Dragan Petrovec: "Ko človek potrebuje nasmeh, stisk roke, pogled v oči, dotik, takrat tega ne more nadomestiti prav nič umetnega"

Dragan Petrovec, kriminolog, Sloveniji dobro znan po kolumnah iz Dnevnika, je svoje časopisne eseje, ki so nastali med letoma 2021 in 2023, objavil v knjigi z naslovom Ljubiti morilca. Strokovnjak na področju izvrševanja zapornih kazni v besedilih ugotavlja, zakaj je v eksistenčni krizi marsikomu lažje sprejeti nasilneže kot verodostojne partnerje, pa naj gre za družino, šolo ali širšo družbo. Pogovarjala sva se o stiskah otrok, katerih starši se znajdejo v zaporu, kakšen je zanj dober učitelj, o družbi brez sočutja in njegovem najljubšem športu - plesu. 

Marsikateri otrok je olajšan, ko doma ni več nasilja, zapišete. Ker četudi se nasilje dogaja samo med staršema, je to sočasno huda oblika psihičnega nasilja nad otrokom, ki je temu priča. V kolikšni meri se tega starši, ki pristanejo v zaporu, zavedajo?

Ni enotnega odgovora za vse starše. Nekateri nasilje sprejemajo kot neizogibno, morda celo potrebno sestavino družinskih odnosov, zlasti moški. Pasivno obliko nasilja so podobno navajene sprejemati tudi mnoge ženske. Ne eni ne drugi v tem primeru ne vidijo posebne škode za otroke. Še posebej ne, če mora po njihovem biti tudi otrok deležen bolj trde vzgoje, da bodisi ne bo preveč razvajen bodisi ne bo skrenil na slaba pota. Drugim je lahko za otroke precej vseeno. Ko jim ne bi bilo, bi se ustavili prej, preden pridejo v zapor. Govorimo seveda o zaporni kazni zaradi nasilja in ne drugih dejanj.

Kdaj in kako naj otroku povemo, da je starš v zaporu?

To je občutljiva in zelo strokovna tema. Mislim, da terja precej psihološkega znanja in še posebej vedenja o otrokovem razvoju. Marsikaj je odvisno od okoliščin. Slabo je najbrž, če otrok to zve iz okolice. Izvedeti mora od pravih ljudi in kar se da ustrezno resnici. Pri tem je težko presoditi, kako podrobno naj izve o kaznivem dejanju. Zgodba mora biti prilagojena njegovim sposobnostim razumevanja in soočenja z dejanjem starša.

Če otrok ostaja v stikih s staršem v zaporu, ta pa mu ponuja "zaigrano ljubezen", obstaja nevarnost, da bo otrok v staršu videl vzor?

Vsekakor. Le malokdo v zaporu odklanja stik z otrokom, saj je to ena izmed pomembnih ugodnosti oziroma dobrin, ki jih je deležen v zaporu. Zato se bo potrudil narediti kar najboljši vtis ne le na otroka, ampak posredno tudi na zaporsko osebje, ki utegne brez pomišljanja (ki je nujno!) oceniti stik kot primeren in koristen za oba. Ob tem pa je nujno poudariti, da ni vsak stik obsojenega z otrokom tvegan. Kazniva dejanja so zelo različna, prav tako osebnosti storilcev. Če kdo prestaja kazen zaradi dejanja, storjenega iz malomarnosti – torej dejanja in posledic, ki jih sploh ni nameraval storiti (npr. prometne nesreče), potem so lahko stiki z otroki, družino in sploh z večino ljudi le v obojestransko korist. In še pri dejanjih, ki jih je nekdo načrtno zagrešil, ni mogoče vnaprej zatrditi, da so stiki manipulativni in škodljivi. Mati, ki bi se uprla hudemu nasilju nad seboj in nad otrokom tako, da storilca, najsi bo mož ali partner, pokonča, ni nujno na tak način neprimerna mati, da bi bili stiki z otrokom zanj škodljivi. Vsekakor pa ne sme njeno reševanje stiske postati zgled. Glede dejanja se mora vzpostaviti kritičen odnos, vendar ne brez sočutja.

Kakšno stisko predstavlja otroku obisk starša v zaporu?

Odvisno od mnogih okoliščin. Predvsem od tega, kako otroka pripravijo na tak obisk, kaj se pri tem dogaja in kako je v zavodu poskrbljeno za obiske. Če je prostor za obiske izven zgradbe, kjer v celicah prebivajo obsojenci, je pritisk okolja manjši. Če je nadzor v razumnih mejah, je obiskovanje lahko manj travmatično. Oboroženi pazniki, steklena stena, bližina nadzornega osebja, uniforme zaposlenih in specifična oblačila obsojenih – vse to so za otroka ogrožajoče okoliščine. Vsekakor pa je stiska odvisna tudi od otrokove starosti in sposobnosti razumevanja okoliščin.

Strog in pravičen učitelj je tisti, ki se ga vsi bojijo, pravite. Kakšen učitelj je za vas dober in primeren učitelj?

Na kratko povedano  - tisti, ki je sposoben za svoj predmet navdušiti otroke ali vsaj pritegniti pozornost z zanimivim podajanjem. Če gre za specifične predmete, ki terjajo ustrezne sposobnosti, mora znati olajšati razumevanje in zahteve za tiste, ki imajo manj talenta. Mislim, da se vsi spominjamo takih učiteljev na vseh stopnjah, od osnovne šole do fakultete. Niso redki, ki so se prav zaradi spodbud konkretnega pedagoga odločili za določen študij. Je pa res, če govorim iz lastnih izkušenj, ki jim dodajam še izkušnje svojih treh otrok, ki so prav tako opravili vse stopnje študija, da je takih učiteljev bolj malo. A prav zato, ker so izstopali, ostajajo v žlahtnem spominu.

Dotakniva se še algoritmov in umetne inteligence. Sprašujete se, kje bo še kaj prostora za sočutje, če bodo zdravstvene odločitve prevzeli algoritmi in ali bo zmanjkalo človeškega stika. Umetna inteligenca se vriva že v praktično vse poklice - ali bo zmanjkalo tudi kritične misli?

Dotaknili ste se področja, za katero sem že pred časom priznal naslednje. Kdor me vsaj malo bolje pozna in je pri zdravi pameti, me nikoli ne bo vprašal česa o umetni inteligenci. Še večina pametnih telefonov (preprostejših) je daleč prepametna zame. Tako nimam pojma, kam se bo razvila ta smer in tudi sedanje stopnje ne spremljam in je ne razumem kaj prida. Sem se pa odzval na zamenjavo človeka z nečim sterilnim, dasiravno domnevno sila inteligentnim sistemom. Preprosto povedano – ko človek potrebuje nasmeh, stisk roke, pogled v oči, dotik, in te potrebe so kot vsakdanji kruh za preživetje, takrat tega ne more nadomestiti prav nič umetnega, naj bo še tako izpopolnjeno. Kritične misli že zdaj zmanjkuje. Če pa bomo zaupali umetni inteligenci, da jo sama proizvaja (po nekem načelu, da se stroji tudi sami učijo in izboljšujejo), ne vem, kam lahko pridemo s tako rešitvijo.

Si lahko predstavljate družbo in izvajanje poklicev brez sočutja?

Na žalost zlahka, ker imamo poganjke take družbe vsepovsod okoli sebe. Težko pa si predstavljam, da bi bilo v taki družbi prijetno živeti. Že ob sedanjih zgledih pomanjkanja sočutja, Gaza je skrajni in najhujši primer tega, se zdi, da gre za konec civiliziranega sveta.

Občutki, čustva, empatija, bližina, nasprotovanje potrošniškemu hitenju in hlastanju, umirjanje bivanja in čas, ki ga posvečamo drugemu - mnoge oblike digitalizacije so nasprotje tega, pravite. Kaj ostane od nas, če nam digitalizacija vse to nekoč odnese?

Ne kaj dosti. Vendar se mi zdi težava v tem, da se tudi na to privajamo. Dovolj je pogledati masovno zadrogiranost mladih in odraslih s pametnimi telefoni. Ves ta čas, ki gre za uporabo teh naprav, je izgubljen za omenjene dragocenosti.

"Vem, kaj je ples. Več let je bil moj najljubši šport," ste zapisali. O kakšnem plesu govorite in kako ste se z njim spoznali?

Ah, pol stoletja je že tega. Športni ples, standardni in latinskoameriški plesi. Začel sem s tekmovanji, ko je bil pri nas ta šport še v povojih, in začel sem v letih (svojih), ko je za tako reč po današnjih merilih že zdavnaj vse zamujeno. Ampak nisem bil edini. Večina nas je začela šele v študentskih letih. Na mednarodni ravni ni nihče slišal za nas. Najboljši in takrat edini profesionalni par pri nas se je v Evropi potegoval za vstop v polfinale, to je med 12 najboljših. Ostali na amaterski ravni še tega niso dosegali. Ampak to je bilo edino objektivno dosegljivo ob vseh naporih, ki jih ni bilo malo. Pokojni Tomaž Ambrož je bil naš trener v Študentskem plesnem klubu, pozneje preimenovanem v Kazino. Brez plačila nas je več let treniral trikrat na teden, vsaj dve skupini. Pred turnirji še pogosteje. Samo dva para v sredini sedemdesetih let sta si enkrat, morda dvakrat na leto lahko privoščila nekaj dni treninga v Londonu, središču športnega plesa. Drugi smo po drobtinicah srkali njuno zunaj pridobljeno znanje. Ob koncu sedemdesetih pa smo bili že priče plesni evforiji, k nam so začeli prihajati tuji trenerji, ki so bili popestritev in predvsem prinesli nove veščine. Potem se plesa ni več dalo ustaviti in Slovenija je že dolga leta dežela svetovnih prvakov. Na kakšnih obletnicah pa s plesalko še vedno obudiva spomine na tiste čase in odpleševa program zadnjega državnega prvenstva 1979. leta.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere