Jernej Jelen: "Vsi bi, da delaš zastonj, medtem ko si oni nabirajo velike dobičke"

Intervju

10. 10. 2019, 14:10 | Moda | Piše: Maja Fister

Mladi Jernej Jelen prihaja iz Velenja in si utira karierno pot kot modni fotograf. Po gostinski šoli – je namreč velik navdušenec nad peko slaščic – ga je pritegnil svet mode in oblikovanja, na Naravoslovnotehniški fakulteti – NTF pa trenutno šudira na smeri Grafična in medijska tehnika. Kaj ga je odneslo v svet fotografije, kaj je počel na tednu mode v Milanu, kaj ga moti pri slovenskih modnih blogerkah in kaj pripravlja v prihodnje? Preverite v spodnjem intervjuju.

Kako in zakaj vas je zapeljala ravno modna fotografija?

Že kot otrok sem rad spremljal lepotne izbore, mama pa je vedno kupovala modne revije, saj je po poklicu šivilja. Ko so k nam prihajale gospe in pomerjale oblačila, sem si vedno predstavljal, kako bi lahko to ujel v objektiv. Tako se je začela ideja.

Kako se je vaša fotografska pot sploh začela? 

Na začetku sem modele iskal kar tako, da sem razna dekleta vprašal, če jih lahko fotografiram. Beseda o tem, da fotografiram, je šla naprej in tega je bilo vedno več.

Kako je videti preskok iz gostinske šole do NTF in fotografije? 

Peka slaščic je bila vedno moja strast. Sem pa takrat tudi že malo fotografiral, začel sem z digitalnim olympusom. Rožice, pokrajina, slapovi … V tretjem letniku me je potegnilo v studio. Po tečaju studijske fotografije se je vse skupaj začelo odpirati. Potem pa sem začel na tednu mode v Ljubljani, Zagrebu in zdaj v Milanu. 

Imeti diplomo ni slabo. A povsem v redu je tudi, če vmes ugotoviš, da je tvoja pot drugje in jo boš pisal drugače. 

Kako pomembna se vam zdi formalna izobrazba v iskanju karierne poti, sploh fotografske? 

Če ti faks res ne leži in ob njem že opravljaš neko delo, ki ti resnično ustreza, se mi zdi povsem okej, če ga pustiš. Že pri nas na NTF imaš oblikovalce, ki faksa niso končali, pa so dobri. Sam sem bil prej vpisan na IAM, Višjo šolo za medijsko produkcijo. Ne bom pozabil dneva, ko sem sedel v avto, šel na avtocesto in domov. Takrat sem se odločil, da se izpišem s faksa. Občutek, kot da bi se mi odvalila skala od srca, je bil res dober. Imeti diplomo ni slabo. A povsem v redu je tudi, če vmes ugotoviš, da je tvoja pot drugje in jo boš pisal drugače. 

Kako ste se same teorije, ki je v fotografiji spet ni tako malo, ob praksi učili vi? 

Na nekaj tečajih fotografije in photoshopa. Veliko pa delam sam, tako se najraje učim. Učim se predvsem s pomočjo spleta, ki je poln informacij.

Sanjaril sem o tem, kako bi bil rad tudi v resnici tam in moja želja se je uresničila.

Na nedavnem tednu mode v Milanu ste dobili akreditacijo kot fotograf. Kakšna vrata vam je ta odprla?

Leta 2015 sem si natisnil koledar revij, ki sem jih gledal na prenosu. Sanjaril sem o tem, kako bi bil rad tudi v resnici tam in moja želja se je uresničila. Prvo leto sem se še malo lovil, fotografiral sem predvsem ulično modo in dobil dve vabili za reviji.

Ljudje in vzdušje so povsem drugačni kot doma. Slovenija glede mode res zaostaja v času. To začutiš že v Zagrebu. V prvih vrstah sedijo uredniki, stilisti, kupci in sam pristop je drugačen. Pri nas so v prvih vrstah influencerke. 

Letos sem bil junija spet na moškem tednu mode v Milanu. In tokrat sem dobil veliko več vabil na revije. Ko si v njihovem sistemu, te vabijo že sami. 

Milanska ulična moda skozi objektiv Jerneja Jelena Jernej Jelen

Milanska ulična moda skozi objektiv Jerneja Jelena

Na tednu mode v Milanu ste najprej dobili akreditacijo za ulično modo. Kaj to pravzaprav sploh pomeni? Ni lovljenje ulične mode dostopno vsem? Kaj takšna akreditacija omogoča, do česar ne bi mogli priti sicer?

Fotografiranje mode na ulici je dostopno vsem. Z akreditacijo pa greš lahko čez ograjo pred dogodkom in se postaviš direktno pred človeka, ki je namenjen na revijo. Z njo imaš tudi dostop do akreditacijske pisarne v središču mesta, ki mimogrede gleda na Duomo. Tam imaš računalnik, tiskalnike in internet za takojšenj prenos fotografij …

Takšno priznanje mi prinaša neko potrditev in zadovoljstvo.

Prav na tem tednu mode v Milanu ste dobili nagrado organizacije Camera Nazionale della Moda Italiana. Kaj vam takšno priznanje pomeni? 

Tako je, dobil sem nagrado! Šlo je za natečaj, na katerem sem moral dodati avtorsko fotografijo in pripisati, kaj mi moda pomeni. Fotografija je pri izboru vredna 90 odstotkov, zapis pa preostalih 10. Poskusil sem. Ko sem dobil sms, ga nisem takoj odprl, ker sem mislil, da gre za neko prodajno sporočilo. Čez nekaj ur sem šele ugotovil, da sva bila med 180 prijavljenih izbrana dva. Za nagrado dobiš potrdilo in dostop do šestih revij. Lahko fotografiraš v zakulisju ali revijo samo, fotografije pa pri organizaciji objavijo tudi na svojih platformah. Takšno priznanje mi prinaša neko potrditev in zadovoljstvo.

V tem svetu sem ugotovil, da drznost ni nič čudnega.

In kaj ste zapisali v natečaju? Kaj vam torej pomeni moda?

Poleg tega, da mi je odprla vrata v ta svet, v katerem sem spoznal številne ljudi in nove prijatelje, sem spoznal tudi sebe. Prej nikoli nisem pomislil na to, da bi moški nosili kakšna ekstravagantna oblačila. V tem svetu sem ugotovil, da ta drznost ni nič čudnega. Spomladi sem si kupil kombinezon in pončo z azteškim vzorcem. V tem sem šel po Velenju in ljudje so me gledali res čudno, češ, to je žensko oblačilo. Res? Še na etiketi piše "for men" (za moške) in to res ne bi smelo biti nič čudnega. Všeč mi je, da je vse to v modi dovoljeno.

Pa je to morda posebnost Slovencev, da se tako obremenjujemo s tem, kaj kdo nosi?

Verjetno res. Že v Zagrebu te nihče ne pogleda dvakrat, če si malo drugačen. Zadnjič sva bila s kolegico na kavi in je pokazala nekega mimoidočega, v smislu, poglej ga, rdeče čevlje nosi na modre hlače, to pa res ne gre! Če je to njegov slog, naj nosi, kar hoče. Tega ljudem res ne moremo zameriti, tudi če nam tak slog ni všeč.

Na kakšen način iščete delo in nove fotografske projekte? 

Večinoma sam pošljem kakšen mail s predlogom za sodelovanje. Nama je ena takšnih. Potem pa se stvari odprejo tako, da začnejo klicati tebe.

Pevka Maya Berović skozi objektiv Jerneja Jelena Jernej Jelen

Pevka Maya Berović skozi objektiv Jerneja Jelena


Kam si želite, da vas ta zgodba ponese? 

Rad bi se preizkusil tudi kot urednik fotografije pri kakšni modni reviji, kot je na primer Elle. To bi mi bilo res všeč. Sicer pa si želim fotografirati tudi za čimveč tujih modnih revij.

Kakšen je dober potret? 

Tak, z dobro svetlobo. Seveda ima pri tem veliko tudi model. In to, da znaš ujeti dober trenutek. Ko gledaš fotografije, si jih za en portret naredil morda 40. Od tega sta ti mogoče dve všeč. Potem jih pogledaš čez nekaj časa in ti jih je všeč 10. Iz teh jih imaš potem 5, ki so v redu.

Fotke gledam že med fotografiranjem, da lahko model sproti usmerjam, na primer, naj premakne ustnice ali zravna hrbet. Poza je zelo pomembna, pa seveda tudi to, da sploh znaš fotografirati. 

Je portret lahko dober, če portretiranec pred fotografom ni sproščen? 

Navadil sem se, da se pred fotografiranjem malo ujamem s človekom. Če ne na kavi, pa vsaj s pogovorom. Pogosto so tudi ljudje pred kamero sramežljivi in jim ni prijetno, pa šele med fotkanjem ugotovijo, da jim je to v resnici všeč. 

Pozornost je pred kratkim pritegnil vaš dolg in iskren zapis na Facebooku o smislu življenja, ljubezni in odnosov. Kakšne ljudi najlažje začutite?

Vedno so mi bili blizu osebni pristopi, ne prek spleta. Pri nekaterih res hitro dobiš občutek, da se lahko tu nekaj dobrega splete in taki so mi všeč.

Kmalu ugotoviš, da je pri naših influencerkah tako, da je to lahko že čisto vsaka.

V prej omenjenem zapisu ste se obregnili tudi čez slovensko sceno modnega bloganja. Kaj vas na njej zmoti?

Na začetku, ko spoznaš ta dekleta, si morda misliš, vau. A kmalu ugotoviš, da je pri naših influencerkah tako, da je to lahko že čisto vsaka. Kupi si všečke in sledilce in to je to. Ne mi reči, da si vplivnica s 50 tisoč sledilci, sliko ti jih všečka pa 50. Tu nekaj smrdi. V primerjavi s stvarmi, ki jih delajo na primer Italijanke, so sporočila njihovih objav neprimerljiva. Vidi se, kdo dela s srcem in dušo in kdo za to, da bo dobil kakšno kremico zastonj. To, da si influencer, je postalo precej splošno. Ne more biti vsak!

Potem so tu še tiste, ki na tednu mode opevajo naše oblikovalce, po drugi strani pa stojijo za znamko hitre mode in se oblečejo za 10 evrov. Ne moreš biti za hitro modo in hkrati trditi, da podpiraš slovensko in trajnostno modo. 

Ne moreš biti za hitro modo in hkrati trditi, da podpiraš slovensko in trajnostno modo. 

Po milanski izkušnji vas očitno tujina precej bolj privlači od domače scene. Drži?

Zagotovo. Milano, Zagreb, Beograd, London … Trg je neprimerljiv. V Beogradu po številčnosti živi cela Slovenija, za Harper's Bazaar morajo narediti tri ponatise.     

Skozi objektiv Jerneja Jelena Jernej Jelen

Skozi objektiv Jerneja Jelena

Kaj vam je pri fotografskem poslu najbolj pri srcu in kaj vas moti pri ustvarjanju? 

Pri nekaterih naših podjetjih pogosto vidimo, da raje vzamejo nekoga, ki bo delal za manj denarja, pa naredil slabo, kot pa plačali 50 evrov več in imeli stvar narejeno dobro. Ni mi všeč tudi to, da je veliko nekega opravljanja in "telefončkov". Všeč mi je to, da se lahko veliko razvijaš, spoznavaš nove ljudi in rasteš.

Vsi bi, da delaš zastonj, medtem ko si oni nabirajo velike dobičke. To ne gre.

Vendar pa se nižja cena na račun kakovosti niti podjetjem na neki točki zagotovo ne izplača več. Verjetno ste tudi sami začeli z nižjo ceno? 

Na začetku sem v fotografiji veliko stvari delal zastonj. Slikat tja in tja, ni mi bilo škoda vloženega v opremo in bencin. Je naložba, čez čas se vrne. Res pa je, da je odnos do fotografov, stilistov in marsikoga precej slab. Vsi bi, da delaš zastonj, medtem ko si oni nabirajo velike dobičke. To ne gre.

Brezplačno delo na račun dobivanja izkušenj in referenc v Sloveniji zadnje čase sploh ni redkost. Na kateri točki začneš za to računati oziroma dvigovati ceno za svoje delo?

Sam sem delal zastonj eno leto. In ko sem se odločil, da je tega dovolj, so to sprejeli tudi tisti, s katerimi sem prej sodeloval brezplačno. Za zdaj mislim, da so se vse te stvari obrestovale. 

Kaj pripravljate v prihodnje? 

Veselim se novega projekta, ki sem si ga zamislil – Lepota znotraj. Fotografiral bom 22 slovenskih igralk, brez ličil, črn stajling, črnobeli portreti. Fotografiram jih v Narodni galeriji, v Galeriji Fotografija pa bodo razstavljene. Kmalu!

Preberite še intervju z Danico Badovinac: Slovenka, ki si je v Indoneziji ustvarila družino in službo ali pa s Chef Kamalo: “Nismo lačni hrane, lačni smo ljubezni!”

Priporočamo tudi: Hormonska kontracepcija – res najboljša izbira? (kolumna Petre Arula)

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri