Podnebna znanost jasna; ukrepi potisnjeni predaleč v prihodnost

Podnebna znanost je jasna in od sveta zahteva takojšnje ukrepanje. "Nedavno poročilo Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC) je potrdilo, da podnebne spremembe že čutimo v vseh naseljenih regijah sveta. Prav tako je sintezno poročilo UNFCCC o nacionalno določenih prispevkih, ki so pomemben nacionalni instrument pariškega sporazuma, ugotovilo, da nas predstavljeni cilji posameznih držav vodijo daleč od cilja 1,5 stopinje Celzija, kljub temu, da so nekatere velike države napovedale zvišanje svojih ciljev," je pred podnebno konferenco COP26, ki se bo v nedeljo začela v škotskem Glasgowu, za STA strnila Barbara Kvac iz nevladne organizacije Focus.

"Podnebnih sprememb ne moremo več ustaviti, za to smo prepozni. Lahko pa jih omilimo," je dejala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. V skladu s pariškim sporazumom naj bi pogodbenice globalno segrevanje omejile na precej pod dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in si prizadevale za njegovo omejitev na 1,5 stopinje - dve stopinji je relativno varna meja, 1,5 stopinje pa predstavlja znanstveno mejo varnega, je pojasnila Kajfež Bogatajeva.

A da bi dosegli dve stopnji, mora svet do sredine stoletja praktično doseči ničelne izpuste, za scenarij 1,5 stopinje pa bi morali celo najti načine za odvzemanje ogljikovega dioksida iz ozračja.

"Pred nami je odločilno obdobje do leta 2030," je pri tem poudarila Kajfež Bogatajeva. V tem obdobju morajo biti izvedeni vsi nastavki, vsa zapiranja, vse novogradnje za ničelne izpuste do 2050. "Ne smemo gledati do leta 2050 ali konec stoletja. Zato je tudi Evropa sprožila program Pripravljeni na 55, ki za Evropo do leta 2030 predvideva 55-odstotno znižanje izpustov. Nekaj takega bi moral storiti cel svet," je poudarila in opomnila, da je svet v zadnjih petih letih prepad med obljubami in delovanjem zmanjšal za le 11 odstotkov.

Premajhna ambicioznost pri blaženju in financiranju

Trenutno prostovoljni nacionalni cilji, ki jih države komunicirajo v okviru pariškega sporazuma, ne vodijo do dosege zastavljenega cilja. V ponedeljek objavljeni podatki generalnega sekretariata Konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) kažejo, da bi upoštevajoč nacionalne zaveze vseh pogodbenic pariškega sporazuma svet do leta 2030 glede na 2010 povečal izpuste toplogrednih plinov za 16 odstotkov. S tem bi se do konca stoletja globalna temperatura zvišala za 2,7 stopinje Celzija.

"Tudi novi cilj EU zmanjšanja emisij za vsaj 55 odstotkov do leta 2030 ni zadosten za pravičen prispevek EU k mednarodnim naporom. Climate Action Tracker ugotavlja, da lahko EU še izboljša svoje podnebno ukrepanje, in sicer s pospešitvijo opuščanja rabe premoga, povečanjem sredstev za podnebno financiranje v tretjih državah ter s povišanjem cilja za 2030," je izpostavila Kvačeva.

Ta teden objavljeno poročilo okoljskih ministrov Kanade in Nemčije kaže, da bodo razvite države za države v razvoju letno zbrale vsaj 100 milijard dolarjev za financiranje podnebnih ukrepov šele v letu 2023.

Tudi Kajfež Bogatajeva izpostavlja pomen prilagajanja podnebnim spremembam. "Zahodni oz. severni svet ima za to dovolj denarja, države v razvoju pa ne. Tudi tu se zapleta," je dejala. Spomnila je, da za finančno pomoč državam v razvoju niso potrebne nobene nove tehnologije, pač pa je to mogoče doseči takoj.

Po ocenah Focusa je premalo ambiciozna tudi Slovenija, ki s trenutnimi načrti verjetno ne bo uspela doseči cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050. "Tako Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) kot dolgoročna podnebna strategija večino potrebnega zmanjšanja emisij prelagata na obdobje po letu 2030, medtem ko ukrepi za to obdobje niso jasno razdelani, pri izvajanju ukrepov NEPN pa že zaostajamo," izpostavlja Kvačeva.

Slovenska podnebna strategija predvideva tudi zelo velik prispevek ponorov k doseganju cilja podnebne nevtralnosti, pri čemer pa projekcije ponorov do leta 2050 ne upoštevajo vpliva podnebnih sprememb na gozdove. Tudi načrti rabe sredstev, ki so na voljo za podnebno ukrepanje, kažejo, da bomo do leta 2030, ki je ključno, da pri zmanjšanju emisij dosežemo bistven napredek, zamudili priložnost narediti več, je še posvarila.

EU v podnebnih pogajanjih ohranja vodilno vlogo

Kljub določenim kritikam EU ostaja eden od vodilnih in bolj ambicioznih akterjev v globalnih podnebnih pogajanjih. Stališča za podnebno konferenco COP26 je unija izoblikovala v času, ko je Svetu EU že predsedovala Slovenija, slovensko predsedstvo pa bo pomembno vlogo igralo tudi tekom same konference. "Biti želimo zgled in vodilna celina pri spopadu s podnebno krizo, tako na področju prilagajanja kot preprečevanja vzrokov za nastanek podnebnih sprememb," je za STA pred dnevi izpostavil minister za okolje in prostor Andrej Vizjak.

Podčrtal je tudi prispevek unije h globalnemu podnebnemu financiranju. "Kot najrazvitejši del sveta prispevamo daleč največ denarja za odpravo posledic podnebnih sprememb v razvijajočih se državah," je poudaril. Evropska komisija je v tej luči napovedala dodatnih pet milijard evrov na že obstoječih 24 milijard. "S tem bo EU k obljubljeni vsoti 100 milijard ameriških dolarjev oz. 86 milijard evrov letno prispevala tretjino," je izpostavil minister. Pričakuje, bodo svoje dodale tudi druge celine oz. države.

V zvezi s knjigo pravil za izvajanje pariškega sporazuma, ki naj bi ob dokončanju v Glasgowu natančno določila način uresničevanja sporazuma in poročanja držav o napredku, Vizjak pravi, da manjka še nekaj tehničnih dogovorov. "Največji problem je bil doseči dogovor pri časovnih okvirjih, na koliko let morajo države podpisnice prilagajati svoje nacionalne cilje za dosego skupnega cilja omejitve dviga globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija," je pojasnil. Znotraj EU je bil dosežen dogovor, da je to na pet let, in to bo unija tudi zastopala v pogajanjih.

Podnebno krizo je treba nasloviti globalno, je izpostavil Vizjak. "Brez vključitve 20 najbolj razvitih držav, ki povzročajo 80 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov, to ne bo mogoče. Tu je ključ do uspeha," je prepričan.

Podnebna konferenca bo sicer potekala v luči hitre rasti cen energentov. "Energetska kriza še dodatno podčrtuje potrebo, da postanemo energetsko manj odvisni od tradicionalnih dobaviteljic goriv, na primer Rusije pri plinu. Tudi v Sloveniji moramo veliko narediti na samozadostnosti," je prepričan Vizjak. V Sloveniji smo povsem odvisni od uvoza pogonskih goriv ter zemeljskega plina, medtem ko je pri elektriki položaj države zaradi večje samozadostnosti precej ugodnejši. A ob prehodu iz fosilnih goriv je potrebno najti nove vire proizvodnje, je spomnil Vizjak.

Piše Martina Gojkošek

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol