NEPOJASNJEN fenomen: vojak po strelni rani NI NIKOLI VEČ spal (do smrti)

Kdo je bil Paul Kern in kaj se mu je zgodilo? 

Paul Kern je bil član elitnih madžarskih udarnih enot, ki so se po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 (po smrti nadvojvode Franca Ferdinanda) borile na fronti in vodile napad na sovražne čete. Leto dni po pričetku oboroženega spopada je Kern prestregel kroglo od strani ruskih vojakov, ki ga je zadela v glavo in mu pri tem odstrelila del čelnega režnja. 

Po navidez usodni rani je bil Kern hospitaliziran v bolnišnici Lemberg, kjer so ga zdravniki sicer oskrbeli po najboljših močeh - a sprva niso pričakovali, da bo preživel in okreval. Njegov čelni reženj, ki je sicer povezan s številnimi možganskimi dejavnostmi, vključno z gibanjem, načrtovanjem, reševanjem problemov, čustvi, govorom in mnogimi drugimi, je bil namreč poškodovan do te mere, da so zdravniki v najboljšem primeru pričakovali dosmrtno psihološko invalidnost. Zgodilo pa se je, da je madžarski vojak popolnoma okreval in kljub hudi strelni rani ohranil sposobnost vseh navedenih možganskih aktivnosti - z eno izjemo: izgubil je sposobnost spanja. 

Ko se je Kern po operativnem posegu zbudil, se najprej ni povsem zavedal, kaj se mu je zgodilo, še manj pa je pričakoval, da od tistega trenutka dalje ne bo nikoli več zatisnil očesa. Potem, ko je bil izpuščen iz bolnišnične oskrbe, je zapustil vojsko in se vrnil v civilno življenje, kjer je na začetku skušal na silo zaspati, a je sčasoma ugotovil, da je to zanj precej bolj utrujajoče, kot če preprosto ostane buden. 

Nepojasnjena znanstvena anomalija

Njegov primer je obveljal za veliko znanstveno anomalijo in uganko, ki je še naslednjih 40 let mučila številne zdravstvene strokovnjake. Ne le, da Kern ni mogel spati, poročal je tudi o tem, da enostavno ne čuti želje in potrebe po tem. Zdravniki so mu zato napovedali izjemno kratek življenjski vek, saj je tolikšno pomanjkanje spanca za človeško telo preprosto nevzdržno.

Spanec namreč velja za izjemno pomembno aktivnost našega telesa, v času katere se obnavljajo vsi vitalni organi, vključno z možgani, ki naj bi med našim spanjem zasedali prednostno mesto za obnavljanje celic. Spanje obenem močno vpliva na človekovo kognitivno stanje, zato je pomanjkanje spanca direktno povezano z nastankom halucinacij, osebnostnih sprememb, resnih fizičnih in psihičnih težav, razvojem anksioznosti in tesnobe - dolgoročno pa ekstremno pomanjkanje spanca vodi v smrt. 

A da je bil primer madžarskega vojaka še bolj nenavaden, govori dejstvo, da se nikoli ni soočal z nikakršnimi hujšimi psihičnimi oziroma fizičnimi težavami. Kern je bil preprosto nenehno buden, njegovo telo pa se je na to odzivalo, kot da gre za povsem naraven proces. Njegovi dnevi so bil zato veliko daljši kot pri običajnem človeku, saj je bil buden 24/24. Vsak dan je za približno eno uro zaprl oči, da bi si spočil očesne živce - to pa je moral storiti, saj je imel v nasprotnem hude glavobole. V obdobju polne budnosti je svoj prosti čas razdelil na druženje s prijatelji in družino, takrat, ko so vsi spali, pa se je posvečal branju. 

V času svojega življenja je bil Kern napoten k številnim zdravstvenim strokovnjakom po vsem svetu, ki kljub vsemu ekspertizmu niso uspeli razrešiti njegovega primera - zato pa so se poigravali z nekaterimi teorijami. V eni od njih so predstavili možnost, da je Kern vsak dan 'mikrospal', česar naj se sam ne bi zavedal - a ta teorija je bila na zelo trhlih temeljih, saj ni bilo mogoče opaziti, da bi bil Kern kadarkoli v kakšnem drugem stanju, kot popolni budnosti. Na mizi je bila tudi možnost, da je ruska krogla Kernu odstrelila del možganov, ki narekuje potrebo po spanju - a tudi tukaj so bili zdravniki razklani, ker niso imeli dovolj znanstvenih dokazov, s katerimi bi to teorijo lahko dokončno potrdili. V vsakem primeru so bili prepričani, da njegovo telo ne bo dolgo časa zdržalo tolikšnega napora brez naravnega obnavljanja celičnega tkiva, zato so mu napovedali zgodnjo smrt. Delno so imeli prav, saj je Kern po 40 letih budnosti za vedno zaspal leta 1955 - po drugi strani pa je vsak dan 'živel' dlje od povprečnega posameznika, saj njegov bioritem ni zahteval 8-urnega spanca. 

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel