QAnonovi sledilci in drugi zagovorniki teorij zarot so pogosteje depresivni

Starejše raziskave so teorije zarot povezovale z anksioznostjo, socialno izolacijo in negativnim čustvovanjem. Novi val raziskav, ki so se ga znansteniki lotili tekom pandemije covida-19, pa nakazujejo zelo verjetno povezavo med verovanjem v teorije zarot in občutki negotovosti ter depresije.

V iskanju gotovosti

To je bilo še posebno očitno v zadnjem letu in pol, ko tekom pandemije znanost ni uspela takoj zadovoljivo odgovoriti na vsa vprašanja, ki so si jih ljudje zastavljali. Ti so nato odgovore začeli iskati sami, iskali pa so jih po YouTubu, na Facebooku, Twitterju in ostalih družbenih platformah. V skladu s povpraševanjem so nato kot gobe po dežju vznikali posamezniki in skupine, ki so z ljudmi z veliko pretirane samozavesti (a tudi lastnih zavedenosti, nekateri pa tudi v iskanju potencialnih koristi) delili svoje verzije 'resnic', ugibanj in prepričanj.

Prav samozavest samooklicanih vedežev je predstavljala hkrati magnet in zdravilo za stiske, ki jih je porajal strah pred neznanim.

Številni, ki so na družbenih omrežjih iskali odgovore, so teorije zarot, lažne novice in dezinformacije množično delili naprej. Večina jih ob tem izvorno nikakor ni imela slabih namenov.

V skladu s fenomenom viralnosti teorij zarot so postali potem, ko so se 'pustili' prepričati prvi takšni teoriji, neprimerno bolj dovzetni in ranljivi še za vse ostale.

Kot bi padli v kult

Na primeru sledilcev teorije QAnon je stroka tako ugotovila, da se ljudje praviloma ne zavedajo, 'kaj jih je doletelo' - t.j. da so že začeli toniti v živi pesek močvirja 'neresnic in manipulacij'.

Pri QAnonovih sledilcih so raziskovalci kot zanimivost našli še (anekdotično) precej pogosto preokupacijo z mrzličnim reševanjem ugank in iskanjem odgovorov na nerazrešena vprašanja, čemur nato praviloma sledi anksiozno čakanje, ali se bodo predikcije uresničile. Medtem pa so se že skvarili odnosi z ljudmi v resničnem življenju, zaradi česar žrtve teorij postajajo vse bolj socialno izolirani.

Tudi če njihovo mentalno zdravje pred tem ni bilo problematično, ga je načelo njihovo angažiranje v teh spletnih skupnostih. In globlje kot so tonili, slabše je bilo z njihovim mentalnim zdravjem.

Prijatelji in bližnji tistih, ki so zapadli v QAnonove teorije zarot, so praviloma poročali, da je bilo tako, kot bi se njihov bližnji pridružil kultu ali sekti.

Raziskave so še v teku

Ker so raziskave šele v teku, gre seveda posvariti pred preuranjenimi zaključki na račun povezanosti lažnih novic in mentalnega zdravja. Prav nobene koristi ne bo za nikogar, če bi pričeli prehitro patologizirati določena prepričanja in poglede.

Po drugi strani pa že postaja jasno, da bi bilo smiselno nasloviti točno določene potrebe duševnega zdravja ljudi - in to še preden bi se ti pregloboko zapletli s svetom teorij zarot in dezinformacij.

S preventivo bi skratka lahko naredili več tako za te ljudi kot za odkrit dialog med različnimi deležniki družbe. Obenem pa bi lahko preprečili, da bi ranljiv del populacije zapadel pod vpliv tudi nekaterih nevarnih stranpoti.

Ali kot pravi klinična psihologinja dr. Sophia Moskalenko, ki je sicer specializirala študijo terorizma in radikalizacije: "Nekateri ljudje, ki so že pred tem imeli duševne težave, so še posebno ranljivi za padec v 'zajčjo luknjo' spletnih družbenih omrežij."

Na splošno - velja torej za večino ljudi z duševno boleznijo - ti ljudje niso nasilni. Nasprotno. Veliko verjetneje je, da bodo postali žrtve nasilja.

"Dejstvo, da je bilo med QAnonovimi verniki nadpovprečno veliko ljudi z duševnimi boleznimi prijetih zaradi nasilnih dejanj, je zato v resnici nadvse nenavadno," poudarja Moskalenko. Študije bodo pokazale, ali je bila temu kriva prav sektaška mentaliteta skupin, pod katerih vpliv so zapadli.

Negativa, ki poraja negativo

Medtem pa je že postalo jasno, da: bolj negativno kot nekdo občuti sebe ali druge, verjetneje je, da bo verjel v teorije zarote.

Raziskovalci, ki so svoje ugotovitve objavili v znanstveni publikaciji Personality and Individual Differences, so v svojih izsledkih zaznali, da:

• med ljudmi, ki jih druži vera v teorije zarot glede covida-19, prevladujejo tisti, ki svet (in ljudi) vidijo skozi negativno prizmo,
• medtem ko se ljudje z bolj pozitivno samopodobo (torej tisti, ki verjamejo, da so dobri ali uspešni) tovrstnim zarotniškim pogledom lažje uprejo.

Taisti raziskovalci nato še ugotavljajo, da je za ostale zaključke še veliko premalo znanega o odnosu med zarotniškimi prepričanji, lažnimi novicami in duševnim zdravjem.

Ena redkih takšnih študij je bila pred kratkim objavljena v Frontiers in Psychology, ki je pod drobnogled vzela 8806 ljudi iz osmih različnih držav, da bi ugotovila, da praktično ne obstaja povezava med anksioznostjo in teorijami zarot. So pa taisti raziskovalci zato našli povezavo med depresijo in zarotniškimi prepričanji.

Za več bolj poglobljenega branja: mashable.com

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del