Pretresljive podobe Petrinje leto po potresu: Mesto v ruševinah, mesto, ki ga ni več

20 sekund trajajočemu potresu je sledil sledil še eden z manjšo močjo, potem pa še skoraj sto popotresnih sunkov. To je bil najhujši potres na Hrvaškem v zadnjih 140 letih. V potresu je bila porušenih ali poškodovanih večina tamkajšnjih hiš.

Leto pozneje je MMC-jeva novinarka Ksenja Tratnik obiskala mesto, "ki je od Zagreba po cesti oddaljeno okoli 50 kilometrov, v vseh drugih pogledih pa cela desetletja". 

Kot piše, "predvsem središče mesta, pa tudi širše območje, še vedno kaže izredno klavrno podobo: številne ruševine, marsikje se v letu dni ni premaknil niti kamen in je vse tako kot usodnega 29. decembra". 

Za Metropolitan je novinarka povedala, da se je sicer že vnaprej pripravila, da bo naletela na razrušeno mesto, a te nič ne more pripraviti na to, kar tam vidiš.

Že sama pot do Petrinje je bila turobna in siva, se spominja, kot bi se napovedovalo, kaj bosta s fotografom Milošem Ojdanićem tam doživela.

Središče mesta v resnici ne obstaja več, kar je po razmišljanju sogovornice za ljudi najtežje: občutka, da je to tvoj dom, tistega, kar je iz kraja delalo skupnost, ni več. Tudi stavbe, ki na videz niso poškodovane, so prazne in zapuščene.

Iz središča sta se odpravila še v kontejnersko naselje Center novega življenja, ki leži malce iz mesta.

"Podoba na desetine kontejnerjev, nagnetenih na parkirišču, pri čemer so med seboj oddaljeni le dober meter, se zdi igra ironije z imenom," piše Tratnikova. "A dejstvo je, da je za približno 200 ljudi, kolikor jih živi tam, to edini dom."

Poleg kontejnerskega naselja so pred le nekaj tedni postavili obarvane, pisane zabojnike, ki so zloženi v malo mestece. Spodaj so trgovine in lokali, vmes se bohoti velik atrij, zdaj božično okrašen, zgoraj pa so poslovni prostori za tiste, ki so ostali brez pisarn oz. lokalov v središču mesta. Nekateri so že polni, drugi še samevajo. To je zdaj središče Petrinje.

Ko sta se odpeljala iz mesta, je, kot se spominja Ksenja Tratnik, posijalo sonce. V tem vidi nekakšno simboliko in upanje, saj, kot pravi, so tudi ljudje Petrinje žalostni in vdani v usodo, a je pri njih začutila nekakšen preživetveni nagon in je prepričana, da bodo tudi to preizkušnjo nekako prebrodili in se bo v mesto nekoč zares vrnilo življenje.

Celotno reportažo s fotografijami in videoposnetki najdete na tej povezavi.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord