Če kdo misli, da je biti taksist v Ljubljani nekaj preprostega, se prav gotovo zelo moti.
Gre za delo, pri katerem je treba biti pozoren na veliko stvari, seveda pa prinaša kar nekaj tveganj, tako da ga res ne more opravljati vsakdo. A je lahko zelo lepo in izpolnjujoče. To nam je zaupala ena od ljubljanskih taksistk, s katero smo se pogovarjali.
Maja ima približno 50 let in je izjemno simpatična, nasmejana in energična dama, ki je brez zadržkov stopila pred naš mikrofon. Iz vsake njene besede je bilo mogoče čutiti, da ima svoje delo zelo rada, da uživa v njem ter da spoštuje vsako stranko, ki se usede v njen taksi.
Maja, kaj ste pravzaprav po poklicu?
V bistvu sem kuharica, to delo sem opravljala 12 let.
Kako ste postali taksistka?
Službo kuharice sem pustila, a ne zato, ker bi to hotela, temveč zato, ker sem bila primorana. Imela sem odlično službo, kuhala sem po izvrstnih ljubljanskih restavracijah, finančno sem bila dobro situirana. A žal sem se od nje morala posloviti, saj mi je razpadla družina. S partnerjem sva se razšla, moj sin je bil še v vrtcu, tako da sem morala zamenjati službo. Veste, kuharsko delo zahteva svoje - delovni čas je raznolik, pogosto je treba delati zvečer, pa tudi cele dneve ob koncih tedna in praznikih.
Ker je bil moj sin še majhen, sem najprej poiskala drugo službo, prav tako v kuharskih vodah, toda samo v dopoldanskem času. Delo je bilo takrat na voljo samo v menzah, a je bilo plačilo precej slabše. Po dveh letih dela v menzah sem se umaknila iz gostinstva. Skrbela sem za otroka, bila sem namreč mama samohranilka, to pa res ni mačji kašelj. Moja prioriteta v bistvu nikoli ni bil denar, temveč svoboda delovnega časa. Pomembno mi je bilo, da sem sinu vedno na voljo, tako da sem se na koncu našla v poklicu taksistke.
Zanimivo je, da se je vse skupaj začelo kot nekakšen hec, če se tako izrazim. Prijateljica in njen mož sta imela v Ljubljani manjše taksi podjetje, malce sta me hecala, ali bi poskusila to delo. Tako sem začela. Vzela sem taksi in se malce vozila, da sem se navadila. No, na koncu mi je vse skupaj postalo res všeč. Zanje sem vozila dobro leto dni, ustrezala sta mi dinamika dela in svoboda delovnega časa.
Ste si lahko sami določali delovni čas?
Ja, pravzaprav nisem imela nobenih omejitev. Pomembno je bilo, koliko narediš, ne kdaj. Delo mi je omogočalo, da sem otroka postavila na prvo mesto. Če je bilo treba kaj urediti, sem preprosto ustavila taksi, nehala delati in poskrbela za otroka. Lahko sem se dogovorila za delovnik, za ure, če govorimo o financah, je bilo dobro plačano. Vozilo je bilo sicer njihovo, a sem ga imela na voljo 24 ur na dan. Že to je velika prednost.
Katerega leta se je to dogajalo?
Dobro vprašanje, počakajte, da se spomnim ... okoli leta 2007, 2008. Takrat sem začela delati kot taksistka.
Danes se nam ženska v taksiju ne zdi nič nevsakdanjega, včasih pa je to bila redkost.
Res je tako. V bistvu smo bile zelo redke. No, verjetno nas je bilo več kot v 90. ali 80. letih. Še danes nas je malo, če pogledamo procentualno, glede na vse taksiste vsaj v Ljubljani. V našem taksi podjetju je okrog 420 voznikov, od tega nas je 10 deklet. V drugem podjetju je morda ena taksistka, ena dela še na Brniku ... Ni nas veliko.
Torej smo ženske še vedno slabo zastopane v tem poklicu. Kaj menite, zakaj je tako?
Mislim, da zato, ker to delo zahteva ogromno. Res je psihično zahtevno, kot vem, ga po tem segmentu uvrščajo na četrto mesto. Pogosto rečem, da taksistom v vsaki sekundi glava dela kot mlinček za kavo. Vse te informacije, promet, koordinacija, minutaže ... Zaradi te zahtevnosti moraš biti inteligenten pa tudi pogumen, samozavesten, moraš biti prepričan o svojih sposobnostih, tako psihičnih kot fizičnih, da si vsak dan po deset ur v tem prometu, kaosu. Moj otrok je zdaj odrasel, tako da nimam kakšnih časovnih omejitev.
Poleg tega moraš biti prijazen do strank, gre za delo z različnimi ljudmi, na različnih ravneh. Od smetarja do direktorja, če se tako izrazim. Potem so tukaj še turisti, tujci, različne starostne skupine, pravzaprav vsega je dovolj. Da z njimi delaš tako, kot je treba, kulturno in profesionalno, je potrebnega veliko prilagajanja. Nikoli ne veš, kdo se bo usedel v taksi, treba se je prilagoditi vsaki stranki. Ne pravim, da ženske tega ne zmorejo, seveda zmorejo, pa še kako, a se očitno prav pogosto ne odločajo za ta poklic. Za takšne stvari se moraš že roditi.
Res pa je še nekaj: med taksisti se najdejo zelo različni ljudje, kar spet ni prav. Nekdo, ki je dober taksist, mora ohranjati neko raven profesionalnosti. Pomemben je tudi način vožnje. Žal obstajajo tudi takšni, ki ne vozijo dobro, ki se ne znajdejo v prometnem kaosu. Da to usvojiš, je potreben čas. Ni lahko biti taksist začetnik, ni lahko pridobiti izkušenj, daleč od tega. V bistvu gre za težek poklic: koordinacija je zahtevna, v trenutku moraš oceniti, kje je najkrajša pot, ko pobereš stranko, vedeti, kakšno je stanje v prometu, koliko časa boš potreboval. Obstaja veliko parametrov in dober taksist mora obvladati vse to.
Kako ste od začetka vzpostavili odnose s kolegi?
Kot sem povedala, sem bila takrat ena redkih v tem "moškem" poklicu. Ko sem se po dveh začetniških letih priključila enemu od največjih ljubljanskih taksi podjetij, je bila - če tako rečem - moja prednost ta, da fantje v bistvu pazijo na nas, taksistke. Čuvajo nas, vsaj tako sem začutila. Prav skrbeli so, zlasti zato, ker sem bila prijazna. Nekako so me vzeli pod svoje okrilje. Neko obdobje, ko sem delala ob petkih, in to ponoči, so prav skrbeli zame.
Saj veste, kakšni znajo biti takrat potniki - vinjeni, utrujeni, veseli. Takrat moraš biti psihično utrjen, ne smeš se bati nobenega. In pri meni je to jasno, ne bojim se. Ljubljana je precej varno mesto, pri strankah je recimo en odstotek odstopanja - zna se zgoditi, da naletim ponoči na kakšno stranko, ki je slabe volje ali pa je pod velikim vplivom kakšnih substanc ... No, nekaterih takih strank ne poberem, saj jih lahko vedno zavrnemo - sporočimo, da smo to naredili z upravičenim razlogom. Če je stranka vinjena, nesramna, jo lahko mirno postavimo ven, seveda na lep način. Tako kot stranka lahko vedno zavrne taksista, če ji nekaj ni všeč.
Marsikdo pravi, da je bilo v Ljubljani včasih nočno življenje precej pestro. Kako se vam zdi danes?
V bistvu je to res. Moram povedati, da sem takrat res imela različne stranke - utrujene, vinjene ... V bistvu pa so bili potniki neškodljivi. Zgodilo se je, da je na primer kdo zaspal in si ga moral zbuditi. Spomnim se, da sem nekega moškega enkrat pozimi iz Ljubljane peljala v Logatec. Denar mi je dal vnaprej, vprašal me je, koliko bo stalo, in sem rekla, da okrog 30 evrov. Pozabila pa sem ga vprašati za naslov, preden sem speljala. A med vožnjo je zaspal. Ko sva z avtoceste prišla v Logatec, sem ustavila avto, a on je spal. Morala bi ga zbuditi, da mi pove naslov, a je tako trdno spal, da je to bilo nemogoče.
Veste, ne moreš tresti tujca in vpiti nanj, naj se zbudi - poskusiš na lep način, v tem primeru pa nikakor ni šlo. Potrebovala sem pol ure, da sem ga zbudila, on pa se ni mogel spomniti, kje je doma. V takih situacijah ne moreš človeka pustiti zunaj, ker bi zmrznil. Potem sem šla na policijsko postajo in prosila za pomoč, da je človek lahko prišel domov. Policistom sem rekla, v čem je težava, da ga ne morem kar pustiti zunaj, saj smo ljudje. Prišli so mi nasproti in pomagali, da smo gospoda spravili do doma.
Potem recimo za prvomajsko kresovanje na Rožniku ... Dvakrat sem delala, ko je bila ta prireditev, gre za nočno delo. A taksist mora priti v službo naspan, spočit, enako je, kot če bi delal čez dan. No, nisem imela nobene težave. Potniki z Rožnika so bili veseli, razigrani, ko smo jih peljali do mesta. Eden od potnikov je potegnil svojo osebno izkaznico in mi rekel: "Gospa, jaz imam rojstni dan, a bo vožnja zastonj?" Jaz pa sem mu pokazala svojo: "Tudi jaz imam danes rojstni dan, a bo kaj napitnine?" V tem trenutku smo se res nasmejali, tako jaz ko veseljaki, ki so hoteli z Rožnika v mesto. To so lepi dogodki v mojem poklicu.
To so dobre izkušnje s potniki. Se najdejo tudi kakšne slabe?
Seveda, treba je biti previden. Če bi bila jaz kakšna tečna oseba, ki bi se neprimerno odzvala na kakšne vinjene stranke, na primer z besedami: "Da mi ne bi bruhali v avtu," na prvo žogo, bi verjetno takoj povzročila slabo voljo, potek bi bil drugačen. Ker pa sem vsa ta leta - in še dandanes - vsako stranko pozdravila z nasmehom, z lepimi besedami, ne glede na okoliščine ... "Dobro jutro fantje, a ste žurali, ste se imeli lepo?" in podobno, sem si prihranila marsikatero težavo.
Pomembno je, kako nastopiš, veste? Več kot polovico morebitnih težav lahko takoj odpraviš z iskrenim nasmehom in dobro voljo. V takih primerih se prilagodiš strankam, recimo se spustiš na njihovo raven, začutiš njihovo razpoloženje, hkrati pa odločno postaviš mejo in pokažeš, da nekaterih stvari preprosto ne dovoliš. Stranke te tako res spoštujejo, ne glede na to, kako so vinjene. Prav hecno je opazovati, kako lahko zvozimo vse skupaj. Takole bom rekla: tudi kakšni ljudje, ki se gibljejo na robu zakona, hitro vidijo tvoj odnos in so spoštljivi, nič ti nočejo. To pa je spet inteligenca - intelektualna in čustvena. Tako lahko dela inteligenten človek. Taka sem, izhajam iz sebe, to pa stranke začutijo.
Najbolje je, da si iskren, tako kot v vseh drugih službah, ki vključujejo delo z ljudmi, da izhajaš iz sebe in si odkrito odgovoriš, ali si sposoben opravljati to delo. Moram povedati, da sem imela v teh letih ponoči le redko težave. Enega potnika pa sem si dobro zapomnila. Enkrat sem na cesti pobrala stranko, ki mi je mahala. Možakar se je usedel zadaj in sem takoj, ko sem speljala, začutila, da je v bistvu težek psihopat. Pazite, nič mi ni hotel, to je zanimivo. A skozi njegove besede in pogled sem zaznala, s kom imam opravka, to preprosto začutiš.
Po začetnem klepetu - kako ste in podobno - je vprašal: "Gospa, a sploh veste, koga vozite?" Jaz sem ga pogledala in rekla: " Ne vem. A je kakšen problem?" On pa še enkrat: "Se zavedate, koga zdaj vozite? Videli boste, ko bova midva prišla v Fužine." Opazovala sem ga, zadaj je sedel čisto flegmatično. Nato je nadaljeval: "A se vi ne bojite nikogar?" Rekla sem, da se ne bojim. Ves čas me je gledal v oči, videla sem v retrovizorju.
Veste, ves čas voziš, po glavi se ti v takih trenutkih podijo misli, z njim sem prijazno klepetala, a v resnici so se mi prižgali vsi alarmi. Pomislila sem: "Tole pa ne bo dobro." To sem sklepala po njegovem pogledu, po gledanju v oči, a tega mu nisem pokazala. Tuhtala pa sem, kaj naj naredim. To je bilo sredi noči, naši fantje so bili na vožnjah. Seveda bi jih lahko v vsakem trenutku opozorila, imeli smo možnost to narediti preko CB postaje v taksiju. Morala pa bi ustaviti avto, odpeti varnostni pas, pustiti vse v avtu in iti ven. To traja nekaj sekund, in ne veš, kaj bo. Naši fantje so odzivni, v takih primerih bi se takoj pripeljali do mene in pomagali.
No, takrat sem pomislila, da ga bom pripeljala do Fužin in bogsigavedi, kaj me čaka. Imela sem dovolj. Če se ne bojiš nobenega, pristopiš obrambno in zelo pogumno. Tako sem pri tržnici Moste ustavila taksi in se postavila v obrambni položaj: "Gospod, v čem je težava? Kaj pa mi govorite? Peljem vas, moja prva naloga in odgovornost je ta, da vas varno pripeljem od točke A do točke B. Kje je težava?" To sem mu govorila v avtu, ves čas me je gledal v oči z nekim posmehom, a me je poslušal. Odločno sem nastopila in mu rekla: "Ven iz avta, takoj. Tega si v svojem vozilu ne dovolim!" Ves čas nisem vedela, kaj bo naredil, a potem je dojel in mi na koncu rekel: "Hm, vsa čas, tega si ne bi mislil." Potem pa je k sreči šel ven iz vozila. Moram povedati, da so to res pač taki tipi ljudi. Meni so zazvonili vsi alarmi, preprosto začutila sem. Rekel mi je še: "Zanimiva taksistka si." Celo vrgel mi je pet evrov na zadnji sedež. Poslovil se je in brez težav zapustil avto.
Kako ste se počutili po tem dogodku?
Odzvala sem se povsem človeško, normalno. Bila sem vznemirjena, odpeljala sem se stran, potem ustavila, izstopila iz avta in prižgala cigareto. Poklicala sem sodelavca, da sem se malce pomirila. Ne moreš kar nadaljevati dela, saj si poln adrenalina. Nisem mogla takoj naložiti nove stranke, potrebovala sem čas, da sem zadevo predihala. Veste, stranke ne vedo, kaj se je taksistu zgodilo, preden jo je pobral. Na to ne pomislijo. Lahko da ga je prejšnja stranka spravila ob živce, to se dogaja. A takrat, ko pride nova stranka, se to ne sme poznati - taksist mora biti umirjen in vljuden, da lahko dobro opravlja svoje delo. Jaz si ob takih trenutkih vzamem čas, potem pa normalno lahko delam naprej. To delo zdaj opravljam že 16, 17 let. Res dobiš trdo kožo.
Pomembno pa je, da imaš veselje do tega dela - jaz ga imam, zato mi je vse toliko lažje. Odlično ga opravljam. Veste, v vseh teh letih ni bilo vedno lahko, niti pod razno. Samo spomnite se koronskih let, takrat smo čez noč ostali brez dela, to je bilo zelo hudo, a mi je uspelo prebroditi te čase. Zdaj je tako, da domov nikoli ne pridem utrujena, saj si s pomočjo strank dobesedno napolnim baterije - dobro energijo, ki jo dam njim, dobim nazaj. Tukaj obstaja ravnotežje: to, kar dajem, dobim nazaj.
Dodala pa bi še nekaj, kar se mi zdi pomembno: delo taksista je zanimivo že zato, ker nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel nov dan. Mene v vsem tem prometnem kaosu po ljubljanskih ulicah razveseljuje profesionalnost voznikov avtobusov, tovornjakov, kombiniranih vozil in taksijev, ki mi dajo prednost in me počakajo brez problema, veselo se pozdravimo, čeprav se ne poznamo, in odhitimo naprej, vsak po svoji poti.
Preberite še:
- Zgodbe taksista Janka: "Mlada dekleta mi ponujajo spolne usluge, samo da ne bi plačala vožnje"
- Blažena v moški družbi: Nevenka je edina dama, ki po Ljubljani vozi Kavalirja (pojasnila je, zakaj je to njena sanjska služba)
- Dolgoletni voznik avtobusa razkriva prigode in utrinke s ceste: "Ko zdaj pomislim, kje vse smo vlekli te avtobuse, se čudim, da ni bilo več nesreč!"
- Turistka je doživela hladen tuš, ko je videla, koliko jo je stala vožnja s taksijem: "Bila sem čisto obupana, to je grozljivo!"
Vem, da storitve taksistov pogosto uporabljajo ljudje, ki morajo do zdravnika, ki so bolni. So med njimi tudi vaše stranke?
Ja. Nekateri ljudje so zelo bolni, gre za onkološke bolnike, za take, ki težko hodijo, za starejše ljudi ... Vsi so med mojimi strankami. Opisala vam bom en primer. Imela sem stranko, onkološko bolnico, bila je starejša. Ko se je usedla v avto, sem jo pozdravila in vprašala, kako je, saj to vedno naredim, tako prebiješ led ter začneš pogovor. Ta gospa pa je začela takoj jokati kot dež. Vprašala sem jo, zakaj joka, in ji rekla, da je res lep in sončen dan. No, vedela sem, da je razlog njena huda bolezen, a vseeno ...
Povedala mi je: "Glejte, na smrt sem bolna, danes imam pa rojstni dan, a moram hoditi k zdravniku. Vidite, da nimam las, hudo mi je. " A jaz sem nastopila malce avtoritativno, vedela sem, da mi ne bo zamerila: "Gospa, dajte no, ne jokajte. Kar se tiče las - pojdite si kupit lasuljo, saj je izbira velika. Lahko ste blondinka, rdečelaska, kar hočete, kot Marylin Monroe, Brigitte Bardot ...To situacijo boste rešili. Če pa imate danes rojstni dan, vas pa peljem po torto, kar privoščite si jo. Pa nehajte jokati, saj je danes vaš dan." Tako sem jo pomirila, da se je skozi solze začela smejati, bila je vesela, da je naletela prav name.
Podobnih primerov je veliko, pogosto peljem ljudi, ki potrebujejo zdravstveno pomoč. Takrat, ko imajo težke momente, pa se je vredno potruditi in jih nasmejati, jim povedati nekaj prijaznega, morda tudi smešnega. V bistvu gre za nekaj besed, ki lahko povsem spremenijo njihovo počutje, vsaj za trenutek.
Pred kratkim pa se mi je zgodilo, da sem pri urgenci pobrala enega čisto polomljenega moškega. Seveda sem mu takoj odprla vrata, mu pomagala, da je sedel v avto, nogo sem mu položila na sedež in podobno. Izkazalo se je, da je gospod gorski reševalec, ki se je poškodoval pri svojem delu. Rekla sem mu: "Joj, vi pa ste res polomljeni, pravi revček ste. A veste, kaj pa je pri tem dobro?" Zanimalo ga je, pa sem mu razložila: "Da jaz nisem tako polomljena kot vi. Si predstavljate, kako bi se peljala?" Seveda je zaleglo, kljub svoji bolečini in poškodbam se je začel smejati na ves glas, z mano vred.
Med mojimi potniki so še starostniki, veliko jih je, ki živijo sami in potrebujejo pomoč. Ko imam kakšno tako stranko, ji z veseljem pomagam - odpiram vrata, pomagam, da sede, ko ustavim, ji pomagam vstati in podobno. In spet sva pri tem: če ti z veseljem delaš, ti ni nič težko - predvsem si v prvi vrsti človek. Veste, kako so hvaležni naši starostniki? Potrebujejo samo eno takšno malenkost, pa je njihov dan polepšan. Imela pa sem eno posebno stranko, gospo, ki je bila skoraj sto let stara. Veste, bila je prava korenina! Peljala sem jo z nakupov in jo vprašala, ali ji pomagam odnesti vrečke do stanovanja - živela je v bloku brez dvigala. Pristala je, sicer običajno potrebuje za to dve uri. Si predstavljate? Veste, če ne bi bilo taksistov, ki pomagamo tem starostnikom, bi bili svojci bolj obremenjeni, starostniki pa tega nočejo - želijo si, da imajo mlajše generacije svoje življenje.
Občasno se zgodi, da se v medijih pojavijo kakšni zapisi o nepoštenih praksah posameznih taksistov. Kako bi vi to komentirali?
To je res. Potnikom se lahko zgodi, da naleti na kakšnega oderuha, predvsem ko potuje v tujino, kjer ne pozna razmer. To se dogaja po vseh svetovnih mestih, žal občasno tudi pri nas. Ljudje pridejo v prestolnico iz vasi, iz manjših krajev, ne vedo, kako zadeve funkcionirajo - in morda naletijo prav na železniški oziroma na avtobusni postaji na kakšnega oderuha. Nadzor sicer obstaja, a to se vseeno zgodi. Zato se je dobro predhodno pozanimati, poiskati številko kakšne taksi službe in enostavno poklicati taksi. Tako se prepreči tako početje, potnik pa je na koncu zadovoljen in dobi pošteno ceno za opravljeno storitev.
S to mislijo smo zaključili pogovor s taksistko Majo, ki z veseljem in ponosom opravlja svoje delo. Če kdaj naletite nanjo, ji vrnite nasmeh in dobro voljo, s katero sprejme vsakega potnika. Zagotovo bosta oba imela lepši dan.
