Uroš Smolej o življenju na odru in za njim: "Pomislil sem, da tega ne bi počel še nadaljnjih 20 let"

V njegovi družbi je vedno zabavno. Na gledaliških odrih je Uroš Smolej pravi kameleon komedije. In to upravičeno, saj je na Dnevih komedije večkrat prejel naziv žlahtni komedijant, za svoje gledališke presežke pa dobil kar nekaj nagrad (Severjevo in Borštnikovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada). Ljubitelji slovenskih serij ste ga v zadnjem obdobju lahko videli v vlogah negativcev, na odru MGL-a pa trenutno blesti v novi predstavi Plešasta pevka, ki je bila tudi povod za najin pogovor. Več v nadaljevanju ...

Gledališko sezono ste 15. septembra odprli s premiero komedije absurda Plešasta pevka. Kakšni so občutki, ko igrate v prvi premieri sezone? Je trema večja, so mogoče pričakovanja gledalcev večja, ker si lahko na nek način ustvarijo, kakšna sezona jih čaka?

Da, Plešasta pevka je bila prva premiera v letošnji sezoni. Dokaj zgodaj, glede na prakso prejšnjih let. Občutki pravzaprav niso kaj dosti drugačni kot ob katerikoli premieri. Vsakič je prisotno dobršno vznemirjenje, zdrava mera treme, zadovoljstvo ob zaključku zahtevnega študija. Naša pričakovanja so velika, pričakovanja publike prav tako. Na osnovi prve premiere si naj gledalec ne bi ravno ustvarjal gotovega mnenja o tem, kako bo nadalje. Vsak projekt je unikat. Tako za nastopajoče kot za publiko.

Zopet sodelujete z režiserjem Diegom de Breo, s katerim sta delala lani črno komedijo Bog masakra. Je bil študij zaradi tega lažji ali težji? 

Z Diegom sem sodeloval že kar nekajkrat. Prvič že pred več kot dvajsetimi leti. Diego je zelo zanimiv človek in zelo zahteven, kirurško natančen režiser. Vsak projekt z njim je bil poseben. Težko rečem, če je študij zaradi poprejšnjih sodelovanj kaj lažji. Pravzaprav ne. Težji tudi ne. Kot režiser je popolnoma predan in v svoji lucidnosti docela iskren. Izjemno je razgledan in duhovit. Včasih neizprosen in skrajno občutljiv.

Predstava Bog masakra je zelo intenzivna, veliko gibanja, hiter tempo dialogov ... v nasprotju s Plešasto pevko, ko skoraj celo predstavo sedite. Katera vloga je vam bolj pisana na kožo?

Logično. Različne predstave, različne vloge. Različni avtorji, različni žanri. Primerjave so v tem kontekstu irelevantne. Če je vprašanje, ali na odru raje sedim ali norim, potem bi bil moj odgovor, da raje norim. Uro in pol biti pri miru, s popolno koncentracijo, omejeno mimiko in prisiljeno tenzijo telesa je celo težje kot pretirana fizična aktivnost.
Kože pa nimam popisane ... Vsaka vloga je nov začetek in nov izziv. Izzivi so pa na srečo raznoliki. In raznolikost imam rad.

Odlično obvladujete tudi vloge v muzikalih, nazadnje ste blesteli v Addamsovih. Je muzikal najzahtevnejši žanr za igralca? 

Je zahteven žanr, vsekakor. Poleg igralca se preleviš še v pevca in plesalca. Z nekaj osnovnega znanja in danih predizpozicijah mi to korektno uspeva. Če bi malo več že v študentskem obdobju in tudi kasneje namenjali pozornost pomembnosti veščin, ki jih muzikal zahteva, bi bilo najbrž precej lažje. Tako pa sta dejansko študij in potem izvedba muzikala zahtevni nalogi, ki terjata spočitega, pripravljenega, fit igralca. V vseh ozirih.

Kaj je vaš največji strah, ko se lotite takšne vloge – ples ali petje?

Kot sem že omenil, je moja primarna veščina (če to lahko tako imenujem) igra. V tem se počutim domače, sigurno. Seveda pa je strah pred petjem in plesom prisoten. Tu nisem najbolj gotov, ni moje varno zavetje. Je pa res, da vaja dela mojstra in s pridnostjo ter nekaj talenta se tudi pride do dobrih rezultatov.

Glede na vaš poklic in prepoznavnost publika, oboževalci pričakujejo, da boste dostopni na družbenih omrežjih. Kakšne vsebine delite s svetom?

Prvotno je moja prisotnost na družbenih omrežjih zgolj in predvsem zasebne narave. Prisotnost na njih ponuja dokaj ležeren vpogled v zgodbe ne/znancev, informacije o dogodkih, novicah, medsebojno komunikacijo in še kaj. Žal so družbena omrežja tudi neomejen poligon zlivanja gnojnice in širjenja sovraštva, nestrpnosti, neumnosti.
Kot povsod so tudi tu plusi in minusi. Kar včasih podelim s svetom, je večinoma zgolj trenutni navdih. Mogoče kakšen utrinek dneva, misel, dogodek, dosežek, delitev drugih objav ... Pa še to bolj v vizualni varianti. Nič ekstremnega, senzacionalistčnega, škodljivega.

Ste znali že na začetku kariere postaviti meje in se ne preveč "razgaliti" pred širšo javnostjo? Ob kateri priložnosti vas je zaneslo in ste bili preveč iskreni?

Ne vem, v čem je draž, poanta biti razgaljen. Ali kaj naj bi sploh to pomenilo. Del javnosti sem samo v toliki meri, kot je velik del mojega poklicnega sveta. Kaj jem, pijem, nosim in v kakšnih barvah bodo moja jajca na veliko noč se mi zdi v osnovi popolnoma nepomembno. Oziroma se vprašam, zakaj bi koga to sploh zanimalo.
Seveda sem že objavil kakšno misel ali komentiral dogodek, ki je bil namenjen omejenemu krogu ljudi. To se nanaša na prej omenjena družabna omrežja. Nekaterim medijem se je to zdelo sila zanimivo in kvazi senzacija. Tako da sem se posledično nevede in ne po lastni izbiri znašel v rumeni coni. Zdaj pač ne objavljam nič, kar bi utegnilo rezultirati v to smer.

Znane osebnosti, ene bolj druge manj, oglašujejo različne produkte in ponujajo kode s popusti. Dobivate veliko ponudb za sodelovanja? Ste kdaj razmišljali, da bi se podali v te vode?

Mislim, da imam premalo sledilcev, da bi bil zanimiv za tovrstne posle. Ne rečem, da se nisem že šel influencerstva. Sem. Zelo malo sicer in v ravno pravšnji meri.
Če stojim za tem in verjamem v predmet oglaševanja, mi niti ni problem. In če mi bo kdaj prišla nasproti kakšna mamljiva ponudba, ki me bo prepričala, ne vidim razloga, da bi odklonil.

Če se sprehodimo po vašem Instagramu, lahko vidimo, da ste pravi mojster v pripravi jedi in da imate talent, estetsko žilico za okrasitev krožnika s postreženo jedjo. So vas kdaj vabili v kuharski šov MasterChef Slovenija?

Hrana je nekaj najboljšega v življenju. Obožujem jo. Rad jo pripravljam in rad jo pojem. Škoda, da je v povezavi z njo treba biti preudaren in se nemalokrat brzdati. Jemo tudi z očmi, tako da mi čedno servirana hrana še bolj tekne. Izbirčen nisem niti malo in imam veliko željo, da bi poskusil čim več kulinarike z vsega sveta.
Dobil sem namig ter vprašanje, če bi se preizkusil v MasterChefu, ampak se ne bi dobro znašel pod pritiskom. Zame kuharija ni tekmovanje, ampak zgolj užitek.

Veliko časa preživite tudi na vrtu. Je to vaš hobi? Kako ste odkrili, da uživate v tem?

Ja, v naravi in v stiku z zemljo vedno bolj uživam. Sprošča me. Sajenje, obrezovanje, pletje, obdelovanje ... in potem nadalje občudovanje okrasnih rastlin ter uživanje domačih pridelkov je razkošje in veliko darilo. Ko/če se trud obrestuje, je vsak pogled na cvet balzam za oči in sleherni grižljaj zelenjave ali sadja toliko bolj okusen.

Že od malega ste velik ljubitelj živali. Doma imate dve psički, mešanki Metko in Katko. Ste z njunim prihodom morali prilagoditi svoj vsakdan? 

Vsako živo bitje, ki sobiva s teboj, terja prilagoditve in odgovornost. Sploh pa psi. Toliko iskrene, brezpogojne ljubezni in predanosti je v njih. Moj urnik je nabit in včasih nemogoč, ampak nekako gre. Predvsem, ker nista odvisni samo od mene.

Imate mogoče še kakšno žival? Kako shajajo med seboj?

Imam še štiri kokoši, ki pa imajo svoj ograjen vrt in prostoren kokošnjak, tako da se s psičkama ne "družijo". Shajajo perfektno, torej.

Gledalci vas vidijo kot nekakšnega gledališkega kameleona komedije. V serijah pa smo vas v zadnjem obdobju spremljali tudi v vlogah negativcev (Primeri inšpektorja Vrenka, Ja, Chef! in Gospod profesor). Katere vloge vam bolj ležijo in jih raje igrate? In katere vam ponujajo, da rastete kot igralec? 

Zadnje čase so se me res prijele vloge negativcev. Ne vem, zakaj. Saj nimam nič proti. Zanimivo se mi zdi pravzaprav, da me denimo v filmske/TV vloge zasedajo v 'bad guye'. Vedno sem imel rad raznovrstnost in upam, da bo prišla na vrsto spet kakšna vloga z bolj pozitivnim predznakom.
Rad favoriziram vse, ne razlikujem med dobrim in slabim karakterjem, le med dobrimi in slabimi vlogami. Dobre so tiste, ki posledično omogočajo uspešno rast.

Član Mestnega gledališča ljubljanskega ste že 22 let in nekateri pravijo, da je dobro menjati službe na nekaj let. Ste kdaj razmišljali, da bi šli na daljši sprehod v kakšno drugo gledališče? Ste imeli sploh to željo ali kakšno krizo, da vas je zamikalo, da bi šli iz MGL-a, kot je to lani storil vaš kolega Jure Henigman?

Ne branim se izletov na odre zunaj matične hiše, kateri sem že tako dolgo zvest. Ti so koristni, ker te prevetrijo, omogočajo spoznavanje drugega okolja in sodelavcev, celo publike. Glede na veliko dela v mojem gledališču so žal takšni izleti zelo redki in večinoma nemogoči.

V vseh teh letih nisem začutil potrebo po drastičnih ukrepih, tako da se mi želja po spremembi ni pojavila. Mogoče bi bila koristna ali pa tudi ne. Ne vem. Če je že nastopila kriza, je bila zaradi narave mojega dela in s tem povezane preobremenjenosti. Se je že zgodilo, da sem pomislil, da tega ne bi počel še nadaljnjih 20 let. Ampak so obdobja, ko se lahko tudi spočiješ, predahneš in te spet prime. Na srečo.

Ste imeli kdaj kakšno ponudbo pa ste jo mogoče zavrnili in zakaj?

Imel sem ponudbo pred mnogimi leti, da bi šel v službo v drugo ljubljansko gledališče. Pa nisem imel tehtnih razlogov, da bi zapustil MGL. Zelo preprosto.

 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del