Tako se je jedlo v Jugoslaviji: "Ta jed je bila kralj socialistične gastronomije"

18. 11. 2026, 18:00 | Uredništvo
Tako se je jedlo v Jugoslaviji: "Ta jed je bila kralj socialistične gastronomije" (foto: ChatGPT, AI)
ChatGPT, AI

Nekoč, ne tako davno tega, je v delavskih menzah jedel vsak drugi zaposleni.

Zbornik ’Bratstvo in enotnost za kuhinjsko mizo: hrana v socialistični Jugoslaviji’ je zanimiv zbir znanstvenih prispevkov, ki razkrivajo skrivnosti organizirane družbene prehrane v socializmu in preiskujejo zgodovino ter razvoj priljubljenih gastro-simbolov nekdanje države, kot so čevapčiči, burek, sarma, ajvar, kranjska kobasica in druge jedi.

Gre za zbornik prispevkov, nastalih v okviru projekta Humboldtove univerze v Berlinu, ki je leta 2024 izšel pri zagrebški založbi Srednja Europa.

Iz časov, ko je v menzi jedel vsak drugi

"Moje delo obravnava delavske restavracije in menze v Jugoslaviji v času prvega petletnega načrta. V obdobju pomanjkanja in racionirane preskrbe je bilo pomembno delavcem zagotoviti redne in hranljive obroke, saj so bili ključni nosilci uresničevanja petletke, obnove države in industrializacije. Prehrano so razumeli kot del delovnega procesa, zato so v podjetjih odpirali delavske in uslužbenske restavracije ter menze, v katerih so bili obroki na voljo po subvencioniranih cenah," je ob izidu povedal eden od avtorjev, profesor Igor Duda z Univerze Jurja Dobrile v Pulju.

Ob tem je dodal, da v povojni Jugoslaviji ni bilo preprosto vzpostaviti sistema restavracij z enotnimi standardi kakovosti hrane in osebja. 

To je bil hkrati tudi čas lakote v Jugoslaviji. Država je prejemala pomoč Združenih narodov, med letoma 1945 in 1952 pa je bila preskrba s hrano racionirana s pomočjo potrošniških kartic, kuponov, točk in bonov.

Tako je bilo denimo z delavsko potrošniško kartico v prvih dveh povojnih letih mogoče kupiti od 0,4 do 0,8 kilograma kruha na dan, mesečno pa 0,75 litra olja ali 0,75 kilograma masti, po 0,5 kilograma sladkorja in soli ter po eno milo za osebno higieno in pranje perila.

Skladišča hrane so bila tarča manjših in večjih tatvin, črni trg se je krepil, zaradi podhranjenosti pa je bil ob naboru zavrnjen celo vsak peti mladenič.

Tako se je jedlo v Jugoslaviji: "Ta jed je bila kralj socialistične gastronomije"
ChatGPT, AI

"Hkrati je petletka zahtevala 'delovni zagon in ustvarjalno pobudo delavskega razreda in delovnih ljudi', 'delovno in plansko disciplino' ter 'povečanje produktivnosti dela'. Vse to pa je bilo s praznim želodcem in brez organizirane skupne prehrane težko doseči," poudarja Duda, ki v svojem prispevku navaja tudi izjemno zanimive podatke.

Leta 1948 se je na primer v okviru organizirane družbene prehrane prehranjeval vsak četrti zaposleni, skupaj približno 370.000 ljudi. Največ obratov družbene prehrane je imela Hrvaška, in sicer 635, sledila je Srbija s 594 obrati, medtem ko sta jih Bosna in Hercegovina ter Slovenija imeli med 380 in 390.

Zagreb je bil očitno rekorder na področju družbene prehrane v nekdanji Jugoslaviji, saj se je že naslednje leto, leta 1949, v delavskih menzah prehranjeval vsak drugi zaposleni Zagrebčan. 

Specialitete, ki so povezovale in razdvajale 

V zborniku je posebno zanimivih prispevek 'Čevap kot paradigma jugoslovanskega gastronomskega znamčenja', ki sta ga napisala banjaluška profesorja Slavojka Beštić Bronza in Boro Bronza, je verjetno doslej najbolj poglobljeno znanstveno delo o čevapu kot 'kralju' socialistične gastronomije.

Čeprav si ga lastijo številne pokrajine nekdanje Jugoslavije, raziskava potrjuje, da o pojmu 'izvirnega' čevapa v antiki in srednjem veku na območju današnjih držav ni pisnih dokazov.

Beseda 'čevap' se v virih pojavi šele po letu 1850, in sicer po prenosu leskovške tradicije priprave mesa v Beograd.

Avtorja navajata tudi pisatelja Branislava Nušića, prvega 'kronista' čevapov, ki je zapisal, da so se ti kot jed prvič pojavili na jedilniku beograjske restavracije 'Rajić' okoli leta 1860. Nušić je zagovarjal tudi tezo, da je prav čevap po prvi svetovni vojni 'združil tri plemena enega naroda' in postal gastronomski simbol Jugoslavije. Toda znanstveniki poudarjajo, da je bila to pretirana trditev, saj so se čevapi v resnici širili precej počasneje.

Tako se je jedlo v Jugoslaviji: "Ta jed je bila kralj socialistične gastronomije"
profimedia

Po najnovejši podrobni raziskavi jedi s tem imenom do leta 1900 sploh ni bilo v Bosni in Hercegovini, ki velja za 'alternativno' domovino čevapov.

V severozahodne dele Jugoslavije, torej na Hrvaško in v Slovenijo, so čevapi začeli prodirati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vrhunec priljubljenosti pa so dosegli v začetku sedemdesetih let. 

Vojna za čevape, ajvarjem in kranjsko klobaso

V boj za lastništvo 'patenta za čevape' so bile vključene številne republike, poudarjajo znanstveniki.

Delitve, ki jih povzročajo čevapi, so vidne še danes, od rivalstva med Srbijo ter Bosno in Hercegovino oziroma med Sarajevom in Banjaluko do razhajanj znotraj posameznih mest zaradi različnih načinov priprave čevapov. Tako je denimo Dubica v Bosni in Hercegovini razdeljena na območja čevapov 'Kalaba', 'Ćetava' in 'Alija'.

Po drugi strani najnovejše znanstvene raziskave o sarmi in bureku v zborniku niso tako poglobljene.

Kljub temu velja za ljubitelje bureka poudariti, da so znanstveniki zdaj ugotovili, da imajo v postjugoslovanskem boju za prvenstvo pri bureku morda vendarle prednost Makedonci. Ta jed se namreč tam omenja že leta 1452.

Tako se je jedlo v Jugoslaviji: "Ta jed je bila kralj socialistične gastronomije"
ChatGPT, AI

Če je bil čevap gastronomski povezovalec nekdanje Jugoslavije, velja posebej izpostaviti tudi prispevek Jerneja Mlekuža o kranjski klobasi.

Ta predstavlja primer oblikovanja avtentične nacionalne jedi, s katero naj bi se Slovenija razlikovala od preostalega gastronomskega prostora Jugoslavije. Pozneje se je to razvilo v postjugoslovanski spor glede pravice do uporabe imena kranjska klobasa, predvsem med Slovenijo in hrvaško mesnopredelovalno industrijo.

Boji so potekali tudi okoli ajvarja, ki so ga Slovenci leta 1995 poskušali 'patentirati'. S tem so razburili celotno regijo, še posebej pa razjezili Makedonce. 

Tako se je jedlo v Jugoslaviji: "Ta jed je bila kralj socialistične gastronomije"
profimedia

Kako so pica in lazanje spodrinile čevape

Zanimivo je tudi raziskovanje Francesce Rolandi, ki razkriva, kako so italijanski izdelki in jedi prodirali na območje nekdanje Jugoslavije ter kako so pica in lazanje začele spodrivati čevape z gastronomskega prestola.

To se je dogajalo predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, po odprtju prve picerije 'Parma' v Ljubljani leta 1974 in zagrebške picerije 'Purger' leta 1979.

Vir: Raport

Babico Jelo so žalili zaradi recepta za ajvar, tole jim je povedala