Aleš Bržan o svojem otroštvu: "Zadnja stvar, ki bi mi takrat prišla na pamet, je, da bom postal politik"

Z Alešem Bržanom, ki zadnja štiri leta vodi Mestno občino Koper, smo se srečali v prostorni sobani na sedežu občinske uprave. Uvodoma je nekoliko v zadregi pojasnil, da je prostor uredil še njegov predhodnik. Čeprav je imel sobo sprva namen preurediti v pisarne, je nazadnje umaknil le "baročno" tapiserijo, ki je visela na steni. Izkazalo se je namreč, da po novih pisarnah ni posebne potrebe.

V pogovoru smo se najprej dotaknili njegovega otroštva. Pojasnil je, da je bilo to povsem običajno in "brez travm". Odraščal je s štiri leta starejšo sestro in ni veljal za problematičega otroka. Razvajen pa je bil po lastnih besedah le toliko, kot otrok mora biti. "Razvajala sta me predvsem moja nona in nono. Mama niti ne toliko, saj je bila profesorica, učitelji pa svojih otrok običajno ne razvajajo."

Kot vsak otrok je tudi on imel otroške želje, kaj želi postati, ko odraste: "Potapljač ali astronavt. Zadnja stvar, ki bi mi takrat prišla na pamet, je, da bom postal politik." V mladosti se ni preveč rad učil, še posebej pa ni bil ljubitelj domačih nalog. Kljub temu s šolo ni imel nikoli težav. "Mama me je v mladih letih večkrat okarala, ko mi je učiteljica z rdečo napisala, da nisem naredil domače naloge. Ampak ocene so bile vseeno dobre."  

V gimnazijskih časih se je navdušil za delo na radiu

V gimnazijskih letih je pel v šolskem pevskem zboru in igral rokomet, aktiven pa je bil tudi na drugih področjih in v srednji šoli med drugim pomagal na novo ustanoviti šolski radio. Priznal je, da sam zase tudi ob nekaterih nenavadnih priložnostih še vedno rad zapoje: "Petje je super proti stresu. Tu in tam pojem tudi v službi, ko hodim po hodniku. Če se mi med hojo zahoče zapeti, zapojem, tudi če to malo čudno izgleda." V družbi kljub temu poje le, "kadar je treba zapeti Vse najboljše".

Tudi z rokometom se že dolgo več ne ukvarja, niti se nima za športnika, kot pravi sam, za te reči ni preveč talentiran. "Rokomet mi je šel predvsem zato, ker sem bil ponavadi za eno glavo večji od drugih." Zato pri tem tudi ni preveč dolgo vztrajal. Ravno tako pa ne goji posebnih strasti do spremljanja tekem ali navijanja. "Na največ tekmah sem bil v zadnjih štirih letih, odkar sem župan. Prej jih skoraj nisem obiskoval."

Je pa še leta po končani gimnaziji ohranjal veselje do dela na radiu, na lokalni radijski postaji Radio Capris je namreč še dolgo vodil svojo oddajo Aleš sam doma. Začel je tako, da je neko poletje tja samoinciativno poklical in jih vprašal, ali imajo zanj kakšno delo. "Tako sem končal kot sodelavec radia."  Na vprašanje, ali je bil radio njegova prva ljubezen, je šaljivo odgovoril, da ne: "Moja prva ljubezen je bila neka punca v osnovni šoli."

Partner mora biti prisoten, ko se ga potrebuje

Pojasnil je, da veliko prostega časa za hobije zadnja leta nima. Poleg odgovorne službe ima namreč tudi dva majhna otroka, šestletno hči in sina, ki šteje komaj leto in pol. "Človek pride domov, vidi kavč od daleč, potem pa v naročje dobi otroke." Težav s tem, da se navduši za kakšno reč, jo vzame v roke in se je poskuša naučiti, nima. A zna ta stvar tudi leto ali več "čakati v omari". Trenutno ga na takšen način navdušuje igranje na ukulele.

"Inštrument sem kupil, se ga začel učiti, nekaj že znam. Čez kakšno leto bom najbrž imel čas spet poskusiti. Upam, da se bom takrat spomnil, kar sem se že naučil. Najbrž bom nato še kakšen mesec vztrajal, potem pa bo že prišlo kaj novega," predvideva.  

Zaradi odgovorne službe pa mu ne primanjkuje le časa za hobije, ampak je časa manj tudi za preživljanje z družino. Čeprav si tega ne bi želel, je kot partner po lastnih besedah v zadnjih letih precej odsoten. Na vprašanje, kdo v njegovi družini nosi hlače, je ogovoril, da so stvari, ki jih bolje počne ali se o njih bolje odloča njegova partnerica, in stvari, ki jih bolje počne on.

"Oba nosiva hlače, ko je to treba, krilo pa nosi samo eden." Ob tem je pojasnil, da vlogo ženske v družini vidi enako kot vlogo moškega. "Partnerja vidim kot nekoga, ki mora biti v družini prisoten, ko se ga potrebuje."

Otroka ima za svoj največji dosežek

Za bolj popustljivega do otrok je označil sebe. Kot je dejal, je on trenutno tisti, ki otroka precej manj vidi, zato se z njima bolj igra, kot pa ju vzgaja. Na vprašanje, kakšno vzgojo zagovarja, je odvrnil, da je pri tem treba ločiti "teorijo, preden jih dejansko dobiš, in prakso, ki je nekaj povsem drugega". Na koncu je vse skupaj bolj podobno improvizaciji med obojim:

"Po neki teoriji otroku ne smeš rečti ne, tudi če hoče dati prst v vtičnico, ampak ga moraš zamotiti drugače. Vendar je po mojih izkušnjah to na koncu neizvedljivo. Če si je otrok vbil v glavo, da bo dal prst v vtičnico, ga bo poskušal tja pritisniti, dokler mu ne rečeš ne ali pa ga fizično ne odmakneš."

Otroka si šteje kot svoja največja življenjska dosežka: "Že to, da sta. Ne glede na to, kaj vse ju še čaka v življenju." 

Kljub natrpanemu urniku pa si vzame tudi čas, da gre z družino 'na morje', čeprav priznava, da gredo zadnja leta največkrat kar na domačo koprsko plažo Žusterna ali k sosedom. "Z majhnimi otroki se težko gre dlje kot do sosednje Hrvaške."

Zaradi odgovorne službe si ne upa potovati daleč

Pa tudi zaradi službe si kam dlje ne upa, saj je do izredne situacije med njegovim dopustom prišlo že prvo leto županovanja: "Na prvi dopust kot župan leta 2019 sem šel štirikrat v enem tednu. Dopustovali smo v Vrsarju, a so že tretji dan klicali, da se je v železniški nesreči pri Dolu pri Hrastovljah prevrnil vlak." Kot odgovoren župan je zaradi nesreče brez obotavljanja začasno prekinil dopust.

Človek na njegovem položaju ima tako "vedno nek strah pred potovanji na bolj oddaljene lokacije, da ne bi odšel predaleč od službenih obveznosti", kar je tudi poglavitni razlog, da so vse destinacije, kamor se zadnje leta odpravi, v radiju nekaj sto kilometrov od Kopra. "Marsikatero stvar bi lahko rešili tudi brez moje prisotnosti, a je to pač neka odgovornost, ki jo človek prevzame."

"Če se nekaj izrednega dogaja v občini, ki jo predstavljaš, se spodobi, da si zraven, ko pride do takšnih situacij."

Kot je dejal, potuje zelo rad in je, preden je imel otroke, prepotoval "pol sveta". Na potovanja se je vedno odpravil v lastni režiji, bolj kot ogled znamenitosti pa ga je zanimalo spoznavanje kulture in tega, kako ljudje tam živijo. "Ko sem bil prvič v Španiji in me je po treh dneh natakar vprašal, če mi prinese isto kot ponavadi, sem šele začutil, da sem začel spoznavati tamkajšnjo folkloro."

Pri izbiri destinacij za potovanja je najraje izbiral špansko govoreče države, saj se mu zdi njihov način življenja zelo zanimiv. Kot samouk se je celo naučil špansko, pridobljeno znanje pa nato prakticiral na potovanjih.

Kaj bi najraje počel, če bi mu dopuščal čas?

Zaupal nam je, da se pred svetom najraje umakne v prostor, ki si ga je uredil doma v garaži. Tam ima pisalno mizo in velik monitor še iz predžupanskih časov. To je "en tak kotiček, kamor prideta otroka samo pokukat, kaj se dogaja, kjer sem lahko malo odmaknjen od vsega". Priznal je, da ga zelo malo uporablja, a se mu zdi zabavno že to, da si lahko tam nastavi kaj, kar želi narediti, četudi potem pride le enkrat na tri mesece pogledat "koliko prahu se je že nabralo".

Na vprašanje, kaj bi počel, če bi imel en teden prostega časa, je odvrnil, da bi se lotil komponiranja glasbe, saj se želi tega naučiti. V te namene si je že kupil tudi MIDI klaviaturo. Pojasnil je, da nima glasbene izobrazbe, a se je z glasbo okužil, ko je delal na radiu. Posebno priljubljene glasbene zvrsti ali skupine kljub temu nima. "V zadnjih letih, odkar sem župan, ne vem niti, katere skupine so še aktualne." 

Župansko delo pač terja veliko časa. Odkar je na volitvah zmagal "za mišjo dlako", je imel težko nalogo s svojim delom prepričati tudi tiste, ki so glasovali za njegovega nasprotnika. Obdobje takoj po volitvah je bilo po njegovih besedah res grozno, saj so se glede kandidatov med seboj prepirali celo otroci. Kar se je čutilo tudi na ulici: "Polovica ljudi te lepo pozdravi, polovica pa te grdo gleda ali pa gledajo proč." A to se je, kot pravi, z leti izboljšalo.

Meni, da je prebivalce koprske občine skozi leta s svojim delom prepričal, zato na tokratnih volitvah ne pričakuje tako hude polarizacije.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del