Playboy intervju: Boštjan Nachbar

Boštjan Nachbar je eden naj­uspešnejših slovenskih košarkarjev modernega obdobja in s tem mislimo na obdobje, v katerem so se lahko ti dokazovali v tujih klubih, se pravi zadnjih 20, 25 let. Igral je v Italiji, ko je imela najboljše v evropski klubski košarki, igral v NBA in jo zapustil, ko mu ne bi bilo treba, igral v Rusiji, v Turčiji, vzpenjajoči se Nemčiji in zdaj ga čaka drugo leto v modro-rdečem dresu katalonskega športnega velikana Barcelone.

Dolga leta je bil eden stebrov slovenske reprezentance, počakal z njo na evropsko prvenstvo v Ljubljani in se poslovil. Reprezentanco bo poslej sprem­ljal kot navijač, in če jim bo kdaj v bližnji prihodnosti uspelo osvojiti medaljo, ki je njegova generacija ni (Erazem Lorbek je štiri leta mlajši), potem bo to samo dokaz, da je bila njihova zapuščina nekaj vredna, pravi.
Pri njegovih štiriintridesetih mu tega ni nihče zameril, je pa vendarle škoda. Gibljivo krilo z natančno roko in s kak­šnimi 17 leti igranja profesionalne košarke za seboj bi nam tudi letos v Španiji prišlo zelo prav.

Pogovarjali smo se po tistem, ko se je vrnil iz Čada, z Unicefove misije, v okviru katere je obiskal enega najrevnejših delov sveta. Da ni športnik iz stereotipov (mišice in nič drugega), dokazuje tudi s podcastom na www.aparatus.si.

PB: Pravkar ste se vrnili iz Čada. Vtisi so najbrž še precej sveži. Kakšni so?
BN: O revni in propadli državi brez kakršnegakoli sistema, z revščino ... Še posebno, ko smo se odpeljali v odročno mesto podsaharske Afrike, kjer smo lahko doživeli in videli trpljenje tamkajšnjih ljudi in njihov brezupni položaj.

PB: Na blogu ste opisali dogodek na tržnici, ko je pri snemanju nekdo od domačinov napadel dečka, s katerim ste se pogovarjali. Udaril ga je ali kako?
BN: Res je bila neprijetna situacija, ki je nisem hotel opisati v detajle, ker bi se še moji domači ustrašili. Pripravljali smo se na snemanje in smo se pogovarjali s tem dečkom, okrog nas se je pa zbralo og­rom­no ljudi. Ko pride tja snemalna sku­pina ljudi iz Evrope z visokim belcem, se jim zdi to zelo zanimivo, nekaj posebnega, in kjerkoli smo se pojavili, se je zbrala velika množica ljudi. S tem ne mis­lim na deset ljudi, ampak kakšnih 100, 200. In naenkrat je ta človek stopil do tega dečka in ga vpričo vseh nas začel pretepati. Seveda smo takoj stopili vmes in potem je predstavnik Unicefa v Čadu umiril položaj, ampak smo bili že zelo blizu tega, da bi se končalo drugače in bi mi potegnili kratko. Tam je bilo že kak­šnih 200, 300 domačinov.

PB: Zakaj se ga je pa lotil?
BN: Pozneje smo izvedeli, da mu ni bilo všeč, da smo snemali v bližini njegove trgovine in ga nismo vprašali. Tam je ogrom­no takih trgovinic, lesenih kolib, v katerih prodajajo oreščke, pijačo ... To naj bi bil razlog, čeprav ne vem, ali je bilo samo to. Mogoče je šlo tudi za odpor do tujcev, odpor do ljudi druge vere. Ni si upal stopiti do nas, tega dečka je pa tudi na videz poznal. Češ, kaj počneš, domačin si, pa se greš nekakšne igre s tujci. Takšen občutek sem dobil. Ljudje iz Unicefa so potem takoj poklicali guvernerja regije, s katerim smo se ob prihodu dobili na sestanku, saj smo potrebovali njegovo dovoljenje, da smo sploh lahko šli na tisto območje. Ta guverner je poslal policijo na trž­nico, ki je res prišla tja, s tem da to spet ni takšna policija, kot si jo mi tukaj predstavljamo. Bili so trije moški brez uniform in pištol, ampak so jih še kar upoštevali in so umirili položaj, da smo lahko naprej snemali.

PB: Videl sem, da ste igrali nogomet s tamkajšnjimi dečki, in opazil, da imajo skoraj vsi na sebi nogometni dres z imenom katerega od velikih igralcev. Košarko poznajo?
BN: Nogomet mnogo bolj. Košarko poznajo in ji rečejo basket, igrajo je pa ne, vsaj ne v tem mestu, ker preprosto ne premorejo koša. Tam izkoristiš to, kar pač dobiš v roke. Gole so si naredili iz dveh kamnov, žoga je pa lahko bila tudi napol mehka pa je šlo. Za košarko pa potrebuješ trdo podlago, potrebuješ koše, žogo, ki se odbija ... Tako da je nogomet tam precej bolj priljubljen, in tudi mene je presenetilo to, da sicer nimajo nič, ampak nogometne drese pa imajo.

PB: Bili ste že na podobni misiji, in sicer na Kitajskem, ki jo je organiziral soigralec iz NBA Yao Ming. Lahko primerjate ti dve misiji?
BN: Rdeča nit tiste misije so bili otroci, rojeni z virusom HIV. Velika večina otrok, ki smo jih obiskali, je bila že brez staršev in so živeli v sirotišnici, tako da je bilo malo drugače kot zdaj. Drugače v smislu, da je bil virus HIV na Kitajskem tabu, o tem se ni govorilo in mi smo bili prvi, ki nam je uspelo spraviti v medije novico o tem, da ti otroci na Kitajskem sploh obstajajo. Yao Ming je bil zelo pogumen, da je to takrat organiziral, da je povabil nas, nekaj NBA- igralcev. Kamorkoli smo šli, nam je sledil trop medijev in takrat so ljudje sploh prvič videli, da ti otroci obstajajo. Zdaj je šlo pa za podobno reč, ponovno smo želeli opozoriti na problem, ni pa bilo to povezano z virusom HIV.

PB: Sicer radi potujete?
BN: Zelo rad, je pa res, da že med sezono toliko prepotujem, da mi je poleti še najlepše kar na slovenski obali oziroma doma.

PB: Vprašam zato, ker se mi zdi, da je bilo vaše življenje doslej eno samo potovanje ...
BN: Res je.

PB: Tukaj je seznam klubov, v katerih ste igrali v svoji karieri: KK Dravograd, MB Branik pa Maribor TAM BUS, Union Olimpija, Pivovarna Laško, Benetton, Houston, New Orleans Hornetts, New Jersey Nets, Dinamo Moskva, Efes Pilsen, Unics iz Kazana, Bamberg in Barcelona. Sem katerega spregledal?
BN: Po mojem ne, ampak če ste, tako ali tako ne bom opazil. [smeh]

PB: Ko ste odraščali, je bil Dravograd nogometno mesto?
BN: Vedno je bil nogometno mesto. Zdaj sicer obstaja košarkarski klub, ki igra v nižjih ligah, prej pa ga dolgo časa ni bilo.

PB: Robert Koren je vaš vrstnik in igral je za Dravograd?
BN: Ja, se poznava, ampak sva se spoz­nala pozneje, ko sva oba že igrala vsak v svojem športu. To, da je meni uspelo v košarki, se mi zdi, da ima ob tem, da v Dravogradu sploh ni bilo kluba, še večjo težo.

PB: Kako ste pa prišli v košarko?
BN: Na igrišču. Moj oče je nenehno igral košarko, bil je amaterski igralec. Nikoli ni igral za profesionalni klub, jo je pa veliko igral. Po službi se je takrat šlo na igrišče. Tam sem jo tudi sam začel igrati, bil sem visok, menda sem že zelo zgodaj kot 11-leten, 12-leten pokazal veliko talenta in potem sva se z očetom začela voziti v Maribor.

PB: Štirikrat na teden, če se ne motim?
BN: Trikrat. V ponedeljek sem imel trening v Mariboru, v torek na šoli v Dravogradu, kjer je bil oče trener, v sredo v Mariboru, v četrtek v Dravogradu, v petek v Mariboru in v soboto tekma spet v Mariboru. Nedelja je bila prosta oziroma na igrišču. Tako sem preživel zadnja štiri leta v osnovni šoli.

PB: V nekem intervjuju ste rekli, da sodite v zadnjo generacijo otrok, ki so jih morali starši z nočjo vleči z igrišč. Zakaj so zdaj igrišča precej bolj prazna, kot so bila nekoč?
BN: Mislim, da je toliko postranskih aktivnosti, ki odpeljejo otroke z igrišč, stran od tega, kar ti šport – pa naj gre za košarko, nogomet, odbojko, katerikoli – lahko da. Včasih drugega niti nismo poznali. Ko sem bil sam otrok, sem imel prijatelja, ki je stanoval kakih sto metrov stran od mene in je imel edini računalnik, commodorja. In če naju je pustil z bratom enkrat na mesec malo igrati na njem, je bilo to nekaj po­sebnega. Zdaj ima vsak svoj telefonček, potem je tu še internet, so filmi, ki so dostopni vsem. Včasih vsega tega ni bilo. Mogoče bi tudi mene zavedelo. Če je vseh tvojih 30 sošolcev na internetu, bom pa še jaz. Včasih je bila pa to šola in po njej igrišče, basket. To smo si takrat želeli početi, igrati basket in nič drugega, in res se je dogajalo, da so nas starši prišli iskat na igrišče, ko se je stemnilo.

PB: To, da tega ni več, se bo najbrž poznalo, mislim v košarkarskem smislu.
BN: Zelo, čeprav ni samo Slovenija taka. Zato se mi zdi, da je eden od razlogov, zakaj so lahko malo manj razvite države začele dohajati košarkarsko uveljavljene, poleg popularizacije in globalizacije košarke, tudi ta – tak občutek imam –, da njihovi otroci preživljajo več časa na igrišču in na treningih kot naši. Eden od razlogov.

PB: Je ameriški sistem, kjer je šport nekako vgrajen v šolanje, kar se tega tiče, boljši?
BN: Glede šole je, ker ti ponuja možnost, da ob športu končaš šolanje. Pri nas si prevečkrat pred izbiro: ali eno ali drugo. Tudi pri nas so športniki, ki so doktorji znanosti, ampak v košarki jih ni. Čeprav je bila meni košarka vedno motiv za učenje. Če sem bil dober v šoli, sem lahko šel na trening, to je bil pri nas pogoj. In ker me ni bilo treba siliti na treninge, sem se tudi v šoli potrudil. To igro imam od nekaj rad in to se mi zdi tudi pogoj za uspeh, sploh v tem svetu, kjer je košarka tako zelo razširjena in je toliko talentov. Kdor resnično ne mara basketa in ne uživa v trpljenju, do katerega pride ob ukvarjanju z njim – trdi treningi že zelo zgodaj, bolečine, poškodbe, porazi, pa seveda tudi zmage – če v tem ne uživa, že na začetku nima nobene možnosti. Če starši silijo otroke v nekaj, se nikoli ne konča dobro, pa so lahko takšni otroci tudi talenti.

PB: Še nekaj se je spremenilo od tistih časov, ko ste vi do noči igrali košarko. Olimpija je bila cenjen in spoštovan klub. Zaigrali ste za Olimpijo, ko je bila še institucija. Kakšne so vaše izkušnje z njo?
BN: Takrat je bila to za nas stopnička naprej. Pri šestnajstih, sedemnajstih še nisi razmišljal o odhodu v tujino, če nisi prej igral za Olimpijo, druge možnosti ni bilo. Tam sem preživel leto dni, ko sem bil star 17 let, mnogo prezgodaj. Prišel sem na Sagadinovo povabilo oziroma po njegovem močnem prepričevanju, da bom postal novi Marko Milić. Pa ne, da bi nasedel njegovim besedam, verjel sem, da se to lahko zgodi, ker sem bil v svojem razredu najboljši igralec. In sem verjel, saj sta šla po tej poti pred menoj Milić pa Brezec, da sem jaz naslednji. Ampak tako po znanju kot po telesni moči nisem bil dorasel tisti stopnji. Takrat sem bil zelo, zelo suh, imel sem 90 kilogramov, zdaj jih imam pa 105. Zato nisem veliko igral, in ker sem vedel, da ne smem izgubljati sezon, ker pri 17 letih moraš veliko igrati, sem se za eno leto vrnil v Maribor, od tam odšel v Laško, že kot igralec Benettona, s katerim sem podpisal pogodbo. Takrat je tudi Laško igralo v evroligi, kar je danes nekaj nepredstavljivega. Naš trener je bil Pipan, ki je znan po tem, da ponudi mladim igralcem priložnost. Igral sem v evroligi, kjer so me lahko opa­zili, in naslednje leto sem odšel v Italijo.

PB: Kakšne so pa vaše izkušnje z Zmagom Sagadinom? Nekateri ga zelo cenijo, drugi bi ga utopili v žlici vode.
BN: Kot o trenerju imam o njem zelo visoko mnenje in se mi zdi škoda, da mu nikoli ni uspel preskok v res vrhunske evropske klube, ker bi bil pravi zanje. Mogoče imam malo manj visoko mnenje, ko gre za odnos do igralcev zunaj košarke. Pri njem je bilo vedno: pusti ali vzemi. Nikoli ni bilo srednje poti, ki bi jo včasih lahko poiskali, pa bi mogoče jaz ostal v Ljubljani in mogoče še Nesterović. Tukaj je bil neizprosen, tako kot je on rekel in pika. Če bi znal malo popustiti, bi lahko dosegli še več. Imava pa zdaj korektne odnose. Ko smo se razšli, je bilo vse bolj kislo in dolgo nisva imela stikov, ampak ko sva se po nekaj letih srečala, sva to potisnila na stran in zdaj sva v redu.

PB: Ali se ni po tisti sezoni pri Olimpiji oglasil tudi beograjski Partizan?
BN: Ja, in smo že tudi podpisali pogodbo, ampak je Košarkarska zveza Slovenije blokirala moj prestop. Takrat je bilo zelo nedorečeno, kdaj gre lahko mlad igralec v tujino, koliko mora biti star, ta pravila so pisali nekako sproti. Takrat sva Smodiš in jaz oziroma so ljudje okoli naju našli luk­njo v pravilih. Pomembno je bilo dobiti izpisnico. Če si dobil izpisnico, te nihče več ni mogel ustaviti, ampak v pravilih KZS je pisalo, da bo klub, ki jo bo dal igralcu, mlajšemu od 18 ali 19 let, kaznovan z neko denarno kaznijo, pa še vrgli ga bodo v najnižjo ligo. Zato je, ko sem se razšel z Olimpijo, moj oče v Dravogradu registriral klub, ki je obstajal samo na papirju, vanj sem se včlanil in mi je takoj izstavil izpisnico, da sem lahko podpisal pogodbo z Benettonom. Tako sem zafrknil KZS in odšel k Benettonu. Mislim, da je podobno potem storil tudi Matjaž Smodiš, potem so pa to pravilo tako ali tako odpravili.

PB: Kako ste pa prišli do Benettona? Takrat je bil eno vodilnih moštev v Evropi.
BN: Poleti sem hodil po košarkarskih taborih po Evropi, kjer so me opazili in takoj stopili do mene. Že v Mariboru so se večkrat oglasili na treningih, tudi na individualnih, spremljali so moj razvoj in že sredi sezone smo se vse dogovorili. Tudi to, da nisem takoj odšel k njim, ampak sem kot posojeni igralec sezono odigral v Laš­kem, kar se je izkazalo za pravo potezo.

PB: Potem ste dve leti igrali v Italiji in se nato prijavili na nabor za NBA. Je bila to povsem vaša odločitev ali vam je tako svetoval vaš menedžer?
BN: Že v prvi sezoni pri Benettonu sem se prijavil na draft, ampak sem potem še pred izvedbo umaknil svoje ime. Takrat bi bil izbran v drugem krogu, verjetno v drugi polovici drugega kroga, in sem si rekel, da je bolje, če ostanem in odigram še eno sezono v italijanskem prvenstvu. To je bila prava odločitev, konstantno sem bil član prve peterke, ki je osvojila italijansko prvenstvo, ki je bilo takrat tako močno, kot je danes špansko, se pravi najmočnejše v Evropi, pa še na zaključni turnir četverice v evroligi smo se uvrstili. Pri 22 letih sem bil pa potem izbran na naboru za NBA.

PB: Petnajsti, kar je še danes rekord med slovenskimi igralci. Goran Dragić, recimo, je bil izbran 45. Menda se je za vas zelo ogrel trener Houstona Rudy Tomjanovich?
BN: Imel sem srečo, da je bil trener Benettona Mike D'Antoni, Američan, ki je bil tudi trener ekip Los Angeles Lakers in New York Knicks ter je dovolil, da so bili na naših treningih navzoči skavti iz NBA. Tako smo imeli na treningih konstantno dva ali tri oglednike ali športne direktorje klubov iz NBA. Tako nas niso videli samo na tekmah, ampak tudi na treningih, lahko so opazovali, ali si delavec ali ne. To mi je šlo zelo v prid, tako da ni bil samo Rudy Tom­janovich zaslužen za moj odhod v NBA. So se pa Houston Rockets zelo ogreli zame in mi dali vedeti, da me bodo izbrali, če me pred tem ne bo že kdo drug.

PB: Kaj vas je najbolj presenetilo ob prihodu v NBA?
BN: Vse se je dogajalo na višji ravni. Dvorane, število tekem, organizacija, garde­robe, potovanja, imeli smo svoj avtobus, ki nas je peljal na naše klubsko letalo, v katerem nas je pričakalo udobje poslovnega razreda, potem najboljši hoteli ... To je ena stran. Druga je pa sama igra, ki je veliko bolj odprta in zahteva od igralca, da je hitrejši in močnejši. Na igrišču je več prostora, najprej že zaradi malo več­jih dimenzij, potem pa še zaradi pravil.

PB: Ni conske obrambe?
BN: Ja, ni conske obrambe oziroma lahko pomagaš soigralcu le nekaj sekund in ne znotraj rakete. Ta pravila se mi zdijo fantastična in igralcu res omogočajo, da razvije svojo igro do konca, ne pa kot v Evropi, kjer je vse zgoščeno in na trenutke spominja na rokomet. Sem pa spet imel težave, ker sem zaostajal po telesni plati. Ko sem šel igrat kot profesionalec v Evropo, sem zaostajal in potreboval nekaj časa za prilagoditev, in ko sem dosegel, da sem lahko igral v Evropi, se je to ponovilo še v NBA.

PB: Prebral sem neki starejši intervju z Markom Milićem, mislim, da prav v Playboyu, kjer je rekel, da je v Ameriki dobil občutek, da o igralnem času ne odloča trud, ki ga pokažeš na treningu, ampak višina zneska na tvoji pogodbi. Kakšne so vaše izkušnje?
BN: V tem je nekaj resnice. Tisti, ki imajo višje pogodbe, zvezdniki, imajo prednost pri trenerjih, ker so pač vanje investirali ogromno denarja, ki ga morajo nekako upravičiti. Obstajajo pa tudi druge zgodbe, recimo moja druga sezona v New Jerseyju. V prvi sezoni pri njih nisem nič igral, drobtinice, potem sem poleti, ko se o meni, o tem, da bom dobil kakšno priložnost, sploh ni govorilo, zagrabil in treniral kot bik, prišel na priprave in si na igrišču izboril svoj položaj v klubu, čeprav je bila moja pogodba precej slabša. Naslednji dve sezoni sem bil potem šesti igralec kluba. Tako da, ja, bolje plačani igralci imajo prednost, se pa lahko dokažeš tudi na igrišču. To se razlikuje tudi od kluba do kluba. Eno je igrati v klubu brez ambicij in nekaj povsem drugega v takem z visokimi cilji. Imel sem to srečo, da sem v New Jersey prišel v ekipo z ambicijami, kjer so zmage štele, in če sem dobro odigral na treningu, ni bilo razloga, da ne bi igral.

PB: Iz Houstona ste po treh sezonah odšli v New Orleans, za številne najlepše mesto v ZDA. Kakšne spomine imate nanj?
BN: Najlepše ne bi rekel, najbolj zanimivo pa. Mesto ima izrazit francoski pridih, znamenito Bourbon street, džez, povsod in nenehno glasbo, nasmejane ljudi, Američane, ki se prihajajo v to mesto zabavat, poskušat srečo v igralnicah itd. Zelo posebno mesto. Lepo je bilo živeti tam. Houston je bil tudi povsem prijetno mesto, ampak nekaj povsem drugega. Raztegnjeno mesto z velikimi ulicami in na njih velikimi avtomobili, z ljud­mi s kavbojskimi klobuki ... Za kakšnega Evropejca še kar dolgočasno mesto. Saj se tudi tam najde nekaj nočnega življenja, ampak ker je mesto tako veliko, ne dobiš občutka, da se kaj dogaja.

PB: In Oklahoma City, kamor se je klub preselil po orkanu Katrina?
BN: Značilno srednjeameriško mesto, v katerem se pa razen košarke, razen kluba iz NBA, ni prav veliko dogajalo. Ampak saj sam nikoli nisem iskal mest zato, da bi v njih našel zabavo. Košarka mi je bila tisto glavno. Je pa Oklahoma res precej dolgočasno mesto, če ne igraš košarke.

PB: Če se ne motim, sta v New Orleansu nameravala z ženo kupiti svoje prvo ameriško stanovanje.
BN: Hišo. Vse je bilo že dogovorjeno, imela sva pogodbo, ampak ker sem bil tisto leto, se pravi leta 2005 na evropskem prvenstvu v Beogradu, sem si rekel, da bom počakal do konca tekmovanja in potem uredil te papirje, potem se je pa zgodila Katrina. Mislim sicer, da tisti del mesta ni bil tako hudo poškodovan.

PB: V primerjavi z Evropo je ameriški oziroma NBA-jevski način menjave kluba še bolj brezoseben. Ali niste vi za odhod v New Jersey izvedeli po internetu?
BN: Ja, ker se je zgodilo tako hitro. V Oklahomi smo odigrali precej dobro sezono, čeprav nismo prišli v končnico. Takrat je bil Chris Paul rookie in so ekipo gradili okrog njega, veljali smo za ekipo, ki bo čez leto, dve postala dobra. Pri nas sta igrala David West in Chris Andersen in prav pred zaključkom prestopnega roka, pred tako imenovanim trade deadlinom, je Chris Anderson padel na dopingu in so ga suspendirali za dve leti, David West je imel težave s kolenom, Jackson Wroman si je na tekmi dan pred zaključ­kom prestopnega roka zlomil roko, in vse to so bili centri. V NBA pa ne moreš igrati brez centra. Vsi igralci smo vedeli, da bo moralo priti do neke menjave. Trening zadnjega dne prestopnega roka je bil čuden. Malo smo metali, trenerji so se pogovarjali, športni direktor je hodil po dvorani, ampak nam ni nihče nič povedal. Nič, vse po starem, jutri gremo na tekmo. Odšel sem domov po ženo, šla sva v restavracijo na kosilo in med kosilom sem na telefonu ves čas preverjal, kako je s tem. Nisem imel občutka, da bi zamenjali prav mene, ampak vendarle. Gledam in nič in 15 do dveh, ko se je prestopni rok končal, odideva domov, kjer sem prižgal računalnik in na spletni strani ESPN spodaj zagledal naslov: Hornetts drafted Bostjan Nachbar to New Jersey Nets. »A me kdo zafrkava,« sem si rekel in poklical svojega menedžerja, ki ni o tem še nič vedel, pa je bil pred minuto tudi sam na internetu. »Te pokličem nazaj ...« In me je in sem bil čez dva dni že na treningu pri New Jersey Netsih.

PB: Selitveni servis pa je za vama pri­peljal opremo?
BN: Ja, s seboj sva vzela najnujnejše, potem pa klub organizira, da pridejo, zložijo stvari v škatle in ti jih dostavijo.

PB: Omenili ste doping. Kako je z dopinškimi kontrolami v NBA?
BN: Več jih je kot v Evropi.

PB: Aja? Ker velja, da je, kar se tega tiče, v NBA marsikaj tako napol dovoljeno?
BN: Ja, tako nenehno govorijo, sam pa menim popolnoma drugače. Ko sem bil tam prvo leto, prvi dve leti, so prišli kontrolirat na poletne priprave in si točno vedel, kdaj se bodo oglasili. Potem si pa res lahko naslednjih 12 mesecev delal, kar si hotel. Predvsem trave je bilo ogromno. Po dveh letih so to spremenili, ohranili ta napovedani test, dodali pa še nenapovedane med sezono. Ljudje iz protidopinške komisije so se prikazali na treningu in rekli: »Gremo ...« To mi je bilo všeč in vsak igralec je moral opraviti enako število testov. Lahko so čakali do zadnjega dneva sezone in se potem oglasili. Lahko so se oglasili danes, pa potem jutri še enkrat. V Evropi igralce za doping kontrolo izžrebajo, kar je po­polnoma zgrešeno. Tako se lahko zgodi, da se kdo izvleče, ne da bi enkrat samkrat v vsej sezoni opravil test dopinga.

PB: Mislite torej, da je NBA, kar se dopinga tiče, čista?
BN: Ja, mislim, da je kar čista.

PB: Da so te mišice, ki jih premorejo predvsem temnopolti košarkarji, zrasle po naravni poti?
BN: Ja. Bom povedal, zakaj. Poleg tega, da imajo zanje boljšo genetsko osnovo, je še to, da ima igralec lige NBA povprečno štiri mesece časa, da poleti dela na svojem telesu in svoji igri. Povejte mi za enega evropskega igralca, ki igra za reprezentanco, kdaj je imel nazadnje štiri proste mesece!? Ali pa v vsej svoji karieri? Enkrat, če si je privoščil reprezentančni odmor, pa še takrat ga kritizira vsa država. LeBron James je igral v finalu končnice in je nehal igrati 25. junija, na taboru se mora pa pojaviti na začetku septembra. Se pravi, on je šel najdlje, pa bo še zmeraj imel dobra dva meseca časa za to, da se bo spočil, regeneriral, opravil terapije, ojačil, pilil met, tehniko, karkoli in prišel na tabor v top formi. Če bo imel evropski košarkar takšno možnost, se bo tudi on razvil, čeprav mogoče ne tako kot LeBron James. Mi pa stalno tekme. Če pogledam nekaj mojih zadnjih let razen leta 2012, ko nisem šel v Litvo zaradi poškodbe, so zgledala takole: od avgusta naprej priprave, vso sezono potovanja in tekme, po sezoni dva, tri tedne prosto, potem pa spet priprave, potovanja in tekme. In tako 11 mesecev, potem spet 14 dni prosto in svetovno prvenstvo. Telo se troši in zato v Evropi igralci prej nehajo igrati košarko na visoki ravni.

PB: V NBA ima precej veliko vlogo tudi sindikat igralcev, če se ne motim?
BN: Ja, recimo, samo pet dni na začetku sezone lahko treniraš po dvakrat na dan, potem lahko samo še po enkrat. Seveda pa lahko potem treniraš še sam, kar je tam skoraj pravilo. V Ameriki so treningi sicer enkrat na dan, ampak večina igralcev trenira še pred tem treningom in po njem. Tam je taka borba za položaj v moštvu in takšna želja po napredovanju, da bo igralec ne glede na vsa pravila ostajal v telovadnici po štiri ure. Sam sem imel navado, da sem bil, če je bil skupinski trening napovedan ob 11. uri, v telo­vad­nici že ob pol desetih in opravil prvo terapijo, razgibavanja, potem eno uro metal na koš, opravil ta šuterski trening, potem odšel na skupinski trening, ki je med sezono zaradi velikega števila tekem precej lahkoten, potem si vzel pet minut odmora in nato odšel v fitnes in tam vadil 45 minut. Potem pa še masaže in džakuziji, tako da sem bil v telovadnici nekje od pol desetih do treh, štirih, ampak sem za tisti dan opravil. V Evropi gre pa takole: ob desetih imaš prvi trening, na katerem te trener v dveh urah ubije, potem greš na kosilo, prideš domov, kjer po tebi skačejo družina in otroci: »Gremo ven, gremo ven ...« In ker nočeš, te vsi grdo gledajo. Ob šestih te čaka še en trening, kjer te za lahko noč še enkrat ubijejo. Naslednje jutro vstaneš ob petih, nato te dva poleta pri­peljeta v Rusijo, na tekmo, kjer te ubije CSKA, po vrnitvi naslednji dan pa spet trener in trening dvakrat na dan. Teh razlik ljudje ne poznajo.

PB: New Jersey Nets je bil vaš zadnji klub v NBA. Se je, ko ste prišli tja, še poznala zapuščina Dražena Petrovića?
BN: Ja, močno, in ne samo zato, ker visi pod stropom dvorane njegov dres. Ljudje ga nenehno omenjajo, njegovo ime tam nekaj velja. Prav zaradi tega sem za New Jersey igral z večjim ponosom kot bi za kakšno drugo moštvo, ne glede na to, da Dražen ni bil Slovenec. V tisti ekipi smo imeli Nenada Krstića iz Srbije in Zorana Planinića iz Hrvaške. Tako smo prvič po vojni igrali skupaj košarkarji iz treh držav nekdanje Jugoslavije.

PB: Dražen Petrović in njegova generacija s Tonijem Kukočem so bili, če se ne motim, vaši vzorniki?
BN: Toni Kukoč najbolj.

PB: Še imate superge z njegovim podpisom?
BN: Imam, hranim jih doma v svoji športni sobi. Dobil sem jih na tekmi, na kateri sem prvič igral proti njemu. Spremljal sem njegovo igro in jo posnemal, ker je bil visok in spreten z žogo, z dobrim metom in sijajnim prodorom. Če sem hotel posnemati katerega Evropejca, je bil to Toni Kukoč. Ko sem prvič igral proti njemu, sem poslal našega pobiralca žog, človeka, ki je skrbel za opremo, do njega, ker je bilo meni malo nerodno, naj ga vpraša, ali bi mi lahko dal svoje copate. Nisem rekel za podpis, pa sem jih dobil s podpisom vred.

PB: Ste ga na tekmi pokrivali?
BN: Sem, zmagali smo in celo dobro sem odigral tisto tekmo. Sam sem takrat igral za New Orleans, on pa za Milwaukee. Takrat je bil on že v zatonu kariere, tudi počasnejši je bil kot v najboljših letih, se je pa videlo, da igra z glavo.

PB: Se igralci pogovarjate med tekmo?
BN: Kakor kdaj. S Kukočem se nisva, on se mi je zdel precej tih. So pa ti pogovori pozitivni in negativni. Eden mojih vzornikov je bil Grant Hill, ki je takrat igral v Orlandu, prej pa še v Detroitu, ko je bil res med najboljšimi igralci lige. Vse je znal. Ko sem igral eno prvih pripravljalnih tekem s Houstonom, sem pokrival prav Hilla, ki je pač igral na moji poziciji. Stopim ob njega in čakava na proste mete, ko me on takole potreplja in pravi: »Welcome to the league, rookie.« Fuck, Grant Hill mi je pravkar zaželel dobrodošlico! To se mi je zdelo res lepo. Seveda so pa potem tudi taki, ki te preigrajo in ti potem še navržejo: »You can't guard me!« Ampak sem se sčasoma tudi sam navadil, da sem na tekmah, na katerih sem dosegel po pet, šest trojk, vrgel kakšnemu, ki se me je besedno lotil že na začetku tekme: »Drugič bodi raje tiho. A ne veš, kdo sem? No, zdaj veš.« To obstaja in nekateri igralci so bili prav znani po tem, da ne znajo biti tiho. Garret Patton, recimo, ali pa Rasheed Wallace, ki se je nenehno loteval igralcev, sodnikov, soigralcev ... Ampak za marsi­koga je to del igre in ne more brez tega.

PB: Te Kukočeve superge, katere številke so?
BN: Zelo velike so, 52, 53.

PB: Kar je precej več, kot so vaše?
BN: Ja, sam nosim številko 48.

PB: Visoki ste dva metra in šest centimetrov. Kje pa kupujete oblačila? V posebnih trgovinah?
BN: Redko najdem predvsem majice s kratkimi rokavi, ki bi mi bile prav. Ljudje mislijo, da obstaja XXL, in kje je potem problem? Se pa ne zavedajo, da je XXL namenjen ljudem, ki so obilni, in ne suhi in visoki. Kdaj dobim tudi kakšno darilo od prijateljev, kakšno majico, in jo mogoče lahko oblečem prvič, ko pa dam prat, se majica skrči, široka pa ostane in mi je potem do popka. V Ameriki je s tem laže, tam imajo oblačila tudi za visoke. Se pa da zadnje čase tudi v Evropi že dobiti ta tako imenovana slim feet oblačila. Če piše na majici, da je slim feet, potem je navadno daljša. Včasih je bilo teže.

PB: Po New Jerseyju, kjer vam je šlo krasno, ste zapustili NBA. Vam je danes zaradi tega kaj žal?
BN: Odšel sem z namenom, da se vrnem, in ko pogledam nazaj, lahko rečem, da mi je žal. Ampak takrat sem se znašel v neprijetnem položaju. V naslednji sezoni naj bi trije pomembni igralci postali prosti, in sicer Chris Bosh, Carmelo Anthony in pa LeBron James, in vsaj 15 ali 20 klubov se je potegovalo zanje. Zato nihče ni hotel podpisati dolgoročnih pogodb z drugimi igralci, še posebno ne s takimi, ki niso bili na all staru. Hoteli so počakati na konec poletja ali pa s teboj podpisati enoletno pogodbo, s katero bi se sicer v enem letu dalo zaslužiti več kot ob podpisu dolgoročnih. Tega nisem hotel, podpisal bi štiriletno pogodbo, pa čeprav za manj denarja, te pa ni bilo. In takrat so začeli evropski klubi plačevati velike vsote in številni igralci iz NBA so se sklenili preseliti tja. Trener moskovskega Dinama je bil David Blatt in začel je ambiciozno sestavljati ekipo z namenom postati konstanten evroligaš. Poklical me je, mi ponudil zelo močno pogodbo s klavzulo, da lahko po vsaki sezoni odidem. Poklical sem nekaj njihovih igralcev, ki so mi zagotovili, da so tam izplačila redna, in podpisal.

PB: Kje se je pa potem zalomilo?
BN: Tri mesece po mojem prihodu je udarila kriza, po vsem svetu, močno tudi v Rusiji. CSKA, ki je vojaško-državni klub z nekim močnim državnim naftnim sponzorjem, ni imel težav, naš največji pokrovitelj je bila pa nepremičninska družba iz Moskve, ki je v klub vlagala milijone. To podjetje je zgradilo ogromno stanovanj, ki jih niso mogli prodati, in se je vse ustavilo. Postalo mi je jasno, da iz načrtov pred sezono ne bo nič. Igralci niso več dobivali plač ali pa so dobivali po 30 odstotkov, nekateri nič. Rusi niso dobivali, tujci smo po 30 ali 50 in seveda takoj nastane napetost. »Ti si dobil, jaz ne ...« Potem seveda vsi ne trenirajo več prav zavzeto, začeli smo izgubljati igralce in sam bi lahko odšel še pred to prvo sezono k San Antoniu, ampak me je klub uspel zadržati, ker sem še dobil nekaj plačila. Na koncu sem imel občutek, da plačujejo samo še mene, in kot moštvenemu človeku mi ni bilo prav lahko. Potem se nismo odločili za San Antonio, kjer so mi resda ponudili pogodbo samo do konca sezone. Ko sem po enem letu poskusil ponovno v NBA, se je pa to izkazalo za zelo težko. Ponujali so mi nizke pogodbe in sem se odločil za Efes Pilsen. »Okej, to ni Barcelona,« sem si rekel, »je pa soliden evroligaš ...« In sem podpisal zanje. Tisti večer so me potem poklicali iz Barcelone, ali sem še prost.

PB: Sledil je še Unics iz Kazana v Rusiji in potem Bamberg v Nemčiji. Mnogi smo takrat rekli: Aha, to je zdaj že klub pred zaključkom resne kariere. Nem­čija ni veljala za košarkarsko okolje. Vi niste tako razmišljali?
BN: Ne, niti približno. Ko sem odšel v Bamberg, sem vedel, da sem napravil korak nazaj. Zavedal sem se, da nisem odšel v Olympiakos ali v CSKA, ampak sem se zavedal tudi, da sem odigral dve sezoni v Turčiji, ki nista bili najboljši. Ampak saj tudi nihče drug takrat v tem klubu ni imel za seboj kaj boljšega. Turčija je specifična in ni prav veliko tujcev, katerih kariera bi se po turški izkušnji še kaj prida vzpenjala. Skratka, zadnji dve sezoni sta bili slabi, na koncu zadnje sem se pa še poškodoval. V Unics sem šel samo zato, da nekje igram, in po sezoni v Rusiji sem se znašel pred dvema možnostma: da si poiščem vrhunski klub in v njem igram stransko vlogo ali pa grem v klub, v katerem bom prva violina, v katerem bom igral 30 minut na tekmo. Bamberg je bil tak klub in ena mojih najboljših odločitev v karieri. V tej sezoni sem dvakrat dobro igral proti Barceloni pa enkrat prej že s Kazanom, kar je gotovo pomagalo, da so me poklicali.

PB: Kako pa je z nemško košarko?
BN: Bamberg je neverjetno dobro organiziran klub. Njihova dvorana premore 6800 sedežev, zdaj mislim, da so jo celo malo razširili, in ta dvorana je razprodana od prve tekme sezone naprej. Pet tisoč letnih vstopnic za naslednjo sezono prodajo že do februarja. Na tekmah vlada pozitivna atmosfera in tako, kot je bilo pri nas na evrobasketu, je bilo tam na vsaki tekmi. Uspelo nam je priti med 16 v Evropi, prvič v zgodovini kluba, in osvojili smo naslov nemških prvakov, kar je bilo tudi mnogo teže, kot si ljudje predstavljajo, ker je takrat Pešić z Bayernom že začel ustvarjati ekipo. Nemčija me je zelo presenetila, ker v košarko vlaga neverjetno veliko, ima najboljše dvorane v Evropi in tudi tiste, ki imajo po pet do šest tisoč sedežev, so narejene po vzoru dvoran v NBA s sedeži okrog in okrog igrišča, s semaforjem, z ložami za VIP. Ne vem, kako jim je uspelo doseči to, da ljudje podpirajo svoj klub. Naj zmaga ali izgubi, oni pridejo na tekmo.

PB: Pa saj Slovenci ne bi smeli pretirano podcenjevati nemške košarke. Smo že izgubili proti njim … [smeh]
BN: Ja. Imajo pa drug problem. Nemška košarkarska šola pa ni tako dobra. Pustimo ob strani Dirka Nowitzkega, ki je razred zase. In potem uvažajo tujce, najprej seveda Američane, za katere je Nemčija prva postaja v Evropi, ogromno je ameriških trenerjev, katerih imen ne poznam, in ogromno je trenerjev iz nekdanje Jugoslavije.

PB: Je kaj Slovencev?
BN: Mislim, da ne. Organizirali so nekak­šno mladinsko ligo, v kateri nastopajo mladi igralci, ki v svojih klubih ne igrajo prav veliko. Ne bi me presenetilo, če bi Nemčija v kakšnih petih letih postala najboljša evropska košarkarska država. Že zdaj ima konstantno dva svoja kluba v evroligi.

PB: In zdaj Barcelona. Mas que un club, pravijo sami, se pravi: več kot samo klub. Drži ali gre zgolj za reklami slogan?
BN: Drži. Zanje, za Katalonce je to reprezentanca, ampak ne na tak način, kot jo poznamo Slovenci, ko je reprezentanca samo poleti, tam je to skozi vso sezono. Nogomet seveda prednjači, ampak je tudi košarka zelo popularna.

PB: Ste imeli kaj stikov z Barceloninimi nogometaši?
BN: Ne, šel sem na nekaj njihovih tekem in oni hodijo na naše. Neymar pride, Piqué s svojo izbranko ...

PB: So bili v Barceloni zadovoljni s sezono? Osvojili ste prvenstvo, pa izgubili z Realom v superpokalu, kraljevem pokalu in v polfinalu evrolige?
BN: Superpokal je nepomemben. Zbrali smo se teden dni pred njim, medtem ko je bilo jedro Reala še iz prejšnje sezone, in so bili takrat pač boljši. Superpokal nima nobene teže.

PB: Ima jo pa kraljevi pokal?
BN: Ta pa ja in smo ga izgubili s košem v zadnji sekundi, kar je bilo zelo boleče, čeprav se je takoj po tekmi oglasil v garderobi Barcelonin predsednik Josep Maria Bartomeu in nam čestital za igro in bil ponosen na nas. Ampak ti take besede ne pomagajo prav veliko, ko izgubiš na tak način. Je pa zanimivo, da smo bili do tega poraza čisto v redu ekipa, po njem smo pa začeli igrati neverjetno dobro, se strmo vzpenjali, teptali vse pred seboj, v španski ligi domi­nirali. Ta poraz nas je zelo povezal. Do pol­finalne tekme na turnirju četverice.

PB: Kaj se je pa takrat zgodilo?
BN: Ena tistih tekem, ko preprosto ne najdeš razloga, ker je šlo toliko stvari narobe.

PB: Spomnim se, da sem prižgal televizor in si rekel, da bom gledal spektakel, sem pa gledal umor. Podobno kot tekmo med Brazilijo in Nemčijo na svetovnem prvenstvu v nogometu ...
BN: Želja je bila, taktično smo točno vedeli, kaj moramo delati in česa ne, ampak nam je šlo vse narobe. Oni so zadevali vse mete, tudi ko so bili pokriti, mi pa zgrešili vse čiste, nepokrite mete. Kot bi igrala profesionalna ekipa proti otrokom. Da ne bo pomote, Real je zasluženo zmagal in bi tisti večer zmagal tudi, če bi mi igrali bolje, ker preprosto nismo bili pravi. Drug drugega smo gledali, kdo bo potegnil.

PB: Kakšen je zdaj vaš status pri Barceloni? Ste podaljšali pogodbo?
BN: Ja. Lani smo podpisali pogodbo za eno leto z možnostjo podaljšanja in meni so že nekaj dni po koncu sezone rekli, da bomo podaljšali pogodbo. Pa že prej sem imel občutek, da se bo to zgodilo, sploh po zmagi v španskem prvenstvu.

PB: Kakšna je pa zgodba z Erazmom Lorbkom?
BN: Ne vem. Vem, da ni bil prepričan, ali bo ostal, ker je imel veliko težav s poškodbami in je za klub zelo drag igralec, pa še tri ali štiri igralce že imamo, ki igrajo na njegovem igralnem mestu.

PB: Sta kdaj zaigrala skupaj na kakšni tekmi? Mislim sočasno na igrišču?
BN: Mogoče na eni tekmi, pa še takrat komaj kakšno sekundo. Sicer sva pa bila konstantno zamenjava drug za drugega.

PB: Prebral sem, da ste bili zelo zadovoljni, ko so testiranja pokazala, da niste v nič slabšem telesnem stanju kot veliko mlajši soigralci. Kakšni pa so ti testi?
BN: Gre za teste odziva mišice, in ne toliko njene moči. Z določeno težo na ramenih greš v počep in potem moraš kar se da hitro suniti navzgor in dvigniti tisto težo. In potem programčki določijo, koliko hitrih mišičnih vlaken imaš in kako kakovostna so, na kar se najbolj ne spoznam. Preverjajo odziv mišic in niti nisem bil presenečen, ko mi je ta, ki me je testiral, rekel, da sem na nivoju 25 let starega športnika. Mislim, da ima veliko zaslug za to sprememba v prehranjevanju, ker že nekaj časa pazim, koliko pojem pa tudi kaj pojem. Pri tem ima veliko vlogo moja žena, ki je vegetarijanka, pa ne zato, ker jaz ne bi jedel mesa, ampak ker pazi, da je na naši mizi vedno veliko zelenjave in sadja, da je to vedno sveže, pridelano čim bliže in ni pridelano s kemikalijami. Od mesa jem samo perutnino, hitro prehrano sem odstranil z jedilnika, tu in tam pojem kakšno pico. Moj zajtrk je skoraj vedno pollitrski šejk iz sadja in zelenjave. Najprej sem bil do tega zelo skeptičen. Pa saj že 15 let igram basket in nikoli nisem imel težav, sem razmišljal, ampak sem se že takoj po uvedbi tega jedilnika začel bolje počutiti. Težav s težo nimam, čeprav sem starejši. Prej sem bil po treningu in tekmah pogosto zelo utrujen. Saj sem tudi zdaj, ampak na drugačen način. Zdaj sem utrujen, ker dam vse od sebe, skupno počutje pa je boljše.

PB: Kroničnih poškodb pa vam košarka ni povzročila?
BN: Ne. Seveda je gleženj, ki so mi ga operirali, malo manj gibljiv kot drugi in tudi prsta na roki, ki sem si ga poškodoval pred 15 leti, ne morem dvigniti tako kot tistega na drugi strani. Drugih težav pa nimam.

PB: Reprezentančna zgodba je končana?
BN: Ja, lani sem zadnjič oblekel dres slovenske reprezentance. Mislim, da je bila to prava odločitev.

PB: Zdi se mi, da ljudje znajo ceniti to, kar ste dali slovenski košarki. Ne spom­nim se, da bi opazil kakšne zlobne pripombe.
BN: Tudi sam ne, celo nasprotno, ogrom­no pozitivnih. Bile so tudi želje, da bi še igral, kar se mi zdi v redu. Če si še želijo, da bi igral, pomeni, da sem delal dobro. Če bi rekli, da je bilo bolje, da sem šel, bi pomenilo, da sem počel nekaj narobe.

PB: Z reprezentanco do 20 let ste osvojili naslov evropskih prvakov. Zakaj nam kaj podobnega ne uspe med člani?
BN: Zmage na evropskih prvenstvih med kadeti, mladinci v ekipah, starih do 20 let, še niso zagotovilo, da se bo to ponovilo med člani, predvsem zato, ker se iz teh reprezentanc po navadi le kakšna dva prebijeta do članske ekipe. Izjema je zlata generacija Špancev, ki je imela res ekstremno dobro mladinsko postavo, ki je šla skoraj v celoti do članov. Iz tiste naše mladinske reprezentance sva edino jaz in Sani Bečirović prišla do ekip v NBA oziroma v evropskem vrhu, tu je še Smiljan Pavić z lepo domačo kariero, drugi pa niso prišli do tega nivoja. Ampak to je normalno. Kar se pa članov tiče, prevečkrat nam je zmanjkal en sam korak do medalje.

PB: Kakšne so naše možnosti na letošnjem svetovnem prvenstvu? Vsi govorimo, da je naša predtekmovalna skupina lahka ...
BN: Ne, jaz tega ne bi govoril. Pokazalo se bo, da ni lahka. Košarka se je razširila po vsem svetu in prav slabih ekip na svetovnem prvenstvu ni. Avstralija, Mehika ... Presenečen bi bil, če se ne bi po­kazale kot zelo trd oreh. Naših mladih igralcev pa, moram priznati in mi je pri tem malo nerodno, niti ne poznam prav zelo dobro. Po imenih ja, tako podrobno kot svoje nekdanje soigralce pri repre­zentanci pa ne. Ena stvar pa mora biti njihov adut, in sicer mladost, hitra in neustrašna igra.

PB: Naše želje in pričakovanja so še posebno zrasli, odkar je Goran Dragić precej nepričakovano objavil, da bo nastopil na SP v Španiji. Spremljali ste njegov razvoj v enega najboljših branilcev NBA. Je tudi vas presenetil?
BN: Vse nas je presenetilo to, da mu je uspel preboj v liderja ekipe v NBA, sploh po tistem, kar smo videli v njegovih prvih letih v Ameriki. Zdi se mi, da so mnogi takrat mislili, da bo sicer igralec, ki bo lahko deset let igral v NBA, ampak v vlogi prve zamenjave organizatorja igre moštva, da se bo pa prebil do položaja prvega playa, je pa najbrž marsikoga presenetilo, tudi mene. Pozitivno presenetilo in sem tega zelo vesel, ker je bilo to zasluženo in je lep dokaz, kaj se da narediti, če verjameš vase in če znaš izkoristiti priložnost, ki se ti ponudi. Ljudje dobimo priložnosti. Marsikdaj kdo jamra: Ja, pa nisem dobil priložnosti ... Ne, dobimo jih, če smo pozorni, ampak vedeti moraš, kdaj se ta priložnost pojavi, in jo izkoris­titi. Gogiju je to uspelo.

PB: Prebral sem, da ste pred časom, tam okrog leta 2005, precej vlagali v koprski klub. Kako se je razpletla ta zgodba?
BN: Ta zgodba je zaključena. Zelo sem si želel postaviti koprsko košarko na dobre temelje in jo s pomočjo vse Obale spraviti na nivo sedanje ABA lige. To je bila takrat moja velika želja, pa se mi zdi, da prevečkrat samo moja. V klub sem prišel neobremenjen s starimi zamerami in bil deležen velikega nezaupanja.

PB: Takrat ste rekli, da bi, »če bi igralec lige NBA v Ameriki prišel v mesto, kot je Koper, in ponudil roko, bi se sto, dvesto ljudi takoj zagnalo in prosilo, ali lahko pomagajo. Tukaj pa čutim odpor ...« In rekli ste še, da v slovenskem športu pogrešate profesionalizem. Na kaj ste mislili s tem?
BN: Tam je kultura drugačna, ne samo v Ameriki, tudi marsikje v Evropi. Nas ta majhnost ubija. Vsi smo preveč na ti in zaradi tega prihaja do nevoščljivosti. Kar se pa profesionalizma tiče ... Bom dal samo en primer. Ne more biti nekdo visoki funkcionar kluba in obenem z navijači po kafičih razpredati o ekipi. To se ne dogaja samo v košarki, ampak v vseh športih. To je ta majhnost, ki nam preprečuje, da bi v nekom videli avtoriteto, ki jo je treba spoštovati. »Saj tega Franca sem pa včeraj videl v kafiču, kaj bo zdaj on meni govoril, da je ta ekipa prav sestavljena ...« Take stvari, ki gredo piramidalno naprej. Potem so tu pokrovitelji, ki so ogromen problem v Sloveniji. Verjamem, da je kriza in da je težko, in verjamem tudi, da sponzorji ne vidijo interesa v takšnem položaju. Zakaj bi vlagal v ta klub, pa čeprav imam rad šport, če so pa stvari neurejene? Žal imam vedno bolj občutek, da je Slovenija premajhna za vrhunski šport. Mogoče z enim klubom, kot je Maribor v nogometu, z Olimpijo v košarki, če se bo pobrala, z enim hokejskim ... Bi si pa želel, da bi Slovenci potem podprli tisti en klub, ki ga imamo. Okej, znotraj lige naj obstaja rivalstvo med Mariborom in Olimpijo, ampak ko igra Maribor v Evropi, pa stopimo vsi skupaj in podprimo ta naš klub. Pri nas je pa tako, da nekomu nekaj uspe in so mu v tistem mestu še naklonjeni, povsod okrog pa samo sovraštvo in nasprotovanje.

Napisal: Tadej Golob

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol