17. 9. 2022, 19:00 | Vir: Metropolitan

Kje sta se Ivan Cankar in Oton Župančič dobivala na kavi?

Arhiv Grand Hotel Union

Ena najbolj poznanih in ikoničnih kavarn v Ljubljani uči, da se v kavarnah ne snujejo samo romantični zmenki in dobri posli, ampak kar zgodovina kraja, v katerem kavarna deluje.

Praktično se ves čas potikamo po kavarnah, srebamo kapučine in grizljamo priložene piškotke, ker tako veli ceremonija druženja ob kavi, ampak tudi zato, ker so v ekonomiji, prežeti s prekarstvom, kavarne številnim postale druge pisarne.

Kavarna Union je pred kratkim doživela osvežilno prenovo. Arhitektka Špela Kužnik je eminentno mestno kavarno spremenila v preplet tega zdaj in tistega nekoč. Ko vstopimo, se pod nogami zasveti eleganten parket, za katerega še direktorica Tjaša Telič Goršič ob odprtju prenovljene kavarne pove, da je, kot kaže, večen. Nad nami se bohotijo znani kristalni lestenci, prostor pa celostno povezujejo ohranjeni secesijski elementi, ki že več kot 115 let bdijo nad neštetimi obrazi, pravimi tvorniki živopisne zgodovine te kavarne. Pridih kavarniške kulture stare dunajske šole spomni, da je tudi kavarna prostor pravil in pričakovanj. In nenadoma se - po letih posedanj po kavarnah, po litrih popitih skodelic dišeče in v slovenski kulturi tako simbolično zasidrane kave - vprašamo, kako pa vi premešate svojo kavo?

Kavarna, pisana z veliko začetnico

Kavarna Union ima namreč to unikatno prednost, da je del hotelskega kompleksa in že zato morda kliče k nekoliko bolj omikanemu pristopu tudi do vsakdanje kave. V središču Ljubljane predstavlja križišče hitrega, urbanega utripa na eni strani in umirjene, uvidevne kavarniške etikete na drugi. V tem prepletu se začuti drugačna vpetost v pitje kave, kot smo je morda vajeni. Kar nekako nas celoten prostor spodbuja, da bi bili – boljši. Ustvarjalni. Navdahnjeni. Morda pa je to posledica dolgoletne tradicije in neštetih znanih obiskovalcev, ki danes tvorijo zgodovinsko pester mozaik snidenj, sestankov, zmenkov, zabavnih druženj, dogodkov in tudi odsotnih razmišljanj v Kavarni Union.

Ko zatavamo v duhove preteklosti, ki so pustili svoj pečat tam na vogalu Miklošičeve in Nazorjeve v Ljubljani, se z vsakim obrnjenim listom razkrivajo neverjetne zgodbe s še bolj neverjetnimi akterji, ki so nekoč nazdravljali in kramljali v prostorih prav te Kavarne Union.

Začelo se je z intelektualci in džezvami

Ko je Kavarna Union leta 1905 odprla svoja vrata, je nemudoma pritegnila druženja željne meščanske gospode – ženskam vstop v kavarne takrat ni bil dovoljen. Mednje so se večkrat primešali še slovenski trgovci, uradniki, intelektualci in umetniki, ko je območje zajela vojna, pa tudi nemški oficirji. Takrat se je potem govorilo večinoma nemško, listali so se nemški časopisi, zato ni manjkalo gostov, ki so se v vojni vihri odločili za pripadnost nemškemu družbenemu in političnemu krogu. Nemškutarji, so jim pod brki rekli še vedno samo slovenskemu miljeju predani gostje. A kljub trenjem, je prevladala kultura.

V kavarni se je sledilo klasični kavarniški etiketi. Uvidevnost in omikanost med gosti, privzdignjen klobuk ob pozdravu, prijazno in razgledano osebje, redni gostje pa so imeli vedno na voljo svojo najljubšo mizo. Stammtisch, kot so ji rekli. Miza za redne goste. Ugodnost, ki jo ljubitelji kavarn danes marsikje pogrešamo.

Marko Delbello Ocepek

Tam so se svoj čas že zbirali številni znani intelektualci in umetniki. Rihard Jakopič, Hinko Smrekar, Ivan Cankar in Oton Župančič so redno gulili kavarniške stole in uživali v koncertnih zajtrkih, ki so bili v tistem času nekakšna tradicija Kavarne Union. Kot nas spomnijo, so takrat kavo na mize prinašali v džezvah.

Med partijo šaha in pank transverzalo

Po drugi svetovni vojni se je klientela nekoliko spremenila. Kavarno so čez teden zavzeli študentje, ob koncih tedna pa so stole in mize prepustili filatelistom in šahistom, dokler ni leta 1964 prostorov najelo literarno društvo in takrat je Kavarna Union ponovno postala varno zatočišče za številne literate, kulturnike, umetnike in boeme. Med mizami so se smukali Dominik Smole, Peter Božič in Janez Hočevar pa Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Tone Pavček in Dane Zajc, za katerega so pravili, da je znal odlično spati kar sede. Prostor je bil odet v intenzivni utrip šestdesetih in sedemdesetih let, zamegljen od cigaretnega dima in prežet z žuborečimi debatami kulturnikov in boemov.

Marko Delbello Ocepek

Obrnemo nov list in se znajdemo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu pankovske dominacije. Kavarna Union je bila takrat še kako v toku z razvojem te ključne subkulture. Kot članica t. i. pank transverzale je pritegnila radikalne mislece in gostila razburljive večere, kjer so se gojile prodorne ideje in drzne zamisli, polne družbenokritične začinjenosti. Kavarna je postala stičišče generacij, med dijaki in upokojenci, med delavci in študenti, vsi pa so se prepuščali bogatemu kulturnemu programu.

Med gosti je bilo mogoče srečati Borisa A. Novaka, Igorja Vidmarja in seveda tudi impozantne glasbenike tistega časa – člane skupin Laibach, Videosex, Berlinski zid, Otroci socializma.

Času primerna je bila, kot se spominjajo v Kavarni Union, tudi tehnika strežbe – natakarji so na vozičkih med mizami vozili zaboje piva in tako prazne steklenice sproti menjali za polne.

Ne tako daleč v preteklosti, v tranzicijskih devetdesetih letih, ko se je Slovenija prebujala na novo, se spomnimo spet novih utrinkov. Takrat je Kavarno Union zaznamovala predvsem Vita Mavrič in njen Cafe Teater, po prostoru pa so odmevali šansoni, ki so se nežno spajali s pristnim kavarniškim vzdušjem in Kavarni Union pomagali ohraniti njeno unikatno mesto med ljubljanskimi kavarnami vse do danes.

Marko Delbello Ocepek

Odtenek novega, esenca starega

Ponudba v Kavarni Union se z osveženo podobo ne spreminja toliko, kolikor se predvsem dopolnjuje in obenem izkorišča prednosti sožitja s hotelom in hotelskimi dejavnostmi. Poleg znanih unionskih sladic se tako po novem v Kavarni Union ponujajo tudi zajtrki, brunchi, kosila in večerje, saj je kavarna zdaj odprta ves dan. Ponudba je izpopolnjena z izbranimi lokalnimi jedmi.

Pokukali smo na jedilnik in tam recimo našli krožnik slovenskih mesnin ali goveji jezik z mladim zeljem za predjed, poznano Unionsko govejo juho, za glavno jed pa tagliatelle z rakci, piščančji file z masleno zeliščno polento ali pa recimo postrv s svežo solato iz jabolk in lešniki. Ja, tudi burger imajo. Za posladek pa morda kar preverjena Unionska rezina, morda saherjeva torta ali pa, ker smo vendarle v kavarni, velika Unionska kava z likerjem Grand Marnier, vaniljevim sirupom in smetano.

Postrežba je pisana na kožo ljubiteljem sofisticiranih meščanskih kavarn, kjer se dobra ponudba sklada s kakovostno opremo. Jedi v Kavarni Union so servirane na prestižnem porcelanu Rosenthal, v dobrote pa boste zakopali s sijočo srebrnino, s katero se kar ne boste mogli ogniti občutku gosposkosti, ki je skozi čas preveval v ikonični mestni kavarni. Morda tako Kavarna Union postane vaša naslednja najljubša kavarna v mestu in morda, čisto morda, boste po vzoru starih slovenskih boemov tudi vi nekoč imeli čisto svoj stammtisch. Da boste potem vendarle v skladu z vso kavarniško etiketo, naj zdaj vendarle odgovorimo na tisto vprašanje, ki smo ga postavili na začetku – kako premešate svojo kavo? Kavarniški bonton veli, da je nikoli ne mešamo krožno, ampak s premiki gor in dol, torej v obliki črke N. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.