Sprehod po zeleni oazi sredi Ljubljane: tu se čas ustavi, turisti pa je na srečo še niso odkrili

Nekateri bi morda rekli, da je Trnovo še vedno središče našega glavnega mesta, toda njegov mirnejši del. V določenem pogledu je to res, saj je soseska od starega mestnega jedra oddaljena le kratek sprehod. Nekoč pa je celo veljalo, da je Trnovo obrobje mesta, pravzaprav vas, naokrog so bile le kmetije, njive in številni zelenjavni vrtovi, na katerih so trnovske (in krakovske) gospodinje gojile solato. 

Oskrba mesta 

Trnovsko hrustljavo ledenko so ljubljanske mestne dame na tržnici kupovale od znamenitih "solataric", te so se običajno že v zelo zgodnjih jutranjih urah z lesenimi cizami, polnimi pridelkov s svojih vrtov, odpravile na trg in jo tu prodajale do večernih ur. Med ljubljansko mestno gospodo je bila predvsem njihova ledenka zelo cenjena, saj je veljala za zelo kakovostno. 

Prav zaradi svojih solataric in njihove domače solate ima Trnovo še danes posebno mesto v ljubljanski zgodovini. Samooskrbna, zaspana trnovska fara je svojo veliko preobrazbo doživela v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so v primestnem območju prestolnice zgradili prve stanovanjske bloke. Jutranje cerkvene zvonove so kmalu preglasili zvoki avtomobilskih motorjev, solatarice so z leti počasi žal izginile, življenje v ljubljanskem Trnovem pa je ubralo svojo novo pot.

Trnovska cerkev

Od vrveža odmaknjeno in malce pozabljeno ljubljansko sosesko danes mnogi še najbolj poznajo po cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Vsi, ki se imajo za prave Ljubljančane, vam bodo ob omembi trnovske cerkve najprej povedali, da je poet France Prešeren pred njo prvič uzrl svojo muzo Julijo, v spomin na ta dogodek pa je napisal sonet Je od vesel'ga časa teklo leto. Poleg trnovske cerkve je po prihodu iz Prage tu živel tudi naš največji arhitekt Jože Plečnik, zunanja ureditev pred cerkvijo in v Eipprovi ulici ima še nekaj sledi njegovih ureditev javnih površin, medtem ko je v njegovi hiši urejen muzej. 

Da bi povezal Trnovo s sosednjo sosesko Krakovo, je Plečnik pred cerkvijo čez potok Gradaščico postavil mostiček, ki je eden redkih v Evropi, na katerem raste drevje, na njem pa stoji kip zavetnika cerkve. Tako kot je Plečnik nekoč potreboval mir za svoje ustvarjanje, ki ga je našel prav v Trnovem, je za marsikoga, ki živi v slovenski prestolnici, Trnovo (na srečo) še vedno mestna oaza miru, ležernega druženja in sproščenega pohajkovanja. 

Trnovski pristan

Ne gre pozabiti, da je v zadnjih letih eno najbolj priljubljenih Plečnikovih del ravno Trnovski pristan, območje med izlivom Gradaščice v Ljubljanico in Prulskim mostom. Ko je naš veliki arhitekt urejal obrežja Ljubljanice, je ta del preoblikoval v sprehajalno pot, ki jo zaznamujejo kamnite stopnice in značilne vrbe žalujke. 

Poletno posedanje in opazovanje ladjic, ki polne turistov plovejo mimo, je za marsikoga obvezen zaključek napornega delovnega dneva. Med ne tako daljno obnovo mesta so tu posadili tudi nova drevesa, dodali lesene klopi in osvetlitev, ki je v Ljubljani v zadnjih letih marsikje manjkala.