Blažena v moški družbi: Nevenka je edina dama, ki po Ljubljani vozi Kavalirja (pojasnila je, zakaj je to njena sanjska služba)

Na sivo ponedeljkovo jutro nas je na Prešernovem trgu v Ljubljani s Kavalirjem pobrala Nevenka Simić, s katero smo se popeljali nekaj krogov po mestnem jedru. Dan je bil v družbi vseskozi nasmejane in energične voznice takoj manj siv. 

Edina ženska v ekipi 22 "kavalirjev"

Nevenka Simić je ena izmed 22 voznikov malih električnih vozil, ki nudijo brezplačne prevoze po Ljubljani. In edina ženska, ki je "kavalirka" postala konec lanskega novembra. S tem je začela uresničevati otroške sanje. 

ʺŽe kot majhna deklica sem imela rada avtomobile in veliko raje sem 'šraufala', kot pa se igrala s punčkami.ʺ 

Tako pove sogovornica, ki je vse od takrat sanjala, da bo nekoč tudi v službi sedela za volanom in vozila. Na svojo priložnost je čakala skoraj 40 let, se vmes leta 2009 s sinom preselila iz rodne Bijeljine v Bosni v Ivančno Gorico (mož je prišel v Slovenijo že dve leti prej). Nato je leta 2011 rodila hčerko in kasneje začela delati v proizvodnji.

Tako je svojo strast uresničevala na dolgih družinskih vožnjah, kjer volan le redko prepusti možu (tudi on je šofer). Leta 2019, za katerega pravi, da je bilo njeno leto, se je odločila, da je čas za nov začetek, da bo naredila izpite za vse kategorije (ʺOtroci so zrasli, zdaj je čas zame,ʺ si je rekla).

Naredila je izpit za tovornjak, potem pa je prišla epidemija in prekrižala njene načrte.

Oziroma jih je zaustavila do leta 2022, ko se je prijavila na razpis za šoferko mestnega avtobusa. Še vedno je v postopku izobraževanja, hkrati pa so ji ponudili možnost, da bi vozila Kavalirja v Ljubljani in izmenično po en teden tudi Zapeljivca v Grusuplju. 

 

Nevenka Simič ne zmore dovolj povedati, kako zelo jo je to osrečilo. ʺDelo v proizvodnji ni bilo zame. Poleg volana imam zelo rada ljudi, rada se pogovarjam. Vsi mi pravijo, da sem vesela voznica,ʺ razlaga sogovornica in se niti za trenutek ne neha smejati. Nič čudnega, da je Nancy, kakor jo kličejo sodelavci in prijatelji, v ekipo ljubljanskih kavalirjev prinesla prav posebno energijo. Pa tudi med uporabnike prevozov, veliko je stalnih strank, s katerimi se že poznajo po imenih in se iskreno pogovarjajo.

Prepričana je, da tovrstno delo ni za vsakogar: ʺPri takšnem delu mora imeti človek potrpljenje. Da ve, da je to peš cona, kjer se vozi počasi, da pač hitro ne gre. To ni delo za vsakogar. Mislim, da tudi ni za tistega, ki se nerad pogovarja in ki je preveč tih. Ljudje potrebujejo pogovor. Vidim, ko jih nekaj tare in velikokrat se mi zaupajo. Jaz pa sem tukaj, da jih spravim v dobro voljo in jim vsaj malo polepšam dan.ʺ Ob tem se spomni zgodbice izpred nekaj dni, ko je ob eni izmed ljubljanskih ulic videla mamico in jokajočega fantka, ki se je tako zelo želel peljati s Kavalirjem. 

 ʺKar srce se mi je trgalo ob tistem joku, pa sem prepričala mamico, naj se vendarle usedeta k meni za en krogec, toliko, da se fantek pomiri. In potem je bil tako vesel! Ko se zdaj kdaj srečamo, mi vedno oba veselo mahata.ʺ 

Če je vozilo le prosto, z veseljem zapelje kakšen krog tudi turiste, sploh starejši se zelo razveselijo vožnje.

ʺPa saj Ljubljane sploh ne poznam!ʺ

Odkar je "kavalirka" (in "zapeljivka"), se dan Nevenke Simić začne zelo zgodaj. Če ima jutranjo izmeno v Ljubljani, že ob pol štirih zjutraj, a pravi, da to ni težava. Največji problem se ji je sprva zdelo dejstvo, da Ljubljane sploh ne pozna, kako naj potem po ulicah vendar vozi ljudi? In to decembra, ko je gneča največja?

A jo je opogumila ekipa sodelavcev, ki so jo izjemno lepo sprejeli medse. Zaradi njih je zmogla iti prek strahov, saj so ji pomagali in jo bodrili na vsakem koraku in ji pomagajo še danes, ko ima ljubljanske ulice že v malem prstu. Najljubši del ji je Prešernov trg, ker je tam vedno živahno.

Zelo rada pa vozi tudi Klinka, to je Kavalir, ki nudi prevoze po celotnem območju UKC Ljubljana in Onkološkega inštituta Ljubljana. Tam ljudje še posebej potrebujejo opogumljajočo besedo in pogovor.

Ko bo Nevenka Simić čez kakšen mesec ali dva sedla za volan avtobusa, bo pred njo spet veliko izzivov: ʺNajbolj me skrbijo proge, ali bom vse naredila prav, toda sodelavci mi pravijo, če sem osvojila Kavalirčka, bom tudi proge. Če so se vsi naučili, se bom verjetno tudi jaz. Odnehala pa ne bom!ʺ

Tako pravi odločna sogovornica, ki svoj prosti čas zelo rada preživlja v kuhinji, najraje peče torte. Veselje do volana kaže tudi njena 11-letna hčerka, medtem pa v smehu doda, da 21-letnega sina to čisto nič ne zanima:

ʺNi po mamici.ʺ (smeh, op. a.)

Njena mama pa pravi, da ni čisto nič drugega pričakovala kot to, da bo hčerka slej ko prej sedela za volanom. ʺMama mi vedno pravi – 'Nevenka, samo počasi, pa bo'. Tudi sama vedno gledam, da spodbujam samo sebe. Če me nekdo spravi ob živce, se nasmejim, grem naprej in to je to. Vse se da rešiti,ʺ pripomni Nevenka Simić ob tem, ko se poslavljamo in se že odpelje novim izzivom naproti. Srečno, Nevenka!