Dirkalnik

Odgovora ni, vsi so že zdavnaj na svojem mestu, napeti kot strune, točno vedo, kaj morajo narediti. Krmilo obrnem v veter. Fante sproži vzmet, vsi naenkrat poskočijo, vsak ima točno določeno vlogo v manevru. Škote jader so popuščene, genova in glavno jadro sta v hipu na drugi strani, pripone pritegnjene, grinderja vrtita ročico vitla kot norca, barka je spet nagnjena s polnimi jadri. Posadka že sedi na privetrni strani jadrnice in se nagiba čez ograjo, da čim bolj poravna barko. Hitrosti skoraj nismo izgubili. Dirkalnik!

Esimit Evropa se je rodil kot Riviera di Rimini leta 1998 v italijanski ladjedelnici Cantiere Navali Soleri. Gre za dirkalno barko razreda 60 open. Avtomobilistični navdušenci bi rekli, da je dirkalnik WRC, kjer so dovoljene skoraj vse predelave. Ali da je formula 1, ker je izdelan iz karbona. Trup in jambor. Seveda so na morju tudi hitrejše barke od njega, toda »v svojem razredu še vedno sodi med najboljše,« se je pridušal Branko. V nekaterih razmerah dobi Esimit krila. Dobesedno!

Na boke mu pritrdijo dodatne ploščadi, lahno upognjene navzgor. Esimit je zviška podoben zašiljeni puščici z usmerjevalnimi repki in tako tudi leti po morju. Dodatna krila, ki služijo predvsem temu, da posadka laže izenačuje ravnotežje, pa niso uporabna za vse vremenske razmere in jih na našem jadranju ni bilo.

Čez vse meri barka 59 čevljev. Jambor je od dna do vrha visok 26 metrov, nad palubo se dviguje 24 metrov visoko. Približno toliko kot sedemnadstropna stolpnica. Hecno, s palube sploh ne deluje visok, toda ko smo Bora, fotografa in izkušenega morjeplovca, potegnili na vrh tako, da se nam je zmanjšal v vidnem polju, smo začeli ceniti njegov pogum.

Borove mojstrovine si lahko ogledate na teh straneh, davek, ki ga je tisti dan plačal za svoj pogum, pa je morje pobralo v obliki sončnih očal in zaščitne kape objektiva. Oba sta poletela iz njegovih žepov naravnost v morje, ki se je sicer vso modro kopalo v sončnih žarkih, toda temperaturno ni obetalo kopalnih užitkov. Nihče od posadke ni sledil svojemu pogledu in skočil v morje. Zdi se mi, da nam je Bor malce zameril …

Tisti, ki smo bili v »pisarni«, res nismo pomislili na skakanje v morje. Če že delavci nočejo, kaj bi šefi! »Tukaj v pisarni je najboljše,« je z zadovoljstvom povedal Igor Simčič, vodja projekta Esimit in lastnik barke. Pisarna je vse za krmilnima kolesoma, je še pojasnil in dodal: »Ker zadaj ni treba delati! Za krmilnim kolesom sta krmar in taktik ter še kak član posadke. Krmar in taktik pa poveljujeta!«

S krmilom v rokah sem bil šef pisarne! Takoj sem ukazal naslednji manever. Premec smo usmerili točno na bojo. Azimut do najbližjega zasledovalca je ostal enak. Z vsega dobrimi petimi vozli vetra, ki polnijo jadra, dosegamo prek pet vozlov hitrosti. Posadka je že pripravljena, da zamenja prednje jadro, ko bomo obrnili z vetrom. »Petnajst sekund do obrata … Pripravljeni?! Tri, dva, ena, zdaj!« poveljujem in jadrnico sunem okoli boje. Razpeli smo genaker, spravili manjše prednje jadro v odprtino v sprednjem delu barke in pridobili dragocene sekunde pred tekmeci. Fantje so upehani, enka na premcu si je odrgnil členke, ko je snemal jadro, ampak adrenalin bolečini sploh ni dal dihati. Odličen manever, fantje, za desetko! Ponovimo vajo!

Dirkanje z jadrnicami je hudimano resen in profesionalen posel. Vsi manevri morajo biti do potankosti izpiljeni, poteze si morajo slediti tekoče, samodejno, možgani pa prežati na vsako napako in jo popraviti, še preden stane dragocene sekunde. Prednje jadro ne sme pasti v vodo, ko ga menjamo, vrv se ne sme zaplesti okoli pripon, zadnje pripone je treba hudičevo dobro paziti, da jadra ne zajamejo vetra, še preden so pritegnjene. Jambor nam lahko podre na palubo! Na dirki, bodisi kratkem, nekajurnem match raceu ali pa na nekaj dni trajajočih etapah, ni časa za napake. Če jadramo, dirkamo od Riminija do Krfa in nazaj, so dežurstva urejena po vojaško.

Ena ekipa dela, druga je v pripravljenosti, tretja spi. Brez milosti za tiste tam spodaj se manevri izvajajo v visokem morju in neurju. Zatohla, vlažna, gola notranjost, kjer povsod ležijo vrvi in mokra jadra, tam v kotu pa se guga nekaj vreč s posušeno hrano, se že sama po sebi ne more primerjati s predsedniškim apartmajem hotelske verige Four seasons, kaj šele, če te premetavajo petmetrski valovi v Otrantskih vratih. Viseč v mreži, ki neusmiljeno treska ob ojačitvena rebra, poskušaš ujeti nekaj minut spanca in nabrati moči za bičajoč veter, dež in trdo noč, ki te čakata zunaj. Nemogoče!

Na srečo Esimit Evropa vsaj dobro posluša svojo posadko in svojega šefa. Dve krmilni kolesi sta povezani samo z enim krmilnim listom. Lahkotna, pa vseeno zelo natančna usmerjata jadrnico točno tja kamor zapove krmar. Majhen gib pomeni hipno spremembo, turističnega jadranja navajeni pomorščaki pa bodo samo debelo pogledali, kako se jadrnica lahko hitro odzove na krmarjeve ukaze. Kako da ne? Kljub devetnajstim metrom dolžine tehta samo sedem ton, kar je presenetljivo malo. Ima pa zato štirimetrski ugrez in je parkirana v marini v Miljah. Od Benetk sem je zanjo prostor samo tam pa v izolski marini. Druge so preplitve.

Toda globoka kobilica pomeni dobro vztrajanje v smeri in, kar je še pomembneje, velike »rjuhe« zgoraj. Rjuhe so seveda karbonska jadra, deset in še več jih imajo na Esimitu Evropi – za treninge in za dirke. Uganili ste, tudi karbonska. Dvesto kvadratov platna lahko Esimit obesi nase in da pluje, so mu dovolj sapice, ki bi komajda prebudile merilne instrumente na turističnih barkah, katerih kapitani so razglasili bonaco in namakajo svoje okončine v morje. Ko pa zapiha …. Uf, takrat Esimit zglisira. 25 vozlov, pravi Branko, zmore njegova barka, in takrat lebdeče para morsko površino. 25 vozlov, noro!

Zelo previdno mora ravnati z balastnimi tanki – na vsakem boku sprejme vsak po tisoč petsto litrov vode. Polnjenje in praznjenje je končano v dobri minuti. Celotna posadka ima ob takih hitrostih polne roke dela. Branko poveljuje ekipi iz Slovenije, Hrvaške in Italije in je edini profesionalec. Vsi drugi žrtvujejo svoj prosti čas, da lahko dirkajo. Verjemite, to bi počeli tudi, če ne bi dobili plačila.

Kar 400 tisoč evrov stane Esimitova sezona, skupaj s tehničnimi izboljšavami. Večino prispevajo sponzorji, na prvem mestu slovenski Alfa street, ki izdeluje igralne avtomate. Barka, ki ima dovoljenje evropskega parlamenta, da pluje pod evropsko zastavo, potrebuje nego. Pred vsako dirko jo dvignejo na suho, očistijo, premažejo s posebno hitrimi namazi, ki prinašajo desetinke sekunde. Člani posadke zaslužijo od 100 pa do 400 evrov na dan, najboljši krmarji na svetu stanejo še veliko več: vsaj 1500 evrov na dan.

Če vas mika, naj bo kar takoj jasno: poleg zaljubljenosti v morje bo potrebnih veliko veliko let treninga, naprej na lupinicah pa manjših barkah, preden boste prišli do Esimita. In potem vedite, da pot od tukaj vodi še samo navzgor, v maxi razred! Tja gre tudi Esimit. Hej, hej, počasi! Še prej bom malo krmaril 60-čeveljsko jadrnico. In se vsaj za trenutek vživel v vlogo Russela Coutsa!

TEKST: Boštjan Jevšek

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol