Playboy intervju: Jakov Fak

Kot veste, se je Jakov Fak rodil v Mrkopalju, ki se enodnevnemu obiskovalcu kaže kot idilična vas v Gorskem kotarju na višini 800 in nekaj metrov (malo višje kot Kranjska Gora), ki je v zadnjih letih izgubila policijsko postajo, še vedno pa ima smučišče z dvema progama, od katerih je daljša dolga kilometer in pol, kar je nekako primerljivo s podkorensko. Premore tudi biatlonski center, tako pravi tabla na koncu ulice, v kateri stoji hiša Fakovih, ki si ga pa ob našem obisku nismo ogledali, ker smo zavili pred njim po makadamski cesti mimo spomenika 26 zmrznjenim partizanom do gozda in bajerčka v njem, ki je nekakšno Jakovo svetišče. Vsaj poleti, pozimi so to biatlonske proge.

Mrkopalj je na Hrvaškem, kot veste, in Jakov je Hrvat, ki se je ukvarjal z biat­lonom in pri dvajsetih na neki tekmi na Pokljuki premagal skoraj vse Slovence. To takrat ni bilo dovolj za kaj več kot kakšno 50. mesto, je pa bilo dovolj, da je Uroš Velepec zastrigel z ušesi, stopil do mladega Hrvata in ga povprašal, ali bi hotel trenirati s slovensko reprezentanco. Ta je pristal, odšel do hrvaške biatlonske reprezentance in z njo sklenil dogovor: Hrvaška bo poskrbela zanj do konca olimpijskih iger v Vancouvru leta 2010, potem pa bo Jakov naš. Prav? Prav, so rekli in si ob tem mislili kdo ve kaj, najbrž pa, da iz njega tako ali tako nič ne bo in nič hudega. Jakov je po letu dni od tega džentelmenskega dogovora najprej osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in leto dni pozneje še enako medaljo na olimpijskih igrah in Hrvati so na dogovor seveda pozabili. Jakov ni.

Od leta 2010 torej zastopa Slovenijo in njemu se lahko zahvalimo za tri posamične medalje s svetovnih prvenstev in še eno štafetno. Lansko sezono je končal kot tretji biatlonec v skupnem seštevku svetovnega pokala in zdaj bi rad več, rad bi na vrh. Medtem se je razšel z Urošem Velepcem, razmerje z reprezentanco pa je trenutno tudi bolj tako tako. Vrhunskim posameznikom tudi v tej deželi ni vedno najlažje.

PB: Na Facebooku ste objavili posnetke medvedje družine, ki prečka cesto. Dom­nevam, da so nastali v bližini doma?
JF: Ja, v bližini sosednje vasice, ki je del naše občine, dva kilometra stran od nas.

PB: Se je to zgodilo med treningom?
JF: Ne, ne, ni bilo med treningom. Zvečer se po navadi zapeljemo kam z avtomobilom in kaj poslikamo. Na eni od takih voženj. Med treningom sem nekajkrat srečal medveda, ampak nikoli tako blizu kot z avtomobilom, ko si malo bolj pogumen.

PB: Verjetno ste navajeni tega, ampak mene so učili v šoli, da se je medvedkam z mladiči bolje na daleč izogniti, ker so napadalne?
JF: Dostikrat sem tukaj jaz edini, ki moram paziti na to. Pri nas jih je veliko, tako da vem, da so tam, in si, ko grem na trening, zelo prizadevam, da jih ne bi srečal. Ljud­je pri nas niso tako aktivni, kot so Slovenci, da bi nenehno hodili v gmajno pa tekli in kaj podobnega, tako da sem eden redkih, ki hodi v gozd. Gozdarji se zapeljejo z avtom od lokacije A do B, tam oddelajo svoje in se vrnejo. Jaz pa tečem in kolesarim ...

PB: Ste kdaj vendarle slišali za primer, ko bi medved napadel koga?
JF: Samo enkrat, očetovega kolega gozdarja je zjutraj napadla presenečena medvedka. To je bil edini napad, ki se ga spomnim, ampak ni bilo nič hudega.

PB: Poznam kar nekaj ljudi, ki so srečali medveda, nikoli pa še nikogar, ki bi v naravi srečal risa. Vi ste ga, če se ne motim?
JF: Ja, sem ga, ko sem bil še majhen. Pri nas so svoje čase delali ljudje iz Bosne, ki so s konji spravljali drva iz gozda, samarica rečemo mi temu. Gozdno podjetje je imelo zanje v gozdu hleve, ki pa so ostali zapuščeni in mi, radovedni otroci, smo seveda hodili mimo njih in nekega dne sem rekel, da bom odprl vrata in pogledal noter, da vidim, kako to zgleda. Čez glavo nam je skočil in smo vsi popadali po tleh. To je bilo kar tako adrenalinsko srečanje. [smeh] Pod vrati je bila luknja, da se prostor zrači, in se je zavlekel noter. Sem se pa pogovarjal z našimi lovci, ki so rekli, da v teh krajih res stalno biva par risov, oba sta označena, da se ju pa redko vidi.

PB: Greva k človeškim temam. Sezona se je za vas končala konec marca s finalom v Sibiriji. Kaj ste počeli ves ta čas?
JF: Potem sem šel še na ekshibicijsko tekmo v Sibirijo še enkrat, nazaj na mraz ... Oziroma smo predvidevali, da bo mraz, gledali napovedi in vzeli s seboj smuči za mraz, ko smo pa prišli tja, je bilo pa plus 17. Mislim, da smo se okrog 10. aprila vrnili in potem sem nekaj dni počival, ampak ne dolgo, ker nisem imel miru in sem začel hoditi v fitnes. Trener me je prosil, naj bom pri miru, ampak ne morem. Če sem ves dan pri miru, me to ubija.

PB: Koliko odmora pa vam je priporočal? Govorite o Janiju Grilu?
JF: Ja. Recimo 20 dni.

PB: Brez česarkoli?
JF: Ja, da bi se spočil. Ampak zdaj se je zamenjala struktura v slovenskem biatlonu, imamo novega predsednika in mene to vse moti, obremenjuje, trening je pa edini čas, ko se popolnoma osredotočim in lahko vse odmislim. Snega ni bilo več, sicer bi tekel po snegu, potem sem pa moral početi nekaj drugega. Trening je zame nekakšen stress relief.
PB: In kdaj se vam je začel, kako naj rečem, strukturiran trening?
JF: Prvega maja. Do 17. julija sem tako treniral, potem sem šel za teden dni na morje. V tem tednu nisem nič treniral. Po treh dneh sem začel noreti, ampak sem zdržal, in to zaradi punce. [smeh] Ta teden sem v Ljubljani zaradi nekih opravkov, potem se pa spet vrnem v Mrkopalj, kjer se bom pripravljal.

PB: Kakšni pa so poletni treningi?
JF: Zjutraj je po navadi na vrsti daljši trening. Če gre za kolo in če je tisti dan na vrsti res daljši trening, potem sem na kolesu štiri, tudi pet ur, sicer pa kakšni dve in pol. Ko sem v Ljubljani, se odpeljem v Polhograjske Dolomite. Jani je tam doma in pozna vse poti. Če sem pa doma v Mrkopalju, imam pa precej stalne ture. Iz Mrkopalja proti Reki in nazaj. Sem odpeljal že tudi Vršič z Mangartom, ampak glede na to, da me je Nada [Kozjek, nutricionistka] naučila, da moram takoj po naporu jesti, načrtujem ture tako, da jih začnem in končam doma. Povprečje je tam nekje pri treh urah. Če gre za tek, potem kakšni dve uri in pol, maksimalno tri ure, kakšen tak kros pohod.

PB: Gre za tako imenovane treninge za bazično pripravo?
JF: Ja, to so nizko aerobni treningi, pri katerih nabiraš količino, nobene hude intenzivnosti. Sem in tja kakšen sprint, da se mišice zbudijo, ker sicer postanejo počasne, zaspane. Zdaj smo s tem sklopom opravili, zato tudi dopust, da se telo spočije, regenerira, da pride do superkompenzacije in da lahko začnem na stopnički višje.

PB: Ta stopnička višje pomeni večjo intenzivnost treninga?
JF: Ja. Treningi se bodo časovno malo skrajšali, bodo pa bolj intenzivni. Ob tem seveda tudi redno vadim z utežmi. Najprej za tisto osnovno moč pa za aktivacijo in za maksimalno moč, odvisno od trenerja.

PB: Ko že govoriva o kolesu. Ste kaj spremljali letošnji Tour de France?
JF: Sem. Ne preveč, ker sem bil na dopustu in sem moral biti na morju, zunaj, ampak potem sem itak prebral slovenske časopise, kaj pišejo o dirki, pa tudi na spletno stran dirke sem zavil. Gledal sem, ko sem utegnil. Če bi bil na pripravah, bi pa, če bi mi trening to dopuščal, pogledal vse.

PB: Ste navijali za Frooma ali proti njemu?
JF: Bil sem nepristranski, preprosto sem užival v dirki. Sem pa pričakoval, da bo Quintana malo prej začel napadati, da bo nenehno ogrožal rumeno majico, ampak očitno to ni bilo mogoče. Povsem razumem tudi ta del. [smeh] Včasih ne gre.

PB: Potem veste tudi to, da so Frooma obtoževali jemanja dopinga. Kakšno je vaše mnenje o tem?
JF: Pri kolesarjenju pa tudi pri drugih športih vedno ostane nekaj dvomov, ko gre za doping, ampak dokler nekoga res ne ujamejo, nihče ne more reči zagotovo.

PB: Kolesarjenje in biatlon sta podobna športa, vzdržljivostna, in tudi doping, ki bi pomagal, je enak ...
JF: Verjetno.

PB: Kolesarstvo je bilo zelo zaznamovano z njim, biatlon pa niti ne.
JF: Ne tako zelo, je pa tudi doživel svoje primere.

PB: Ja, najodmevnejši je bil Johann Mühlegg, ki so ga zaradi dopinga poslali domov z olimpijade v Salt Lake Cityju leta 2002, pa tudi letos je bilo nekaj primerov: Ukrajinec Sednev, Rus Loginov ...
JF: Mislim, da je v biatlonu precej manj denarja kot v kolesarstvu in da je zato tudi manj dopinga. Poleg tega so skoraj vsi znani primeri dopinga v biatlonu iz tako imenovanega vzhodnega bloka, tako da gre lahko tudi za sistemsko napako, za razmišljanje, češ vsi jemljejo, pa lahko tudi mi. Aleksander Loginov je imel pred seboj vso kariero in ne vidim razloga, zakaj ne bi najprej poskusil brez dopinga, če bi že sam razmišljal o dopingu.

PB: Testirajo vas pa prav tako pogosto kot kolesarje?
JF: Ja. Prvih 30 v svetovnem pokalu je v tej mednarodni testni skupini, ko moraš vsak dan pisati, kje si, kje boš, in te lahko pridejo testirat, kadar hočejo.

PB: Se pravi, da za danes vedo, da ste v Ljubljani?
JF: Ja, seveda, te podatke ima tudi slovenska protidopinška komisija in včasih njeni ljudje opravijo teste, včasih pa tisti iz mednarodne agencije.

PB: Ti, ki jih dobijo, se po navadi izgovarjajo na to, da so neverjetni rezultati, na podlagi katerih včasih sklepajo o dopingu, posledica trdega treninga, treninga na višini ipd. Jim verjamete oziroma vas je kdaj strah, da bi se vam zgodilo kaj podobnega?
JF: Mislim, da se mi ne more. Če niti ne pomisliš na doping, se ti ne more nič zgoditi. V tem čaju tukaj [pokaže na skodelico čaja pred seboj] ni nič. [smeh] Tudi sam sem poslušal zgodbe, kako so pili ne vem kakšne čaje ... Okej, zeleni čaj, če je pa kaj drugega, je pa kaj drugega. Obstajajo parametri, znotraj katerih se lahko giblje človeško telo.

PB: Ste opravili že kakšne meritve letoš­nje dosedanje pripravljenosti?
JF: Dvakrat sem bil že na fakulteti za šport. Občutki so v redu, mislim, da bi bilo zdaj še bolje, ker sem jih opravil prav zad­nji dan treningov pred odmorom, ko sem bil že pošteno utrujen, pa sem kljub temu napredoval. Mislim, da delamo dobro.

PB: Kaj pa merite? VO2 max [maksimalno porabo kisika na kilogram telesne teže]?
JF: Ja, če delamo z masko na obrazu, sicer pa ne. Sicer pa mislim, da VO2max ni prav zelo merodajen. Sam imam zelo majhno kapaciteto pljuč, večina fantov ima boljšo, ko pa gledamo rezultate, pa ni tako.

PB: Kolikšen pa je vaš VO2 max, če ni skrivnost?
JF: Na prvem testu mislim, da je znašal 64?

PB: Štiriinšestdeset? Samo?
JF: Ja.

PB: Potem pa ta VO2 max res ni merodajen. Jani Brajkovič naj bi ga imel 90.
JF: Ne vem. [smeh]

PB: V novo sezono torej vstopate pod novim vodstvom. Glavni trener je zdaj spet Tomaš Kos.
JF: Ja.

PB: In kakšna je zdaj vaša ekipa?
JF: Pravzaprav še ni definirana. To kar traja. Lani je bil Uroš Velepec glavni trener reprezentance, sam se pa delal po programu, ki ga je pisal Tomaš Kos, delal sem pa tudi z Janijem Grilom. On je bil glavni, kar se tiče moje pripravljenosti, Tomaš je pa dajal program, Jani je vse usklajeval, nadzoroval treninge in priprav­ljal svoj del, se pravi trening za moč.

PB: In kako domnevate, da bo letos?
JF: Tako kot lani bo tudi letos glavni Jani, začel sem delati s Slavkom Brezovnikom, ki je zdaj moj trener za strelstvo, Tomaš Kos bo pa sestavil program za fizični del.

PB: Menda ste biatlonski zvezi predlagali, da bi si organizirali ekipo po vzoru na tisto Tine Maze. Kako ste si to predstavljali?
JF: Želel sem imeti trenerje, ki bi se ukvarjali samo z menoj. Vem, da je trenersko delo zelo naporno, in ob desetih tekmo­valcih se zelo težko osredotoči na enega, na vse detajle.

PB: Pa saj to zdaj imate ali ne?
JF: O tem se še pogajamo. Za zdaj so ponudili delno plačo za Janija Grila. Dve tretjine oni, tretjino moram pa zbrati sam. Za strelskega trenerja bodo dali kakšnih 15 odstotkov letne plače, potem sem se skušal dogovoriti, da bi dobili v ekipo fizio­terapevta, ampak glede na to, da imamo že kakšnih šest, sedem let maserja, kar pa ni isto, so pač rekli, da je ta fant zelo dober in zelo prijazen in ga ne bodo zamenjali. To mi ne gre v glavo. Če te ne zna zrihtati in se moraš zaradi tega voziti s Pokljuke v Ljubljano na terapije, se mi to ne zdi razumljivo. Gledal sem dokumentarec o Froomu. V Afriki je živel z mamo in se z gorskim kolesom vozil po blatu, ponaredil je pristopnico za kronometrsko dirko na svetovnem prvenstvu do 23 let, startal in ni vedel, kam mora peljati, in se po desetih metrih zabil v sodnika. Potem je prišel v Sky, kjer je bil sprva pomočnik Bradleyju Wigginsu, ko se je pa dokazal, so mu pa ponudili boljše razmere za delo. Tule pri nas je pa tako, karkoli naredim, je isto.

PB: Kako je pa z organizacijo biatlonskih reprezentanc v tujini?
JF: Podobno kot pri nas, ampak če jih hočemo premagati, potem – tako vsaj mislim – moramo delati bolje kot oni, ne isto. Jaz hočem več od tega. Saj sem postal svetovni prvak tudi v takem sistemu, ampak zakaj ne bi bil pa desetkrat svetovni prvak?

PB: Boste trenirali tudi kaj skupaj z drugimi sotekmovalci iz reprezentance?
JF: Tretjega avgusta gremo na priprave v Avstrijo, kjer bom sicer bival v svojem bivalnem vozilu, ki sem ga dobil od Adrie Mobil, bomo pa trenirali na istem mestu in predvidevam, da bo plan zelo podoben, kar se samega tekaškega dela tiče, trening moči in streljanja se bo pa nekoliko razlikoval.

PB: Sodelujete pa tudi z Nado Kozjek, ki je nutricionistka, strokovnjakinja za zdravo prehrano?
JF: Tako je.

PB: Kolikor sem bral njene članke, sem dobil občutek, da zelo zagovarja uravnoteženo prehrano, tisto po pameti, kot bi rekli, in da ne da prav veliko na kakšne čudežne prehranske dodatke?
JF: Res je in to je idealno. Z Nado sodelujem že, odkar sem prišel v Slovenijo, in mi je zelo všeč njen način dela. Ni mi treba tuhtati, kaj in kako, bolj ali manj mi da smernice, ki so zelo preproste.

PB: To ne pomeni, da vam napiše jedilnik?
JF: Ne, tega ni. Ona ne dela jedilnikov. Tako jaz bolj ali manj vso zimo preživim na makaronih, ki so najboljše gorivo. Potem pa ona s svojimi meritvami telesne sestave vidi, ali sem dehidriran, spočit ali utrujen, ali potrebujem regeneracijo, moram več jesti ali manj, več piti ... S štirimi elektrodami, ki izmerijo sestavo telesa.

PB: Od slovenske reprezentance se je po letošnji zimi poslovil Uroš Velepec, ki vas je vanjo pravzaprav pripeljal. Po nekaj letih idiličnega sodelovanja, sta ... Kakšna je prava beseda? Sta skregana?
JF: Ne, ni bilo kakšnega kreganja. Razšla sva se zaradi različnih pristopov. Jaz nisem čutil zaupanja pri nekaterih zadevah, recimo glede tekmovanja, izbiranja startnih skupin na tekmah. O več stvareh sem hotel sam odločati, pa dostikrat to ni bilo mogoče. Ampak jaz bi rekel, da sem se mogoče nasitil takšnega načina dela.

PB: Odraščali ste v Mrkopalju. Je res, da je Mrkopalj prvi kraj na Hrvaškem s smučarsko skakalnico?
JF: Ja, res, ampak je zdaj ni več. Sam nisem nikoli skočil na njej.

PB: In če se ne motim, ste se najprej ukvarjali z alpskim smučanjem. Kako intenzivno?
JF: Najvišja vas na Hrvaškem, Begovo Razdolje [1078 m], je premogla vlečnico, ki je bila dolga kakšnih 200 metrov in tam smo smučali. Nižje doli v vasi je bila tudi ena vlečnica, ampak ta pa ni delala. Ne vem točno, zakaj. Starši so smučali, pa smo tudi mi otroci, pa nič organizirano. Večina otrok se je ukvarjala z alpskim smučanjem, nismo pa še tekmovali. To je moralo biti, ko sem še hodil v vrtec. Smo pa bili precej živahni in enkrat, ko je bilo že precej pozno, mi smo pa še vedno skakali po snegu, sem si zlomil nogo. Po tistem sem pravzaprav začel teči na smučeh.

PB: Šlo je za precej kompliciran spiralni zlom?
JF: Ko sem padel, se je smučka zapičila v sneg, ni se izpela, jaz sem se pa obrnil okrog. Potem sem pa tudi sledil bratu, ki je dve leti starejši, in začel teči na smučeh.

PB: Ste bili takoj zelo dobri?
JF: Mislim, da nisem kdo ve kako izstopal iz generacije, sem pa bil dober.

PB: Ker sem prebral v nekem intervju, v katerem ste rekli: »Zelo pomembno se mi zdi, da se čim prej naučiš zmagovati. Sam sem imel to srečo. Že kot otrok sem bil redko poražen, mislim, da na tekmah na Hrvaškem sploh nisem bil slabši kot drugi.«
JF: To je res, ampak da bi tako izstopal, da bi premagoval tudi starejše, to pa ne.

PB: Po neki zmagi pred kakšnim letom ste rekli napol v šali: »Očitno pa le premorem nekaj talenta za ta biatlon.« Ste kdaj razmišljali kaj o tem, kaj pravzaprav je talent?
JF: Niti ne, ampak prav zdaj berem knjigo, ki sem jo dobil za darilo, Športni gen, in ob tem malo razmišljam.

PB: Je bil starejši brat prav tako talentiran kot vi?
JF: Mislim, da je bil za določene reči bolj talentiran kot jaz, da pa ni imel takšne psihe. Kot mlajši otrok hočeš vedno premagati starejšega brata in jaz sem ga imel vedno pred seboj, ko sem ga lovil, on je pa vedno bežal. Mislim, da je šlo za povsem psihološko zadevo, da on ni vztrajal in je pustil šport.

PB: Zakaj ga je pa pustil? Tudi on je tekel na smučeh?
JF: Ja, in se pozneje ukvarjal z biatlonom. Ko je odšel v srednjo šolo, je izbral gradbeno šolo na Reki in tam potem ni bilo več možnosti za ukvarjanje z biatlonom. Stanoval je v dijaškem domu in se vračal šele ob vikendih.

PB: Biatlon je zelo kompleksna športna disciplina, združuje dva težko združljiva elementa, namreč tek in streljanje. Domnevam, da vi pred trinajstim, ko so vam predstavili biatlon, niste prav velikokrat stopili na strelišče?
JF: Mogoče sem do takrat ustrelil kakih deset diabolov iz zračne puške. Ne spom­nim se točno, kako mi je šlo na začetku, pa mislim, da ne prav zelo dobro. Spomnim se, da smo nekega gospoda vprašali, ali lahko streljamo na njegovi njivi, ker proge za tek tako ali tako ni bilo, in potem smo hodili tja streljati. Trener nam je na cesto vrgel vojaške odeje, da smo legli nanje in potem streljali in se čez čas umaknili, da so lahko avtomobili odpeljali. Včasih je moral kakšen počakati, da smo končali streljati. Uporabljali smo pa neke stare tarče, ki smo jih našli in ki so bile narejene popolnoma drugače kot te moderne na preklop. Te tarče so še vedno tam, čeprav imamo zdaj tudi že moderne. Ja, takrat je bila neka taka športna romantika.

PB: Biatlonsko streljanje poteka nekje v območju 160 do 180 udarcev srca na minuto, z vsemi petimi streli pa naj bi opravili v 22 sekundah. Drži?
JF: To je odvisno od razmer na strelišču. Če piha veter, je treba kdaj s kakšnim strelom tudi počakati, odvisno je pa tudi od pripravljenosti. Včasih je puška, ko jo nameriš na tarčo, precej pri miru, včasih pa pleše ...

PB: To streljanje poteka s povsem drugih izhodišč kot tisto vojaških ali šport­nih strelcev. So potem njihovi nasveti sploh lahko koristni?
JF: Mislim, da obstajajo nekatere discipline, ki so podobne, recimo dinamično streljanje, s katerim se ukvarja tudi moj sedanji strelski trener Slavko Brezovnik. Mislim, da bom z njim napravil korak naprej. Glavni problem biatlona v Sloveniji se mi zdi tako ali tako ta, da ni imel strelske šole, da se je zmeraj bolj poudarjal tek, nikoli pa nismo opravili analize streljanja in se podrobneje lotili tega segmenta biatlona. Kar recimo francoska šola biatlona ima. Saj smo tudi mi delovali v pravo smer, sicer ne bi dosegli tega, kar smo, so pa še malenkosti, ki jih lahko popravimo. Lahko predvidevamo, da bi z opravljeno strelsko šolo vsi streljali nekaj odstotkov bolje.

PB: Kako pa človek umiri puško pri srčnem utripu tudi več kot 170 na minuto?
JF: Z rutino. Z nešteto ponavljanji, postav­ljanji v položaj, s kontroliranjem samega sebe, preprosto s treningom. Trening te nauči marsikaj. Čeprav se cev pri tako visokih obratih le redko povsem umiri. Včasih se. Večinoma gre pa za to, da loviš trenutek, ko se tarča in merek ujameta in gre za zelo hitro reakcijo očesa in prsta. Na prožilec moraš recimo pritisniti z močjo pol kilograma.

PB: Kar je zelo malo?
JF: Zelo malo. Ampak če boš ta pol kilograma opravil naenkrat, je preveč, boš zgrešil. Zato moraš najprej opraviti predpritisk, ki naj bi znašal od 70 do 80 odstotkov vsega pritiska na petelina. Tistih dvajset odstotkov lahko potem tudi cuk­neš, ampak če cukneš vse naenkrat, pa ne gre. Vedno loviš tarčo. Pri ležanju je puška stabilnejša, krogi, ki jih opravi cev, so manjši. Ampak če namestiš na puško laser, ki riše pot, ugotoviš, da ta nenehno pleše, da ni nikoli pri miru. Včasih nastane težava, ker se človek preveč muči in si preveč želi zadeti v sam center.

PB: Ne smeš preveč razmišljati?
JF: Ne, mora biti avtomatizem.

PB: Kako pa to, da so vam pri trinajstih v Mrkopalju ponudili novo disciplino? Je takrat prišel v Mrkopalj biatlon ali je bil tam že prej?
JF: Ne, takrat so se našle tri puške, nas je bilo pa pet. Neka punca je imela svojo, tako da je najprej na dva fanta prišla ena puška.

PB: Domnevam, da so vam ambicije rasle z leti? Najbrž niste že takoj startali s ciljem biti svetovni prvak?
JF: Hodili smo na tekme v Slovenijo, kjer sem gledal te fante, Klemena Bauerja pa Petra Dokla in druge, in si govoril, kakšne klase so.

PB: Vsak športnik gre skozi kritična obdobja, ko je nevarnost, da bo prenehal. Menda je najzahtevnejši prehod med člane, ko se je treba odločiti, kako naprej v življenju. Vi ste se po končani srednji šoli vpisali na Turistični menedžment v Opatiji. Koliko časa ste zdržali? Mesec dni?
JF: Ja, in potem sem si rekel, da se v tem ne vidim. Neumno se mi je zdelo. Ampak k sreči je bilo pri nas tako, da je oče vedno več pričakoval od starejšega brata. Tudi mami po mojem in zato sem jo z odločitvijo, da ne nadaljujem študija, odnesel relativno zlahka. Lahko bi napravil karkoli, ampak če bi brat prišel na dan z idejo, da ne bi več hodil na faks in bi samo treniral, po mojem ne bi bilo prav dobro sprejeto. Meni je pa oče takrat samo dejal: »V redu, a boš treniral?« »Ja, bom pa treniral,« sem rekel. In je bilo vse v redu.

PB: Kako ste si pa predstavljali svoje živ­ljenje? Domnevam, da na Hrvaškem biatlon ni bil šport, od katerega bi se dalo živeti?
JF: Ne. Pač, želja je bila, nekaj sem si predstavljal, sanjal o tem in se vrgel v to. Spomnim se prvega predavanja na faksu, ki ga je imel dekan. Prišel sem povsem prestrašen, on pa začne: »Kdo je glavni v bajti ... Mami je ločena ...« In sem si rekel, kakšno zvezo ima to s turističnim menedžmentom, kakšno izpiranje možganov je zdaj to? Tako sem hodil tja en mesec, nič mi ni bilo jasno, podpise sem dobival, ampak vedno pogosteje sem se spraševal, kaj jaz tam pravzaprav delam. Ko sem spoznal svoje sostanovalce in smo se predstavljali, so bili eden iz Pule, drugi iz Crikvenice … Potem pa vprašajo mene, od kod sem in rečem: »Jaz sem iz Mrkopalja.« In vsi vprašajo: »Kje pa je to?« V sred­njo šolo sem hodil v Delnice, ki so 18 kilometrov od doma in je bilo vse bolj domače, potem pa pridem na Reko oziroma na Opatijo in sem bil povsem izgubljen. To ni bilo okolje zame. In sem sklenil, da bo bolje, če se lotim treninga, če vso svojo energijo usmerim vanj, in bom videl, mogoče bo uspelo.

PB: Kako je pa prišlo do vašega sodelovanja s slovensko reprezentanco? Uradno naj bi se to začelo tam nekje maja 2008.
JF: Ja, maja 2008, neuradno pa že pozimi 2007, ko je bil na neki tekmi svetovnega pokala na Pokljuki od Slovencev samo Klemen boljši od mene. Po mojem sem bil petdeseti, nič posebnega in takrat je po tekmi do mene stopil Uroš in me vprašal, ali bi prišel v Slovenijo? »Seveda bi,« sem rekel. Potem pa ne vem točno, kakšni dogovori so bili sklenjeni med zvezama, mislim pa, da takšni, po katerih bi jaz do leta 2010, do konca olimpijskih iger, tekmoval za Hrvaško, potem grem pa lahko kamorkoli hočem. Tako je rekel predsednik hrvaške biatlonske zveze. Da mi bodo dali izpisnico. Šlo je za nekakšen džentelmenski dogovor, za katerega sem pozneje videl, da niti ni posebej džentelmenski. Pozimi smo se torej pogovarjali in začel sem hoditi na priprave slovenske reprezentance. Zelo čudno je bilo, ker nisem znal niti ene same slovenske besede. Še do Ljubljane nisem znal priti. Ko smo hodili na priprave, sem namreč zjutraj ob šestih sedel v kombi, zaspal in se zbudil na Pokljuki. Slovenščine torej nisem poznal. Zanimivo je to, da vsi kraji okrog Mrkopalja pripadajo kajkavski govorni skupini. V Delnicah starejši govorijo jezik, ki je zelo podoben slovenščini. Mi smo pa štokavci in meni se je že vse na kaj zdelo čudno.

PB: Ali kaj tega talenta za jezike, ki je nesporen, izhaja iz družine?
JF: Ne, nič posebnega ni v družini, kar se tovrstnih talentov tiče.

PB: Sem pa nekje prebral, da je oče že kakšno leto pred vašim prihodom v slovensko reprezentanco stopil do nje in skušal opozoriti na vas.
JF: Ja, in so mu rekli, da imajo takih, kot sem jaz, za izvoz. [smeh] To je bilo mogoče – moral bi njega vprašati – kakšni dve leti prej. Takrat sem si rekel: V redu, bom pa ostal tukaj.

PB: Menda je vaš vzornik Ole Einar Bjorndalen. Zakaj?
JF: Ker ima, čeprav je veliko dosegel, še vedno voljo za tekmovanja. Ker je bil, tudi če je zmagal, pa pri tem zgrešil dva strela, nezadovoljen s tako zmago, želel je biti zadovoljen s celotnim procesom. Sam sem bil na začetku zadovoljen, da sem se uvrstil med 60, pa potem, da sem se uvrstil med točke in nekako rastel ob tem, dokler nisem prišel dejansko do tega, da hočem perfektno opraviti s tekmo. Ali pa ko delam vaje za moč, da nisem zadovoljen s tem, da jih napravim deset, če bi jih pa lahko 11. Zakaj ne?

PB: In če na vaši ravni naredite vse prav, je to zmaga?
JF: Ni nujno, dostikrat pa je tako. Na zad­nji tekmi v sezoni, na kateri sem vse zadel, se je tudi meni zdelo, da mi ni treba vlagati ne vem kakšnih naporov. Saj sem se mučil, ampak v glavi je bilo pa povsem drugače.

PB: Bjorndalen bo januarja prihodnje leto star 42 let. Bo še tekmoval?
JF: Kolikor vem, naj bi še. Vsaj do konca naslednje sezone, ko bo svetovno prvenstvo v Oslu, ampak jaz nekako mislim, da bo tudi še potem. Če bo dovolj dober in motiviran, da bo nadaljeval.

PB: Si sebe predstavljate čez 14 let med tekmovalci?
JF: Ja. Kot sem se takrat na faksu spraševal, kaj tukaj počnem, se zdaj pogosto vprašam, kaj bi jaz brez tega. Edino v
biatlonu se počutim izpolnjenega.

PB: V nekem intervjuju po zmagi v Hochiflznu [leta 2012] ste rekli, da bi se nekoč radi borili za veliki kristalni globus. Po lanskem tretjem mestu v skup­nem seštevku svetovnega pokala vam kaj drugega, če hočete napredovati, niti ne ostane več. Kaj se mora še spremeniti, da bi se to zgodilo?
JF: Kar se treninga tiče, smo naredili ogrom­no. Celoto smo razbili na segmente, problem smo razčlenili na moč, vzdržljivost in streljanje. Prehrana je urejena, in če bo treba, bomo dodali še pomoč psihologije. To je mozaik in zdaj bomo poskusili biti pri vsakem njegovem delčku najboljši. To vidim kot rešitev tega prob­lema.

PB: Bjorndalna je kot serijskega zmagovalca in osvajalca svetovnih pokalov – osvojil je zadnje štiri velike globuse – zamenjal Martin Fourcade. Verjetno ste razčlenili tudi njegove nastope?
JF: On je boljši pri streljanju. Zadeva 90-odstotno, jaz pa 87,6-odstotno. Tukaj bi se mu moral približati, pa niti ni nujno, da ga povsem ujamem, ker sem bil pri teku v določenih delih sezone hitrejši.

PB: Na tej ravni je vse zelo odvisno od glave, kot rečemo, vi pa do zdaj niste delali s športnimi psihologi. Kako to?
JF: Ne vem. Kar sem jih srečal, mi nekako niso sedli. Na zadnjem srečanju Team Petrola je bil dr. Zadel in tam sem začutil, da bi bil on lahko oseba, s katero bi lahko sodeloval. Ampak to sodim po njegovem predavanju, ki je bilo splošno, nič specifično športno.

PB: Kakšen je torej zdaj vaš načrt priprav pred naslednjo sezono?
JF: Zdaj po tem tedenskem dopustu imam en trening na dan, da spet pridem v ritem, potem pa priprave do decembra, dokler se ne začnejo tekme.

PB: Kdaj začnete pa trenirati na snegu?
JF: Ko bo padel na Pokljuki.

PB: Nič prej?
JF: Ne.

PB: Ne greste na kak ledenik? Ko smo pred leti delali intervju s Petro Majdič, smo ga na ledeniku Dachstein.
JF: Ne, prej se je hodilo. Tekačem je veliko lažje, ker imajo samo trening teka. Del obdobja lahko treniramo samo streljanje, potem moraš pa trenirati, mi rečemo, kompleksno streljanje, se pravi, da ga moraš priključiti teku. Če greš v Dachstein, je super, ampak moraš pred tem opraviti aklimatizacijo, ker na tisti višini ne moreš takoj začeti na polno, s hitrimi treningi in že za to potrebuješ neki čas. Prva gondola pelje na smučišče ob sedmih, se pravi, da moraš oditi iz mesta pol ure prej, na ledeniku si minimalno dve uri, sicer nima smisla, potem spet čakaš gondolo, in če je prva polna, čakaš pol ure na naslednjo in še pol ure do mesta. Na strelišču imajo deset tarč, in če pridejo še kakšni Nemci in Norvežani, je skoraj polno in dobiš termin dve uri na dan in dve tarči. In če nas je deset ali osem na treningu, sledi cela procedura, tako da je komplicirano in zato ne hodimo več tja.

PB: Ne hodite pa tako kot alpinci poleti na južno poloblo?
JF: Ne, ne hodimo.

PB: Ker ni denarja?
JF: Ne, ker ni potrebe. Moderni tekaški rolerji so počasnejši od smuči in ni prav velike razlike med njimi. Sam potrebujem nekaj ur na smučeh, da preklopim, pa še to samo zaradi dolžine. Moje smuči so dolge 192 centimetrov, rolka pa, ne vem, 60. Edino ta hendikep je na Pokljuki, da je asfaltirana proga dolga samo dva kilomet­ra zaradi omejitev Triglavskega narodnega parka in se menda ni smelo narediti daljše proge, tako da se tudi tega naveličaš. Lani smo šli prvič na sneg na Švedsko, ampak tudi ko smo prišli gor, ga je bilo za dvokilometrski krogec.

PB: Veljate za biatlonca z izjemno te­kaško tehniko. V nekam intervjuju ste rekli, da vas teka na smučeh nihče ni naučil. Kako to?
JF: Ne, ni me. Tako je bilo. Na Hrvaškem smo šele leta 2001 dobili ratrak v vas. Do takrat smo progo najprej preštamfali, da smo lahko tekli po njej. Pravzaprav smo imeli najraje treninge, ko se je naredila na snegu skorja, po kateri smo lahko tekli kjerkoli. Taka površina je vedno valovita, smuči zmeraj drsijo, treba jih je držati v smeri ... Zdaj razlagam skrivnosti. [smeh]

PB: Nič hudega. Sem že malo prestar, da bi se lotil biatlona ...
JF: Če imaš vse k riti prineseno, ni dobro. [smeh] Ker nismo imeli prog, smo večkrat hodili po snegu, pa je trener rekel: »Gremo zdaj okoli one smreke in nazaj.« Nisem hitro prišel v sistem, ki bi me po­stavil na tirnice, velikokrat je šlo za igro. Zelo redki so tisti dobri mladinci, ki postanejo tudi dobri člani.

PB: Kako je pa s podmladkom v slovenskem biatlonu?
JF: Podmladka je dovolj, vprašanje je, koliko jih bo vztrajalo, ko pridejo enkrat do srednje šole, ker ni lahko. Res moraš garati in tukaj se hitro prelomi. Mislim, da je večja možnost poiskati talent na vasi kot pa v mestu oziroma tam, kjer niso idealne razmere. Kjer ljudje niso razvajeni. Vsaj če sodim po sebi. Kjer so lačni uspeha, dokazovanja. Če hrepeniš po dobrih razmerah za trening, boš napravil vse, da bi si jih prislužil, da ti bodo nagrada za nekaj, kar si že naredil. Če jih dobiš kar tako, so nekakšen kredit. Zato mislim, da so primernejši ljudje iz manjše sredine, pa tisti, ki so navajeni delati. Tudi travo kositi, pa ne s kosilnico.

PB: Ste morali doma veliko delati?
JF: Ni mi bilo treba, saj to je. Tudi trenirati mi ni bilo treba, ampak sem imel na izbiro. Ali bom treniral ali se pa vedno najde delo okrog hiše. Ni pa bilo nikoli: zdaj moraš na trening ali pa zdaj moraš to. Ne, če hočeš, lahko greš na trening, ali pa bomo že kaj našli. Svoje prvo kolo z aluminijastim okvirjem, ki je bil takrat nekaj novega, sem si kupil s košnjo trave. V Mrkopalju se najprej naučiš voziti traktor. In ker sva bila z bratom še malo švoh za to, da bi drva prodajala, in ker smo doma tako ali tako delali bale sena in ga prodajali, sva očeta prosila, če bi nama posodil traktor, da bi sama delala bale sena, pa če bi nama še našel kupca za to seno, sva ga prosila. Saj denarja ni bilo dovolj, ampak nekaj pa in morala sva si ga pridelati.

PB: Prvega avgusta ste dopolnili 28 let. Že čutite potrebo oziroma dolžnost pomagati mladim?
JF: Ja.

PB: Pridejo po nasvet?
JF: Niti ne, precej sramežljivi so, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Nekajkrat sem sam stopil do njih, pa sem potem nehal, ker se je zdelo, kot da jih silim. Sam bi na njihovem mestu šel in kaj vprašal, pa čeprav bi me bilo sram. Ali pa bi vsaj opazoval, kaj delajo. Saj mogoče to počnejo tudi oni.
PB: Letos imate pred seboj dva cilja. Skupni seštevek svetovnega pokala in svetovno prvenstvo v Oslu.
JF: Bolj realno se mi zdi ciljati na svetovno prvenstvo. Pri skupnem seštevku je toliko segmentov, poleg tega se mi pa zdi, da je nakopičenega veliko stresa že zdaj, pa stvari še vedno niso jasne in bomo videli, kako se bo to odražalo na sezoni. Tako da bom formo tempiral na svetovno prvenstvo. To je vedno glavni cilj sezone. Moja osebna želja bi seveda bila biti še višje v svetovnem pokalu kot lani, ampak ne vem, kdo lahko reče, da bo ciljal na prvo mesto. Gre za splet številnih okoliščin.

PB: Ali pred tekmo veste, kdaj je vaš dan?
JF: Ne. Lahko se celo zgodi, da se na ogrevanju počutiš slabo, da se ti zdi, da ne moreš premikati nog, potem pa startaš in gre kot hudič. Bral sem, da se to dogaja številnim športnikom. Ko pa steče pa gre in takrat se bolje počutiš po tekmi kot pa na ogrevanju. Lahko pa se tudi zgodi, da se dobro počutiš na ogrevanju, pa potem ne gre.

PB: Kako zdaj tekmovalci velikih reprezentanc gledajo na vas?
JF: Ko sem prišel na biatlonsko sceno, sem bil eksot, sploh ko sem še nastopal v dresu s šahovnico, potem sem se pa začel uveljavljati, sploh po medalji na svetovnem prvenstvu. Ker tudi če imaš veliko sreče, do medalje pa samo z njo ne moreš priti. Zelo dober občutek je bil za mulca, kakršen sem bil v Koreji leta 2009, ko so stopili do mene in mi, Bjorndalen in drugi, čestitali.

PB: Bral sem, da si biatlonci med seboj pomagate, tudi tisti iz različnih reprezentanc. Še vedno?
JF: Še vedno. Tudi če bom jaz prišel v Avstrijo, pa ne bom imel trenerja s seboj, mi bodo oni nastreljevali puško. Zadnje čase smo trenirali skupaj s tekačema, z Anjo Eržen in z Rokom Tršanom, in po tem, kar sta onadva govorila, je v teku vse veliko bolj zaprto. Čeprav Northug, Rusi in Švicar Cologna včasih trenirajo skupaj, sicer so pa v zraku nenehno nekakšni prepiri in zamere. Pri nas tega ni.

PB: Se pa sodelovanje neha, ko gre za mazanje smuči?
JF: Ja, tam se pa neha. Oziroma začnejo serviserji uporabljati alkohol.

PB: Alkohol?
JF: Ja, drug drugega poskušajo naliti, da bi kaj povedali. [smeh] To je edina taktika, da od koga kaj izveš.

PB: Očitno so naši serviserji pri tem uspešni, ker vi, kot se mi zdi, v lanski sezoni niste imeli večjih težav s smučmi?
JF: Ne, in zdi se mi, da so pri tem serviserji podobni športnikom. Imajo sicer okvire, znotraj katerih morajo delovati, svoj budžet, ampak so pri tem izjemno inovativni.

PB: Preizkus tekaških smuči, njihove namazanosti, je pa, če se ne motim, zelo preprost. Smuči postaviš na klanec in jih spustiš po njem in katera gre najdlje, je prava?
JF: Ja. Je pa tako, da so na smučeh strukture, ki so že vrezane, pa potem dodatno vrezane pa takšne strukture na smrečico pa one naravnost pa strukture, ki so na polovici smuči takšne in na drugi polovici drugačne, ampak to je vse delo za servis. Sam imam najraje, če mi smuči prinesejo na start, da o tem sploh ne razmišljam. Če mi Anže [Globevnik, serviser reprezentance] pove, da bi rad, da se udeležim preizkusa smuči, se ga, največkrat mi pa samo prinese smuči na start tekme. S tem se sploh ne obremenjujem.

PB: Večkrat ste rekli, da ste veren. V kakšnem smislu?
JF: Vzgojen sem bil v veri v Boga in tako sem nadaljeval. To mi je pomagalo tudi pri mojem ukvarjanju z biatlonom. Preden sem začel sodelovati s slovensko ekipo, sem tudi po ves mesec preživel na pripravah, jaz in pa še ena punca, ki je bila sedem, osem let starejša od mene, vsak v svoji sobi, pa še en trener. Sam s seboj. Treniraš sam, ko prideš s treninga, poješ skupaj in greš na svoje. Večinoma si sam s seboj in takrat je dobro, če je še kdo. Pa še to je, da če verjameš, da boš nekaj dosegel, boš to dosegel lažje, kot pa če zmeraj nekaj dvomiš. Čeprav sem se navadil biti sam. Veš, kaj se mi zdi najlepše? Da greš ponoči, ko pada sneg, na progo. Brez slušalk in podobnega in poslušaš tišino. Ne obstaja boljšega. Nobeno morje pa sonce, ma, tudi Playboya ne bi bral. [smeh] Sprehajaš se in si sam. Tako jaz razmišljam o živ­ljenju. Se poročiš in je vse lepo in prav, ampak človek še vedno mora biti sam sebi na neki način dovolj. Na koncu moraš vendarle vse stvari storiti sam. Tudi na teh dolgih treningih niti ne potrebujem družbe. Če se osredotočim, sploh ne potrebujem družbe, na nobenem treningu. Je pa fino, če je še kdo, zaradi zabave. Tudi pri članih mora biti nekaj igre in zabave.

PB: Nisem pa videl, da bi se, kot to storijo kakšni nogometaši, pred kakšnim streljanjem prekrižali ali pa da bi po kakšni zmagi pogledali v nebo in se zahvalili?
JF: Ne, to ne. Pač, če to narediš, lahko narediš v sebi, zapreš oči, ni treba gestikulirati navzven.

PB: Kljub temu pa niste imeli nobenih zadržkov, ko smo vas poklicali za pogovor za Playboy?
JF: Ne, ampak ko sem to omenil mami, je rekla: »Dobro, ali ne obstaja neki drug način?« »Da bi kaj?« »Da bi pač nekaj pokazal od sebe.« [smeh] Ne vem, kaj je ona mislila. In potem je trener Jani rekel: »Ja, pa saj to ni nič takega.« »Veš kaj,« je rekla, »če bo imel intervju, boš imel še ti težave z menoj.«

PB: Pred časom se je za nemški Playboy gola slikala nemška biatlonka Miriam Gössner. Je to kaj odmevalo v svetu moškega biatlona?
JF: To pa itak. [smeh]

PB: Ste videli fotografije?
JF: Sem.

PB: In?
JF: Kaj naj rečem. V redu, dobro je zastopala biatlonski šport. Bi bilo še kandidatk. [smeh]

Napisal: Tadej Golob

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol