Srce parajoča izpoved slovenske mame: "Ni lahko prisostvovati sinovemu samomoru" (Zgodba o odvisnosti in samouničenju)

Prijetna, lepo urejena in skrbno naličena notranja oblikovalka na prvi pogled ne izdaja, da je v njenem življenju karkoli narobe. Pred izidom knjige z naslovom Tokrat bo drugače, ki opisuje trnovo pot boja z odvisnostjo sina, je le nekaj ožjih prijateljev vedelo za bolečino, ki jo prestajata z možem, pa še tem niso bile znane podrobnosti. V knjigi pa je opisala vso bedo življenj, zasvojenih z drogami, in bolečino, s katero se sooča kot mama, ki v sebi nosi neskončno ljubezen do otroka. 

Sin je odraščal v enostarševski družini, imela sta pristen in topel odnos, navezana sta še danes, razlaga mama. Želela mu je razkazati svet, mu odpreti nove horizonte ter mu zagotoviti izobraževanje. "Do pubertete je bil zelo uspešen na mnogih področjih: plavalec z dobrimi rezultati, izkazal se je v judu, igral je kitaro in tekmoval, tudi šolski uspeh je bil odličen. Predvsem pa je še danes zelo nadarjen risar." Ob vstopu v puberteto, ko se otroci pričnejo trgati iz starševskih vezi in oblikujejo tesnejše odnose z vrstniki, pa se je začel zapirati v svoj svet. "Izbiral je napačne prijatelje oziroma družbo, v kateri so prevladovale vrednote, ki niso lastne naši družini. Poleg tega so preprodajalci marihuane prihajali že pred osnovno šolo in prvi dim ni bil zadnji, kot smo upali," se spominja. 

Preneseno stanje zavesti

Čeprav so mu z družino takoj poiskali pomoč strokovnjakov, obrnili so se na društvo Up in k psihologu, je začel izgubljati interes za šolanje in delo. Saša Kveder to opisuje kot počasen, vendar vztrajen proces, zmanjkovalo mu je motivacije in ni se držal pravil, skupaj s konzumiranjem drog pa je počasi izgubljal pravi smisel in zdrav življenjski kompas. "Pri sinu je bilo opazno, da so ga droge, pa tudi če gre samo za travo, ponesle v preneseno stanje zavesti, v odmik od realnosti in v svetu iluzij ni bilo več prostora za učenje, delo in trud, ki ga sicer moramo vložiti, da pridemo do uspeha in nagrade. Droge so mu odvzemale naravno življenjsko energijo, voljo, moč in vse, kar je zdravega v življenju. Počasi je zazevala praznina brez idealov. In nizka samopodoba se tako še povečuje."

Prek pogovorov s strokovnjaki je izvedela, da obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na nastanek bolezni odvisnosti: od genetske predispozicije, osebnostnih lastnosti in travme do pojava sočasnih bolezni ali stanj, kot je na primer depresija, kar je po mnenju strokovnjakov najpogostejši razlog za kasnejši razvoj zasvojenost s substancami. Povedali so ji, da lahko tudi biološke predispozicije tako močno vplivajo, da že ob prvem stiku z drogo v zgodnjih letih pride do odvisnosti.

Življenje na cesti je način življenja

Med sinovimi poskusi ozdravljenja je bila velikokrat deležna očitkov, da se v njeni brezpogojni ljubezni in zaščitniškem odnosu do sina skriva razlog za njegovo vračanje k drogam, vendar si sama ne očita, da je vsakič priskočila na pomoč ter ga poskušala motivirati in stimulirati, naj obrne smer: "To so res spolzka tla, do katere mere pomagati in ali mu lahko ravno s tem, ko pomagaš, preprečiš odraščanje in prevzemanje odgovornosti zase. Vse, kar narediš, izvira iz neskončne želje, da bo tvoj otrok srečen, da bo premagal stisko in v nič kolikih priložnostih zbral moč, da si izbori svobodo. Obenem se tudi zavedam, da je zasvojenost bolezen, in to pomeni, da vsak bolnik potrebuje pomoč." Pogosto moraš narediti tudi stvari, ki jih kot starš sicer nikoli ne bi naredil, samo da rešiš svojega otroka, recimo to, da mu odrečeš dom. Ampak moraš imeti trdna stališča, sicer se znajdeš kot neprostovoljen sokrivec, če nudiš preveč zavetja. Bolje, da si vir podpore, ko je to zares potrebno, pove.

Pravijo namreč, da dokler ne bo dosegel popolnega dna, ne bo spremembe. Kaj pravzaprav pomeni popolno dno? "Dno je lahko že smrt ali pa tisti trenutek, ko se morda zasvojeni zave, da mora nekaj spremeniti, sicer lahko tudi umre, in takrat izbere življenje. Sin ima za seboj nič koliko hudih izkušenj, od poskusov samomora do predoziranja in telesnih poškodb. Nič od tega do zdaj ni vplivalo na preobrat." Dno obstaja, tudi tu je, med nami. Srečujemo ga, vidimo ga, mimo nas hodi ... Izrisuje se na obrazih in telesih fantov in deklet. To so mladi, razorani obrazi z brezzobim nasmehom, mrtvim pogledom in obnemogla telesa z gnijočimi nogami, ki se opotekajo po središču Ljubljane, na primer na Kongresnem trgu, Metelkovi, za Ljubljanico, pred in pod Zmajskim mostom, kjer je nedavno tega obraz mladeniča otrpnil za vedno v mrtvaški bledici, pripoveduje. "Večkrat sem tudi sina videla v situacijah in stanju, ko sem pomislila, saj to ni moj sin, ampak živ mrlič. Ko sem ga peljala na urgenco, sem tam zagledala veliko črno luknjo v njegovih dimljah, zaradi vbodov igle s heroinom."

Življenje na cesti je način življenja, je kompulzivno poseganje po drogah in predajanje občutkom trenutnega ugodja oziroma anesteziranja vsega hudega. "Sledi neugodje in ta vrzel se zapolni z novimi vnosi droge. Cesta je brezdomstvo, so mrzle zime, izključenost, samota, bolečine, tatvine, skratka umiranje na obroke. Ko droga prevzame primat, ne vzame samo mladosti, zdravja, veselja in miru, ampak si polasti tudi pomembnega aspekta v življenju: predstavljati si jutri, kaj šele zmožnost videti in načrtovati prihodnost." Njen sin zdaj živi v svoji izkrivljeni realnosti. Prežet s substancami večinoma ni luciden in pripoveduje ji o pretresljivih izkušnjah za nas nepredstavljivega razčlovečenja. 

Nadaljevanje zgodbe sledi kmalu! Prebrali boste lahko, kako se njen sin znajde v zaporu, ali so bila zdravljenja uspešna in kje je danes.