Kje bomo našli Slovenca s koronavirusom? V službi, verjetno. Ali pa pri frizerju. (Piše: Darjo Hrib)

Kolumna

2. 3. 2020, 12:04 | Aktualno | Piše: Darjo Hrib
Kje bomo našli Slovenca s koronavirusom? V službi, verjetno. Ali pa pri frizerju. (Piše: Darjo Hrib) (foto: Profimedia) Profimedia

Slovenija je optimalno gojišče za viruse. Ne zato, ker bi imeli virusom ugodno klimo ali kolektivno oslabljen imunski sistem, ampak zato, ker smo programirani v nenavadnem navzkrižju protestantske delovne etike in popolne zagledanosti vase.

Ko sem konec lanskega leta klepetal z Aljošo Bagolo, sva se dotaknila tudi slovenske specifike hvalisanja s pretiranim delom. »Ko si na koncu dneva na prsi hitimo pripeti odlikovanje za garaštvo,« je takrat Bagola lično opisal pojav, ki ga je sicer pripisal vseprisotnemu kariernemu brutalizmu, medtem ko sam pri Slovencih vidim nekaj precej bolj specifičnega.

Slovenci imamo v sebi dodobra zasidrano protestantsko delovno etiko, ki je v stoletjih, ko je slovenski narod nad seboj vedno imel neko tujo vodilno entiteto, s hlapčevskega položaja še dodatno cvetela.

Istočasno pa smo iz taistega miselnega vzorca vzgojili tudi odpor do avtoritete, ki jo vedno vidimo kot tujo, zlonamerno in izkoriščevalsko. Kot Slovenci radi povemo, je vendarle naš nacionalni heroj Martin Krpan, čigar primarna podjetniška dejavnost je bila 'švercanje' soli ali, gledano nekoliko bolj splošno, 'zajebavanje' sistema, ki 'zajebava' narod.

V tem navzkrižju vzorcev smo zato Slovenci nadvse specifični, ko pride do razumevanja službe. Dela. In vsega, kar se tiče službe. In dela. Recimo bolniških odsotnosti.

V normalnih okoliščinah bi bil algoritem bolniške odsotnosti videti nekako takole: oseba stakne virus, zdravnik potrdi, da virus zahteva predvsem počitek in oseba bi naslednjih nekaj dni okrevala. Doma. Ne v službi.

V Sloveniji ta algoritem ne zdrži. Pri nas je videti nekako takole. Oseba stakne virus. Oseba gre kljub temu še vedno vsak dan v službo, kjer kreha, smrka, trpi, jadikuje, golta lekadole in, ko je le možno, potoži, da ima preveč dela, da bi lahko bila doma. Tri dni kasneje končno ostane doma.

Ker je imunski sistem dokončno popustil, vročina je z 38,5 narasla na 41, simptomom pa so se pridružile še halucinacije in kronična driska. Čez en teden, ko se vrne,  se vrne kot heroj. Sodelavci mu čestitajo. Ker je zmogel biti v službi do bridkega konca. No, ne čisto tistega konca, a dokler se je lahko premikal, je delal. Ker je to etično in prav.

V službo se je seveda vrnil prej, kot mu je to svetoval zdravnik. Ker za Slovenca 37,5 ni več vročina in ker po njegovo zdravniki vedno rečejo, da moramo počivati kakšen dan več, kot je res treba.

Koliko sodelavcev je v tej svoji požrtvovalni predanosti delu okužil, ni pomembno. Lahko so mu le hvaležni, saj zdaj lahko tudi oni junaško trpinčijo svoje telo na delovnem mestu, dokler ne kolapsirajo.

A to je le ena stran te slovenske specifike. Druga zgodba se potem plete doma. Ko bolniška enkrat steče.

Ko je Slovenec enkrat uradno oproščen dela, saj ga sistem klasificira kot bolnega, ne potrebuje dolgo, da iz fanatične predanosti delu preklopi na celostni odklop od dela. Odkrije novo obliko svobode. Plačane svobode. In če ga okužba, ki mu je podarila to svobodo, ravno ne priklene na bolniško posteljo, ni hudič, da je ne bo izkoristil.

Zato Slovenec na bolniški ne počiva. Ker počivanje ni za redoljubne ljudi, kot je on. Bolniška je odličen čas, da se opere avto. Da se naredi ta velika žehta. Da se skoči v nabavo in to dopoldne, ko ni gneče na cesti. Pa potem  mogoče še do frizerja, ker frizerji se pa menda ja ne morejo okužiti od bolnih strank, kajne? Mogoče še masaža! Pa hitra kavica ali dve. Pardon, danes čaj, ker je na bolniški.

V dneh, ko je koronavirus glavna zvezda televizijskih in spletnih vsebin, tudi Slovenija sprejema različne preventivne ukrepe.

Nekatera podjetja tako zaposlenim, ki so se vrnili v domovino iz bolj problematičnih lokacij, veli, naj ostanejo v domači karanteni. Ne toliko zaradi panike, ampak bolj zavoljo splošnega počutja vseh v podjetju. Pametno. Smiselno. Razumljivo. Zakaj po nepotrebnem tvegati? Saj bi 'domača karantena' veljala v primeru vsake kužne bolezni, mar ne?

A Slovenec tudi to karanteno razume po svoje. Kot prisilno bolniško, kar pa je, kot vsaka bolniška, plačana svoboda. Idealen čas, da opravijo vse, za kar niso imeli časa prej, ker so bili na potovanju. Nabava, frizer, depilacija, fitnes, kavica. Mogoče še tisti rutinski obisk zobozdravnika, s katerim odlašajo že pol leta.

Zdi se mi, da smo naučeni, da je, če si vzamemo čas zase, ko ga dejansko potrebujemo, to znak šibkosti. In nezanesljivosti. Bolniška pomeni, da smo neuporabni. Zato tudi, ko zbolimo, ne priznamo, da smo bolni. Smo samo nekoliko upočasnjeni. In tudi če obležimo, hitimo vsem govoriti, koliko smo delali iz postelje. Kljub vročini in bolečinam in trpljenju.

Ne upamo si več vzeti časa zase, niti toliko ne, da bi v miru zboleli in se v miru pozdravili. Ker le kdo nas bo čakal? In če to drži za razviti svet, kjer takšno paradigmo ustvarjajo neizprosni delovni pogoji, se Slovenci še dodatno trpinčimo s to kolektivno zavestjo, da je delo najvišja vrednota. In naše edino merilo.

Ker v Sloveniji biti deloholik ni diagnoza, ampak pohvala. Kar je ironično, ker smo po drugi strani prežeti z mediteransko lahkotnostjo in se v bistvu nikomur od nas ne da prav res kaj dosti delati. Paradoks, ki nas muči bolj kot katerikoli virus, v bistvu.

A vseeno se vrnimo k virusom. Ko zdaj na eni strani poslušam uradne informacije, ki pravijo, da v Sloveniji potrjene okužbe s koronavirusom še ni, na drugi strani pa gostilniške teorije, da v bistvu so, pa nam tega nočejo povedati, se po čisto deduktivni logiki nagibam k uradnim informacijam.

Ker kolikor poznam Slovence, bi potrebovali samo enega okuženega s koronavirusom, da bi imeli okuženo tretjino države. Ker ta okuženi v času prvih znakov okužbe ne bi bil na UKC, ampak v pisarni. Ali pa pri frizerju.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri