blaž mi je šel na roko in v klubu vprašal, ali lahko te pse pripeljemo v trening center, kjer je ogromno neizkoriščenega prostora. Seveda so mu v klubu dovolili, da jih začasno nastanimo, obljubili pa smo, da bomo za vse sami poskrbeli – od veterinarjev do hrane. Odkar so mladički v klubu, so se tudi preostali nogometaši navezali nanje in jih vzeli za svoje. Redno jim nosijo hrano in prispevajo za ostale stvari, kar me res veseli. Da nisem edina. Vedno bom rekla: delaj dobro in dobro se ti bo vrnilo," je hitela razlagati Aneja.
Prvi v Slovenijo pridejo že avgusta
Ker je Turčija nekoliko specifična država, je urejanje papirjev precej kompleksen proces, a Aneja ni obupala. Ravno nasprotno, vztrajala je še močneje. "Ugotovili smo, da ureditev papirjev traja približno štiri mesece, da lahko pse legalno odpeljemo iz države z vsemi pripadajočimi zdravniškimi izvidi in dokumenti. Tako da – avgusta, če bo vse po sreči, pridejo psi v Slovenijo," je ponosno naznanila. Na Instagramu je odprla profil Kramerhouseoflove, kjer objavlja napredek malih kosmatincev v upanju, da se zanje najde prava oseba.
"Dosti ljudi nas spremlja in mi piše. Za zdaj posvojiteljev še ni. Če ne drugače, bi jih rada pripeljala nekam začasno v Slovenijo, pa jih bodo tam ljudje bolje spoznali in tudi vzljubili. Jaz krijem vse stroške, tako da posvojitelji nimajo nobene skrbi glede tega," pravi Aneja Kramer, ki je dokazala, da niso vse žene nogometašev iste in da se pogled na luksuzno torbico, očala ali čevlje ne more primerjati s pogledom na srečne in vesele oči malih nedolžnih bitij, ki si želijo le ljubezni. V smehu je dodala: "Z otroki je zagotovo težje. Živali so na dnevni bazi precej manj zahtevne in bolj ubogljive."
Z izbrancem medtem že razmišljata dolgoročno. "Po koncu moževe kariere, ko se vrneva domov in se ustaliva, imava že načrt, da bova odprla zavetišče za živali. Sama počasi že iščem primerne lokacije," je pojasnila Aneja Kramer in prizna, da je vse skupaj lažje, ker ima doma močno podporo: "Imam to srečo, da je moj partner glede živali enak kot jaz – za pomoč bi naredil vse. Karkoli mu rečem, mi ustreže in reče: Pomembno je, da si ti srečna, potem sem tudi jaz."
