Ive pri svojih 36 letih vodi majhno, a skrbno izbrano ekipo, za katero pri Applu ne izdajo ne natančnega števila članov ne zneska, ki ga pri iskanju novih kreativnih rešitev zapravijo. Ko razmišlja, kaj je značilno za izdelke, ki jih razvije njegov tim, pride do odgovora, da bo to najbrž fanatična skrb za tisto, kar ni najbolj očitno; pozornost na malenkosti, ki se jih sicer najpogosteje spregleda, denimo kable, ročaje, adapterje ...

In nikoli, res nikoli ne pozabi omeniti pomembne vloge Steva Jobsa, soustanovitelja Appla, ki se je v podjetje vrnil leta 1997. Ive vidi v Jobsu sorodno dušo, s katero delita isto vizijo: Applov računalnik nikoli več ne bo zgolj še ena siva škatla!

»Računalništvo je industrija, ki je postala z dizajnerskega vidika izjemno konservativna. Pomembne so le tiste lastnosti, ki jih lahko izmerite: kako hiter je, kolikšen disk ima ... To je svet, v katerem je zelo lahko tekmovati, hkrati pa je tudi izjemno nehuman in hladen. Računalniška industrija je spregledala bolj emotivne, manj oprijemljive lastnosti produktov. Toda zame je to razlog, zakaj sem takrat davno sploh kupil Applov računalnik. In zato zdaj tudi delam za Apple.«

Ive, sicer Londončan, se med študijem umetnosti in oblikovanja na Newcastle Polytechnic s kompjuterji ni najbolje razumel. »Prepričan sem bil, da sem računalniško nesposoben, kar je bilo prav frustrirajoče, ker sem si hotel z računalnikom pomagati pri oblikovanju. Konec študija pa sem odkril Maca. Spomnim se, kako sem bil očaran nad tem, koliko boljši je od drugih. Presunila me je pozornost, ki so jo namenili celotnemu izkustvu uporabnika. Prek računalnika sem začutil nekakšno povezanost z ljudmi, ki so ga oblikovali. Zaljubil sem se vanj. Bilo je skorajda religiozno izkustvo.«

Potem ko je leta 1989 postal partner v londonski oblikovalski svetovalni firmi Tangerine, se je med njegovimi klienti znašel tudi Apple. Ko je čez tri leta prišlo povabilo, naj se pridruži ekipi v Kaliforniji, je ponudbo sprejel. Z vrnitvijo Steva Jobsa v podjetje leta 1997 ni bilo za uresničevanje njegovih radikalnih idej nikakršnih ovir več. Ostalo je, to že lahko zapišemo, oblikovalska zgodovina.

G4 Cube, 2000

»Mnogi od oblikovalskih dosežkov pri Cubu niso očitni. Skušali smo narediti majhen, enostaven izdelek. Tehnološko jedro je dvignjeno; v zraku ga drži en sam kos plastike. Gibanje znotraj Cuba je vertikalno – zrak, procesorji in celo CD-enota se odprejo vertikalno. Jedro se zlahka odstrani in tako dostopa do notranjih komponent.«

iBook, 1999

»Oblikovalci računalnikov so nagnjeni k temu, da uporabo produkta razumejo izključno v smislu tega, kar se dogaja med samim vklopom in izklopom mašine. Prepričani, da prenašanje računalnika prav tako pomeni pomemben aspekt njegove uporabe, smo razvili ustrezen ročaj in robustno polikarbonatno ohišje z gumo.«

PowerMac G4, 1999

»Profesionalni uporabniki tega produkta rutinsko zahtevajo neposreden in takojšen dostop do njegovih notranjih komponent. Zato je končna oblika rezultat našega ukvarjanja s problemom dostopa. Njegova celotna stranica deluje kot vratca, ki se odpro in razkrijejo matično ploščo.«

iMac, 1998

»Ko počneš nekaj tako radikalno novega, ne moreš delovati v funkcionalnih skupinah. Dizajnerji smo morali delati tesno skupaj z inženirji. Naš cilj je bil oblikovati računalnik, ki bi bil preprost, enostaven za uporabo, močno integriran, tih in majhen. Zato morate integrirati, miniaturizirati ... in ko to počnete, morate razmišljati tudi o hlajenju, ne smete pozabiti na ventilatorje in na hrup. Hoteli smo, da je to plastičen produkt, zato smo morali preučiti različne materiale, tehnologije, barve, teksture ...

Uporaba prosojnih materialov je bila poseben izziv. Zato smo poiskali partnerja na trgu bombonov, ki je imel ogromno izkušenj s prosojnimi bomboni, saj smo hoteli zagotoviti, da bo barva in prosojnost pri vsakem naslednjem produktu enaka kot pri prvem. Kar naenkrat smo se morali ukvarjati tudi z videzom notranjih komponent, ki prej niso imele posebnega vpliva na videz produkta.« V prvem letu so pri Applu prodali dva milijona iMacov.

Novi iMac, 2002

»Naslednik originalnega iMaca deli s svojim predhodnikom mnoge oblikovalske cilje, medtem ko se ponaša z novim ravnim zaslonom. Preprost, majhen izdelek zahteva visoko stopnjo integracije, toda izraba lastnosti novega iMaca, torej zaslona in njegove velikosti in teže, je nujno pomenila ločitev zaslona od računalnika, energetskih virov in gonilnikov.

Kmalu je postalo tudi jasno, da ne želimo zaslona pustiti v končnem položaju. Držalo iz nerjavečega jekla omogoča enostavno prilagoditev višine. Toda kot je že v navadi pri Applovem pristopu k reševanju problemov, očitna enostavnost rešitve prikriva dejansko kompleksnost problema.«

Titanium PowerBook G4, 2001

»Razvili smo ga kot najlažji in najtanjši povsem opremljen prenosnik na trgu. Ohišje je narejeno iz titanovih ploščic na ogrodju iz karbonskih vlaken.«

ProMouse, 2000

»Po več prototipih smo se odločili, da bo celotna površina miške delovala kot gumb. Po analizi površinske napetosti pri kapljicah tekočin smo razvili to čisto, prvinsko formo.«

iPod, 2001

»iPod je bil popolnoma nov objekt – majhen, oseben produkt, ki lahko shrani več tisoč pesmi. Izziv je bil v ustvarjanju vmesnika, ki bi bil preprost in povsem intuitiven.«

iSub, 1999

»Obliko tega zvočnika smo zasnovali in razvili po zgledu pihal, pri katerih mora zvok teči s kar najmanjšim uporom.«

Power Macintosh G5, najhitrejši osebni računalnik na svetu, 2003

»Ko smo se lotili radikalnega redizajna linije Power Mac, smo se odločili, da bomo naredili dobesedno najbolj kul osebni računalnik na svetu. In to v vseh pomenih te besede. Zato smo ohišje iz aluminijeve zlitine oblikovali okrog štirih neodvisno kontroliranih termalnih con. Bili smo pozorni na hrup in notranji nered v računalniku – zato ga sploh ni. Da tako močan računalnik dela tako tiho, je zasluga izjemnega dela termične ekipe.

Power Maca smo oblikovali od znotraj navzven. Videti je preprost, ker tudi resnično je. Hoteli smo se znebiti vsega, razen tistih elementov, ki so absolutno nujni, toda tega truda sploh ni opaziti. Vedno znova smo se vračali na začetek. Ali res potrebujemo ta del? Lahko opravlja delo drugih delov?«

TEKST: Barbara Bizjak

FOTO: Apple & Harman/Kardon

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol