Sem rekreativni hipohonder. Takole živim z novicami o novem koronavirusu. (piše: Darjo Hrib)

Moram priznati, da mi je bilo neprijetno takoj, ko so začele naraščati številke na Kitajskem, ker mi je bilo jasno, da v tem času, ko s popolno lahkotnostjo in dostopnostjo frčimo z enega konca sveta na drugega, je samo vprašanje časa, kdaj se bo to razneslo še kam drugam. Dva meseca in pol je bilo potrebno, da je eksotični kitajski kašelj postal pandemija.

V tem času sem se nadvse trudil iskati proporcionalno reakcijo na razvoj dogodkov. Na začetku so bili celo najmanjši znaki zaskrbljenosti sprejeti kot iracionalni. Če sem samo lahkotno teoretiziral o prihodu virusa k nam, sem bil nemudoma označen za paranoika. Če sem pokazal kanček zaskrbljenosti, pa so to tako ali tako nemudoma pripisali moji hipohondriji.

Potem me je moja bojazljivost počasi premagovala. Sprva smo se sicer šalili, da si včasih zakašljal, da si prikril prdec, zdaj pa je ravno obratno, potem pa je tudi to šalo vzel vrag. Danes mi je sitno, če me požgečka po grlu in bi rad zakrehal, ker nočem, da me ljudje grdo gledajo. Češ, kaj delaš tu, ogabna kužna smet. A jim ne zamerim.

Ne vedo, kako zelo se trudim biti skladen z navodili. Redno drgnem roke, marljivo uporabljam razkužilo, na kavah sedim z ustrezno distanco od soljudi, čistim mobilni telefon, telovadim sam, jem sadje polno vitamina C in se seveda nadvse obremenjujem s tole situacijo. Se mi zdi higienično, da se. Da bi bilo nespoštljivo do virusa, če bi ga sprejemal premalo resno.

Na prvi pogled se mi zdi, da je to zelo hitro postala delovna temperatura vseh nas. Da smo, z malce odstopanja, približno vsi enako zaskrbljeni. Da je morda razlika le v tem, da jaz nosim s seboj dve steklenički razkužila za roke. Pa še sam ne vem zakaj. Psihološka uteha, verjetno.

A očitno vsi le niso tako zaskrbljeni kot jaz in tista peščica ljudi, s katerimi se najpogosteje družim. Ko sem svojo radovednost o odnosu do situacije raztegnil izven mojega ožjega socialnega kroga, sem ugotovil, da se dejansko dogaja točno to, kar sem nekako predvidel v nedavni kolumni.

Ljudje mi poročajo, da imajo sodelavce, ki sedijo v službi, čeprav so za vikend skočili v Italijo. Češ, da v Trstu ni primerov okužbe. Ali pa imajo sodelavce, ki so nedavno tega prek Italije potovali v London in nazaj. Ker so pač dobili vozovnico za samo 60 evrov. Ali pa imajo sodelavce, ki ne bodo stornirali dopusta v tujini, ker ne dobijo celotnega povračila. Stran pa denarja menda ne bomo metali. Zdravje lahko, tega je očitno v izobilju. Denarja pa ne.

»Država mi ni ukazala, da moram ostati doma,« je bil recimo eden od komentarjev, za katerega sem izvedel posredno. In če bi mu država velela, da mora ostati doma? Potem bi verjetno rekel: »Meni država že ne bo govorila, kaj naj počnem.«

Bistvo te specifike pa je, da dejansko nihče od nas ne ve, kako naj se odziva na nastalo situacijo. Ne morem pokazati na človeka, ki ni zaskrbljen zaradi koronavirusa in mu očitati, da je v zmoti. Mogoče sem jaz v zmoti. In na tem navzkrižju potuhnjene panike na eni in zaigrane flegmatičnosti na drugi strani Slovenci sedimo v kavarnah, se nastavljamo prvim pravim spomladanskim žarkom in razglabljamo o koronavirusu.

Kolektivno iščemo ustrezen odziv, ker v resnici ne vemo, kako naj se pravilno odzovemo, da bomo na eni strani varni, na drugi strani pa v očeh prijateljev, znancev in sodelavcev ne bomo izpadli kot iracionalni paničarji. Splošni presek odziva se verjetno nahaja nekje med odpiranjem vrat s komolci in iskanjem prostora, kamor lahko pospravimo 25 kilogramov testenin.

Moj vsakdan morda še teče po ustaljenih tirnicah, a je istočasno prežet z mislimi, ki jih doslej nikoli nisem imel. Kdo od ljudi, ki jih poznam, je bil nazadnje v Italiji? Ali pa nasploh v tujini? Naj hrano raje naročim prek spleta in se ognem obisku trgovin? Koliko dezinfekcijskega sredstva za roke še imam? Ga je v teh dneh sploh kdaj dovolj? Lahko mobilni telefon dobi koronavirus, če ga odložim na mizo v kavarni?

Zakaj si zadnje čase roke umivam večkrat na dan tudi, če sploh ne grem iz stanovanja? Ali marelice res lahko pomagajo? Je nekulturno, če čutim izjemno olajšanje, ker je odpadlo kup dogodkov, na katere nisem želel iti? In seveda – kako krivega se bom počutil do ljudi, s katerimi se družim, če nenadoma staknem okužbo?

Ker pri koronavirusu je tako kot pri spolnih boleznih; če odkrijejo, da si kužen, moraš obvestiti vse, s katerimi si bil v stikih.

Z vsako novo objavljeno številko okuženih v Sloveniji se mi zdi, da vsi malo pogledujemo naokoli po sodržavljanih in premlevamo, če lahko kar s prostim očesom hitro identificiramo potencialno nevarno osebo. Vsi okoli nas so čez noč postali grožnja našemu zdravju.

»A je bil pred kratkim kje v tujini,« vprašam, preden se nameravamo dobiti s starim znancem. Ker če je bil, se mogoče raje vidimo aprila. Tako zdaj deluje moj miselni proces. In sovražim, da je ta hudičev virus praktično edina tema, o kateri lahko klepetamo že en teden. In bo še lep čas, očitno.  

Za nas, ki smo malce bolj panični že po naravi, je tole zelo nehvaležen čas. Zdaj novice že spremljam s cmokom v grlu in po tiho bentim, če slučajno delajo več drame, kot je dejansko potrebno, ker tole zdaj že resno moti moj vsakdanji ritem. Oblega mi misli, ki jih potrebujem za kaj bolj produktivnega kot to, da se sprašujem, če bi moral narediti zalogo toaletnega papirja in makaronov.

Bojim se, kako bi bilo videti, če tudi nas pograbi nakupovalna panika. Ker Slovenci se za nakupovalno paniko treniramo vse življenje. Generalko imamo pred vsakim državnim praznikom in vsakič znova dokažemo, da nam gre še kako dobro od rok. Če pade pravi signal, bo štala. Slovenec, ki ga poganja nakupovalna panika, je zmožen marsičesa.

Upam, seveda, da tega signala ne bo. Ker panika nikoli ne pomaga. Vendar pa čutimo, da je kolektivni pulz narastel. Da je nervoza že precej očitna. Ljudje drug drugemu govorijo, da se »ljudem meša«, s čimer le želijo povedati, da se »meša« njim samim. Samo priznati je tako težko. Pa čeprav ni nič narobe, če nas je strah. Ne zato, ker bi bilo smiselno, ampak zato, ker gre za situacijo, ki je ne poznamo in na katero imamo izven umivanja rok in skrivanja doma strašansko malo vpliva.

Kako zdaj živim jaz?

Po principu obratnega prekletstva, ki sem se ga priučil v času srednje šole in gre nekako takole: če bom pripravljen, bom s tem preprečil, da se zgodi tisto, za kar sem pripravljen. V srednji šoli mi je postalo jasno, da bom naključno vprašan samo takrat, ko snovi ne bom znal.

Kasneje v življenju sem se naučil, da bom naletel na policiste, ki merijo hitrost, samo takrat, ko bom nepazljivo zdrsnil čez omejitev. In zdaj te izkušnje uporabljam v obratni smeri. Če vse počnem kot, da bo stanje res hudo, morda na koncu sploh ne bo tako hudo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord