Arhitektka, ki je svoje novo poslanstvo našla v šivanju in kvačkanju

Nadja Hribar iz Kamnika je po izobrazbi arhitektka, sicer pa mama in partnerica, ki tako kot zrak potrebuje tudi ustvarjanje. Ker tega v svetu arhitekture, ki ga – kot marsikje drugje – prežemata birokracija in papirologija, ni našla veliko,  je skrenila z začrtane poti. Za seboj je pustila svet hiš, kopalnic in načrtovanja in se vrnila k svoji ljubezni, ki jo spremlja že dolgo. To je kvačkanje, ki se mu je pridružilo še šivanje.

Recept za srečo? Volna in kvačka

Odkar je bila deklica, je spremljala mamo pri pletenju, ki pa je ni nikoli potegnilo. Zdelo se ji je dolgočasno, a kvačka je tista, ki jo je povsem začarala. "Moj recept za srečo sta od nekdaj volna in kvačka. To je moja meditacija, tam odmislim vse. Tudi ko gledam film, zraven kvačkam," pripoveduje sogovornica, ki se je pred letom in pol odločila za svojo novo poslovno pot. Pogumna poteza je dobila ime – Woolie Hook, ki je skovanka besed 'volna' in 'kvačka'. Izhaja iz enega izmed ustvarjalnih obdobij v njeni mladosti, ko je kvačkala predvsem živali in med njimi ji je posebej k srcu prirasla ovca.

A če je sprva predvsem kvačkala, se je Nadja Hribar sčasoma usmerila tudi k šivanju. K temu jo je spodbudilo rojstvo danes 4-letne hčerke Sare, za katero je začela krojiti oblačila. Sarina omara je postala premajhna in vedno več je bilo strank, ki so v njenih oblačilih prepoznali dodano vrednost. A precej je umetnic, ki se ukvarjajo z otroškimi oblačili, in še več je trgovin hitre mode, kjer otroška oblačila prodajajo po nekaj evrov.

Kako preživeti, kako izstopati? Nadja Hribar stavi na dober material, večinoma so to merceriziran bombaž, pleten recikliran bombaž in jersey za oblačila. Slednjih več ne kvačka, saj se je treba prilagajati trgu, ki tega ne vzdrži. "Hitro sem ugotovila, da s kvačkanimi oblačili ne bo šlo. Za en sam kos je potrebnih ure in ure dela. Kvačkam še vedno, a večinoma košare različnih barv in velikosti, za različne namene. Uporabljajo jih na primer za kozmetiko, za shranjevanje igrač pa tudi kot okrasni lonček za rastline. Kvačkanje je še vedno tisti del, ki mi najbolj polni dušo in to počnem zvečer, da se sprostim," pripoveduje sogovornica in doda, da ji je zelo pomembna trajnost.

Njena otroška oblačila so zasnovana tako, da kar malo rastejo z otrokom in tako jih otroci zares dolgo nosijo. Pa še nekaj – ni vsak bombaž isti. "Najraje vidim, da stranke moje izdelke vidijo in potipajo v živo. Zato se sem in tja udeležim tudi kakšnega sejma, kot je tisti na kamniškem Kamfestu ali škofjeloški Luft. Prek spletne trgovine ne morem pokazati mehkobe mojih oblačil. Med različnimi bombaži so velike razlike v kakovosti. Sama ves material naročam iz Evrope. Poleg tega dajem velik poudarek tudi temu, da se otroška oblačila lahko oblečejo in da to malčki zmorejo sami," pravi Nadja Hribar.

Čeprav unikatna otroška oblačila trenutno predstavljajo velik del ponudbe (šiva oblekice, kape, hlače, trake, kape, bodije, puloverje …), pa to ni njena omejitev. V ponudbi ima tudi obleke za ženske, v načrtu pa tudi kakšen kos za moške. Loti se vseh izzivov in po naročilu sešije ali nakvačka želje njenih strank, ki prihajajo večinoma po priporočilu, 'od ust do ust'. Potem pa so tu še 'kjut malenkosti', kot je poimenovala segment malenkosti, med katerimi zelo izstopajo ženski uhani, tukaj najdemo še lasnice, elastike, trakce, pa kvačkane torbice. V zadnjem času se posveča tudi tehniki makrame, ki je prava umetnost vezenja vozlov v različne vzorce.

Dve leti časa

Ko se je odpravila na novo poslovno pot, si je Nadja Hribar dala dve leti časa, da poskusi in vidi, ali bo šlo. Pri tem ji je bila zelo pomembna podpora partnerja, ki jo spodbuja, naj vztraja. "Zdi se mi, da sem še dovolj mlada, da sem enostavno morala poskusiti. Na drugi strani se velikokrat vprašam, kaj bo, če zbolim, če se poškodujem. Kakšne varnosti tukaj ni, so pa to moje sanje, za katere bom vztrajala," odkrito pripoveduje naša sogovornica. Prizna, da je bilo prvo leto zelo težko, urejen delavnik pa se je z Woolie Hookom prelevil v takšnega, kjer so meje med zasebnim in poslovnim zabrisane. Ima pa vsako popoldne nekaj ur časa, ki ga preživi s hčerko in to ji pomeni ogromno. Poleg tega ji največjo motivacijo dajejo tiste velike otroške oči, ki se zasvetijo, ko zagledajo novo princeskino obleko ali dinozavrske hlače.

Prav tako so motivacija stranke, ki razumejo, da je butična izdelava specifična. Razumejo, da včasih zmanjka kakšnega materiala in je treba malo počakati in razumejo, da cena ne more biti primerljiva s tisto iz trgovin. A to so tudi izdelki, narejeni z mislijo na okolje in z ljubeznijo, ki imajo dodano vrednost, kjer ni izkoriščanja delovne sile in ki ne potujejo čez pol sveta. To so izdelki, ki krojijo odgovorno prihodnost in se zdijo edina prav pot. Ali je družba za to že dovolj zrela in ali je Woolie Hook ujel pravi vlak, pa bo pokazal čas.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord