V službo v gojzarjih, 1600 metrov visoko: "Tam čas teče počasneje"

Julia Slapnik je 30-letna dipl. medicinska sestra in mag. dietetike iz Kamnika, ki je danes našla svoje poslanstvo precej daleč od sprva začrtane poti. Ko je spoznala Miho Brica iz Cerknega, nekdanjega poklicnega vojaka, ki je tedaj že oddajal eno tradicionalno kočo na Veliki planini, se je tudi njeno življenje povsem obrnilo. Skupaj sta začela razvijati svojo poslovno zgodbo 1600 metrov nad morjem, kjer čas teče počasneje. Iz ene koče jih je danes že šest, poleg tega pa sta odprla Sladki kot in z njim na planino pripeljala prvo 'ulično' hrano. Z Julio smo se med pogovorom tikali, zato članek tudi objavljamo v bolj sproščenem tonu.

Srečamo se v Kamniški Bistrici na poletno dopoldne (še pred poplavno ujmo, ta trenutek je pot tja in tudi na Veliko planino onemogočena), ki kot toliko drugih v letošnjem poletju obeta dež. Nad Veliko planino kroži helikopter, ki preglasi vse okoli sebe: "To je nekaj običajnega. Vsak dan koga rešujejo. Turisti pridejo sem z namenom, da bodo osvojili določen vrh in od tega ne odstopijo, četudi vreme ne dopušča vzpona," pravi Julia, ki se je – odkar je njena služba na Veliki planini – naučila vreme zelo spoštovati. Na planini namreč običajno preživi po 250 dni na leto. Letos ni običajno leto - septembra je postala mamica, a tudi mala Sofia že pridno spoznava lepote naših hribov. 

Nekateri hodijo v službo z avtom, drugi z vlakom, nekateri celo z letalom, Julia pa z nihalko in običajno še s sedežnico. "Zanimivo je hoditi v službo na Veliko planino. Zelo različne razmere mora človek poznati in tudi prenašati. Je pa to ena čudovita služba, ki je ne bi zamenjala. Ljudje na planini so drugačni, bolj se umirijo in služba v takem okolju je čudovita," pravi sogovornica. Na planino v vseh letnih časih hodi urejat vseh šest koč in njen najljubši letni čas tam zgoraj je zima. Na vprašanje, zakaj, Julia odgovori: "Ker je takrat  vse tako mirno in tudi sicer imam mnogo raje zimo kot poletje."

A tudi poletni čas je zanjo poseben, v pašni sezoni (približno od junija do konca septembra) namreč začne obratovati njihov Sladki kot. Ta je prinesel na planino nekaj novega in drugačnega. Sladki kot se nahaja nedaleč stran od Zelenega roba, ob glavni poti, ki vodi po planini. Pozimi premične kočice pod težo snega ni videti, poleti – vsaj v lepem vremenu – pa je ne boste mogli spregledati.

Vse se je začelo s palačinkami (zato tudi tako 'sladko' ime) in domačo bezgovo limonado ter domačim ledenim čajem. Julia pravi, da sta z Miho idejo dobila zato, ker sta pogrešala kulinarično ponudbo za najmlajše. Počasi sta ponudbo širila glede na povpraševanje, dodala nekaj 'kratkega', pa štruklje, krompirček in piščančje trakce, alpski hot dog (s kranjsko klobaso), jogurt in kislo mleko s planine. Na Veliko planino sta pripeljala prvi sladoled, ki se mu je kmalu pridružil še pasji sladoled. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Sladki kot (@sladki.kot.velika.planina)

Danes ljudje v Sladkem kotu najraje pojedo štruklje (kar sedem različnih vrst imajo!) in – verjeli ali ne – sladoled. Malo pa Julia Slapnik vendarle sledi svoji študijski poti, vsaj kar se dietetike tiče. Zelo pomembno se ji namreč zdi, da so ponudniki in sestavine čimbolj lokalni, čim bližje Kamniku. S vsem tem sta Julia in Miha precej zamajala stereotip, da se na planini jedo samo žganci in jedi 'na žlico'.

"To je bil tudi moj namen, malo 'začiniti' kulinarično ponudbo tam gor. Z veseljem pa spremljam, kako so tudi drugi gostinci na planini pričeli širiti svojo ponudbo. Mislim, da sva pozitivno vplivala na gurmanski razvoj Velike planine," pravi naša sogovornica. Sama je v idejo verjela od začetka, turisti so novost takoj zelo lepo sprejeli, slovenski gostje pa so potrebovali malo dlje, da so danes Sladki kot vzeli za svojega. Vendarle 'ulična' hrana sredi Velike planine ni nekaj povsem vsakdanjega. 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord