Starši niso mogli verjeti njegovim besedam.
Nenavadno vedenje triletnega Cada Wilsona je njegovo družino sprva predvsem begalo. Deček se je ponoči zbujal v joku, govoril o visoki stavbi in pripovedoval, da je iz svoje pisarne lahko videl Kip svobode.
Njegova mama Molly je bila prepričana, da gre za nenavadne otroške predstave in zelo bujno domišljijo. Nenazadnje Cade nikoli ni bil v New Yorku, njegova družina pa z mestom ni imela posebnih povezav.
Z leti je postalo težje prezreti tudi njegove odzive. Razvil je izrazit strah pred letali, neprijetno pa se je počutil tudi v bližini nebotičnikov. Njegova babica je pripovedovala, da je bil ob letalih povsem prestrašen, oče pa je opažal, da ga lahko že vožnja skozi predel z visokimi stavbami močno vznemiri. Starša sta se začela spraševati, od kod bi tako majhen otrok lahko dobil takšne strahove.
Nato so njegove pripovedi postale precej bolj podrobne. Cade je začel govoriti o stavbi, v katero je nekaj trčilo in povzročilo eksplozijo. Trdil je, da je nato padal in da je bil med padcem še živ, preden so ga zasule ruševine.
Staršema naj bi celo dejal, da Cade ni njegovo pravo ime. Šele takrat so se jima njegove dotedanje besede o letalih, visokih stavbah in Kipu svobode začele sestavljati v precej bolj srhljivo celoto, poroča The Economic Times.
Se spominja 11. septembra 2001?
Družina je njegove opise začela povezovati z napadi na Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001, ki so se zgodili tri leta pred rojstvom dečka. Molly se je v iskanju odgovorov obrnila na splet, kjer jo je druga mama usmerila do zgodbe moškega, ki je delal v Svetovnem trgovinskem centru in umrl v napadih 11. septembra.
Nekatere okoliščine njegovega življenja in smrti so se presenetljivo ujemale s tem, kar je govoril njen sin. Družine njegovih svojcev kljub temu ni kontaktirala, saj ni želela posegati v njihovo žalovanje.
Cadeova zgodba je pozneje dobila še več pozornosti, ko so jo predstavili v televizijski oddaji o otrocih, ki naj bi imeli spomine na pretekla življenja. Podobne primere že desetletja proučujejo tudi raziskovalci Univerze v Virginiji, ki otrokove izjave primerjajo z dokumenti in drugimi neodvisnimi viri. V eni od omenjenih raziskav so obravnavali 1678 dokumentiranih primerov otrok z domnevnimi spomini na pretekla življenja.
Kljub nenavadnim ujemanjem znanost takšnih zgodb ne šteje za dokaz reinkarnacije. Psihologi opozarjajo, da lahko nanje vplivajo spomin, pričakovanja, kulturna prepričanja in način, kako si ljudje razlagajo nenavadne izkušnje. Tudi za Cadeovo mamo dokazovanje preteklega življenja ni bilo najpomembnejše. Želela je predvsem, da bi njen sin premagal strahove, znova brezskrbno zaživel kot otrok in nehal biti obremenjen s podobami, ki jih sama ni znala pojasniti.
